»Spolnost je obkladek, zdravilna zel, s katero si človek lahko znatno blaži brezno praznine, si se nahaja v jedru vsakega od nas«

(Veliki priročnik o spolnosti, London, 1962, str. 292.)

 

Sošolci iz srednje šole se je verjetno spominjajo kot eno tistih sicer prijetnih in pridnih, a nevpadljivih punc, ki se takrat niso skušale oblačiti po zadnji modi ali njeni alternativi in ki niso hotele, na fantovsko žalost, prerano použiti mesenih radosti. Ali je bil vzrok, da je hodila v gimnazijo v dolgih krilih z rožnatimi vzorci in ob petkih ostajala lepo doma, v trdnih prijemih podeželskih staršev ali v nji sami, to bi težko razvozlali.

Razcvetela se v času študija medicine. Spoznanje, da ji telo z lahkoto narekuje njeno sicer razumno vedenje jo je osupnilo in besnilo obenem. Po dveh neobveznih, a strastnih razmerjih je pristala v zakonu, za nas opazovalce tako predvidljivo, s plavolasim in ambicioznim kolegom v Hipokratovi prisegi.

Pretiranega fizičnega fluida med njima sicer ni bilo čutiti, vendar se je v zakonski zvezi kmalu rodil otrok in verjetno bi se še kateri, navkljub že precej ohlajenemu razmerju mladih in uspešnih zakoncev. Njegovi, pod isto streho živeči in do nje skorajda sovražno nastrojeni starši, niso bili ravno brusilni kamen za skrhano rezilo skupne sreče, to skoraj moramo dodati v pojasnilo.Verjetno bi se še kateri, če ne bi govorice o njegovih izletih z bolnišničnim osebjem nižjega ranga, kar je za zdravnico posebej ponižujoče, kronala neka druga nosečnost. Nato sledi odhod v najemniško stanovanje.Vsaj nazaj v rojstno hišo ni bilo treba ob relativno dobrih zdravniških prihodkih. Očitkov mame o tem, kako ni bila dobra in potrpežljiva žena in pogledov očeta, kako jim je nakopala družinski madež, se bo najedla pri občasnih družinskih kosilih že tako do sitega. Obvezni dodatek vroči goveji juhi in praženemu krompirju s pečenko.

Če bi bili kamera njenega reality showa, bi jo to soboto zvečer lahko videli v mondenem lokalu, kamor, kar si že po vsem povedanem lahko predstavljamo, nikakor ne sodi. Nagovorile so jo znanke, češ, kaj bo samo tičala doma, otrok je tako ta teden pri očetu, že dopoldne jo je odpeljal, deklica je. Stara je 8 let in počuti se skrajno nelagodno, ko ga čaka zunaj pred blokom, starša se namreč izogibata vsakršni komunikaciji in očka ne pride gor ponjo. Deklica je sodobni vikend nomad, ki potem lahko pri drugem staršu počne natanko to, česar pri prvem ne sme. Obadva sta prvi in drugi, izmenoma.

Sedi na barskem stolu in naveličano pogleduje po deset let mlajših osebah in razlika v letih ji daje misliti, da se ji je življenje obrnilo ravno v tisto smer, kamor nikakor ni želela. Če bi ji kamero fokusirali na obraz, bi videli rahlo žalosten, bolje rečeno malce otopel izraz na licu.

Ko pride domov je polnoč že preč. Postori še to in ono, prižge radio s klasično glasbo, ki ji blagodejno leže na dušo. Odpravi se spat, spominja se dolgih vročih noči s karierno neobetavnim ljubimcem iz študentskih let, zavrže misel kot patetično in sanjari o moškem kar tako. Lepim, neimenovanim, brez obraza, v temi.

Cofee Anan