Bila je zasnežena in mrzla zima. Peron v Ljubljani je bil tako rekoč prazen, le nekaj ljudi je čakalo na vlak, ki je imel že pol urno zamudo. Naveličano smo se sprehajali po peronu zaviti v bunde in šale.
Še nekaj minut do polnoči je manjkalo. Končno je vlak le prispel. Hipoma smo pograbili svoje potovalke in se stlačili v vagone, čeprav nas je bila le peščica. Nekaj praznih kupejev je še bilo in vsak si je želel prisvojiti svojega, da bi se lahko raztegnil čez vse tri sedeže in ležerno zadremal v praznino črne noči.
Tudi meni je bila očitno sreča naklonjena in usedel sem v prvi prazni kupe, ki sem ga zagledal, seveda poleg okna v smeri vožnje, potovalko pa sem demonstrativno položil čez oba sosednja sedeža. Ko je vlak končno speljal, sem bil še vedno sam in ves srečen, da se mi ne bo treba ozirat na nikogar.
Čez dobre pol ure, na naslednji postaji v Kranju, je prisedla gospa, nekje konec štiridesetih, v krznenem plašču. Z rahlim nasmeškom je sedla nasproti mene prav tako poleg okna in si ogledovala kupe. Vrnil sem ji rahel nasmešek, a se takoj zopet zresnil, in ker je bila zgolj ena oseba in še to ženska, nisem bil vznemirjen. Vsega prostora v kupeju vendarle nisem mogel zasesti sam, zadovoljen sem bil, da sem imel svojo stran kupeja zase.
Šele ko je vlak speljal, je gospa vstala, slekla svoj krzneni plašč in ga obesila na obešalo pri vratih. Krzneni plašč je bil tako razkošen, da je zavzel skoraj polovico sedeža. Gospa je bila v vseh ozirih zelo razkošna, imela je razkošno frizuro, razkošno je bila naličena, imela je razkošen dekolte zakritega v oprijeto rdečo bluzo do vratu in tudi zadnjica je bila precej razkošna, bilo bi pa napak, če bi jo označil, da je bila debela, sploh ne. Imela je tudi očala v zlatem lesku, ki pa so ji lepo pristajala. Kot mlad študent, ki je komaj začel s svojim študijem, pa sem bil še preveč sramežljiv do oseb bistveno starejših od sebe, da bi lahko kar tako v trenutku premagal svojo zadržanost, razkošje gor ali dol, zato sem ostal za enkrat na mestu in tiho.
Očitno pa je bila gospa tista, ki ni imela nobenih težav z bližino, saj so najine noge nenehno križale in se dotikale drug drugih, ne da bi jo to kakorkoli vrglo iz tira ali da bi ji bilo celo nerodno. Imela je oprijeto sivo krilo čez kolena in sive nogavice. Brala je neko revijo z naslovno stranjo polno izstopajočih podnaslovov in fotografij nasmejanih obrazov. Tik pred Jesenicami je pristopil sprevodnik in zahteval vozovnice, bil je možakar v petdesetih, čokat, s sivimi lasmi, kar jih je še imel, in v tisti tipični svetlo modri in sprani srajci, do tretjega gumba odprto ter s kravato, ki je bolj ali manj visela čez njegova vrat in njegove prsi, ki so bile zelo poraščene. Ko je zagledal gospo, se je širokoustno nasmejal in se nemudoma znašel v svojem elementu. Takoj jo je začel ogovarjati, kam potuje, če ji je udobno, od kod je, po kakšnih opravkih potuje … Potem pa je izginil, tako kot je prišel.
Ko smo zapustili Jesenice in Slovenijo, no, takrat je bila še Jugoslavija, sem se počasi začel pripravljat, da se zleknem na svoji strani kupeja čez vse tri sedeže in zadremam, čakala nas je več urna nočna vožnja do Salzburga in potem naprej do Münchena. Toda komaj smo prišli skozi Karavanški predor, se je sprevodnik zopet pojavil, ves nasmejan in dobre volje. Meni nič, tebi nič se je usedel poleg mene in tako očitno osredotočil pogled na gospo, da bi bilo še slepemu jasno, kaj ga mika. A vendar se je znal obvladati in začel sproščen pogovor o lahkotnih in neobvezujočih temah. Kljubovalno sem se odločil, da v pogovoru ne bom sodeloval, čeprav seveda nisem mogel preslišat pogovora, kaj šele da bi zadremal. Gospa je ves čas vztrajala pri rahlem nasmešku, medtem ko so ji pogledi švigali tako po sprevodniku, kakor tudi po meni in praznem kupeju ter skozi okno v črno noč. Čez nekaj časa sem se tudi jaz omehčal in pripomnil kakšno malenkost, vendar je sprevodnik vseskozi pazil, da je on vodil pogovor in tudi največ govoril. Čez kakšno uro se je končno le vzravnal. Mislil sem si, sedaj bo pa končno mir. A je povabil gospo v restavracijo, ki je bila sicer že zdavnaj zaprta, ampak kakšno kavo bi se pa dalo še dobiti. Gospa je na moje začudenje privolila in mu sledila. Ko je zapuščala kupe in zapirala vrata, se je še enkrat obrnila name in me vprašala: »A mladi gospodič pa noče na kavo?« Bil sem povsem prepričan, da je bilo sprevodnikovo vabilo namenjeno zgolj njej, zato sem odvrnil, da se bom mogoče pridružil kasneje. A mi je dala vedeti, da naj ne odlašam predolgo, ker ponoči se kavo dobi le, ko sprevodnik povabi. Potem je izginila v ozkem hodniku.
Končno sem bil sam v kupeju. Zleknil sem se z namenom, da zadremam, na kar sem čakal odkar smo zapustili Jesenice. Minute so minevale, zadremal pa nisem in nisem. Niti malo se mi ni spalo. Čutil sem, kako se je v meni nabiral adrenalin, sicer z zamikom, ampak vse natančneje sem začel pred svojimi očimi razbirati obline, ki so se mi vtisnile v spomin, razkošne prsi, razkošna zadnjica, rahel nasmešek. Podoživljal sem dotike nog. Postajal sem čedalje bolj nemiren, dokler nisem zdržal več.
Vstal sem in se popolnoma samoumevno usmeril proti restavraciji po ozkem hodniku mimo zatemnjenih in zagrnjenih kupejev. Vse je bilo mirno, očitno so vsi počivali, če že ne spali. Ravno zaradi tega je bilo prijetno potovati z nočnim vlakom, toda v tem trenutku me je gnala radovednost, da bi ju čim prej našel. Prispel sem do vagona z restavracijo, za točilnico ni stal nihče, tudi za mizo ni sedel nihče, šele ko sem se ozrl okoli, sem v enem od oken opazil odslikavo gibanja. Pogledal sem v nasprotno smer in dejansko izza omare zaznal golo kosmato zadnjico, ki se je zibala v ritmu naprej in nazaj ter dvoje nog obutih v črne čevlje s peto, kako so se prav tako ritmično dvigale in spuščale. Takoj sem dojel, zakaj se gre. Prisluhnil sem, zvok drdranja tračnic se je mešal z rahlim sopenjem in stokanjem.
Za trenutek sem obstal, hotel sem se obrniti in vrniti v svoj kupe, a me je premagal nakopičen adrenalin, ki je spodbujal mojo radovednost. Približal sem se, a ker sta bila skrita za omaro, sem moral priti poleg, če sem ju hotel videti natančno. Nadejal sem se,da je sprevodnik obrnjen proti steni in prekriva njen obraz, tako da me od zadaj niti ne bosta opazila. Sprevodnik me prvi hip res ni opazil, preveč je bil osredotočen, medtem ko me je ona takoj opazila in pogledala direktno v oči. Stal sem mogoče kak meter proč od njiju in ju opazoval . Njen osrečujoč pogled me je povsem očaral in me opogumil,da sem odprl zadrgo in si začel masirati tiča, ki je bil že napol trd. Sprostil sem se in užival v tem, kar se je dogajalo pred menoj. Čutil sem valovanje rahlih mravljincev po vsem telesu. Z ritjo sem se naslonil na mizo, si vendarle odpel zadrgo in začel močno drkati.
Šele čez čas, ko se je sprevodnik očitno naveličal tega položaja, me je tudi on opazil. A še preden je bil sposoben, da se odzove na presenečenje, ga je ona že ogovorila: »Fukaj me od zadaj. Pusti ga, naj gleda, meni to paše.« Obrnila se je in se z obema rokama oprijela mize ter mu nastavila svojo razkošno rit. Takoj ji je zopet vtaknil svojega trdega tiča in oba zadovoljna sta se pozibaval naprej in nazaj ob spremljavi glasnega sopenja in stokanja. Sedaj sem stal le streljaj od nje in njen pogled ni bil več uperjen v moje oči, temveč v debelega trdega tiča, kako si ga masiram. A vsake toliko časa me je še vedno pogledala kvišku v oči, da ja ne bi izgubil zanimanje ali še huje, pogum. Bilo je neverjetno razburljivo. Nisem zmogel več čakati in sem ji enostavno pomolil glavico pred njena usta. Niti malo se je ni branila ali da bi jo zavrnila, zato sem še trdneje prijel tiča in jo pobožal z glavico po njenih ustnicah in licih, nakar jo je ona enostavno zaobjela z svojimi sočnimi ustnicami. Začutil sem, kako je njen jezik polzel po glavici in razkropljeno valovanje mravljincev se je nemudoma osredotočilo na moje mednožje. Pošteno sem se ogrel in zagrel. Takšnega razpleta resnično nisem pričakoval, zato so bili moji občutki še toliko slajši.
Vedno globlje je goltala tiča, zapolnil sem ji cela usta z njim, občasno sem prodrl globoko v njeno grlo. Tudi sprevodnik se je očitno čedalje bolj navdušil nad nenadno popestritvijo dogajanja in jo je nabijal vedno močneje. Sopenje in stokanje je bilo vedno močnejše.
Ponovno sta zamenjala položaj. S hrbtom se je ulegla na mizo in široko razprla svoja stegna, imela je močno poraščeno mednožje (očitno v tistih časih depilacija še ni bila tako popularna kot danes) in velike sramne ustnice. Sprevodnik se je ponovno izgubil v svojem svetu in videti je bilo, da bo šlo tokrat zares. Nekoliko sem se odmaknil in pustil, da se igra konča, vsaj za sprevodnika. In tako je tudi bilo. Enostavno ga je zmanjkalo, ni imel niti volje ali energije, da bi ga vzel ven, ko mu je prišlo. Slišal sem samo,kako je na dolgo zasopel in utihnil. Naslonil se je na steno in čakal. Bil je videti rahlo zdelan. Ona pa je bila še vedno povsem pri stvari in je pokleknila pred mano ter rekla: »Zdaj si pa ti na vrsti, gospodič mlad!« Vzela mi ga je v usta in ga začela obdelovati z jezikom, vmes pa mi ga je z roko drkala, z drugo roko pa masirala jajčka. Napetost je naraščala tudi v meni do trenutka, ko sem se v krču napel in hipoma sprostil. Zamižal sem in začutil sem, kako mi pritisk uhaja. Njena usta sem napolnil s spermo. Še zadnjič me je pogledala v oči in se širokoustno nasmehnila: »To je bilo to, fant!«
Nekaj minut je vse obstalo. Čutil sem le, kako mi je z robčki, ki jih je potegnila iz svoje torbice, obrisala tiča. »Ti si nared,« je pripomnila. Dvignil sem hlače, si zapel zadrgo in enostavno odšel v svoj kupe. Nič več me ni zanimalo. V kupeju sem se končno le ulegel in hipoma me ni bilo več. Šele čez čas sem odprl oči in videl gospo, kako sedi na svojem mestu, kot da se nič ni zgodilo. Medtem smo se že bližali Salzburgu. A še vedno je imela na ustih tisti rahel nasmeh in žareč pogled, ki mi je ves čas tako opogumljal. Niti nisem premišljeval, enostavno sem vprašal: »Sem pa mislil, da ga bom tudi jaz vtaknil!« A mi je skopo odvrnila: »Mladi gospodič, to bova prišparala za pot domov.«
Še nekaj let sem se vozil z vlakom med Ljubljano in Münchnom in vsakič sem bil zelo pazljiv, če jo bom še kdaj uzrl, a jo nisem nikoli več. Minilo je že skoraj četrtino stoletja od takrat, in še vedno se spomnim, kako mi je nekoč točno ta gospa podarila najlepši pogled, ki mi je vliv pogum pri vsaki naslednji osvojitvi. Zdaj sem v njenih letih in moj pogum še vedno ne pojenjuje.
Radolfin
Oceni prispevek
Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂
Povprečna ocena 4.5 / 5. Število glasov: 17
Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!
Related posts
2 Comments
Comments are closed.
Zadnje objave
Poslušaj med branjem…
Kategorije zgobic
Objavi svojo sliko
Z oddajo slike se strinjate s splošnimi pogoji.
Radolfin, na katerem vlaku se te da pa zdaj najt? 😉
radolfin@gmail.com