Kristina in Magdalena sta spali spanje pravičnika.
Pravzaprav sta mi povsem izmučeni, ena z glavo na rami, drugo z glavo v naročju, ob zvokih Mahlerjeve devete, zaspali že v avtomobilu.
Po vrnitvi iz restavracije, ki sem jo rezerviral za našo ‘romantično’ večerjo, sta si privoščili osvežilno kopel, ki sem jima jo pripravil lastnoročno.
Natočil sem vroče vode, nasul dišeče soli in vlil eterično olje, ki je dišalo po sandalovini in granatnih jabolkih.
Olaf je zapeljal do vhodnih vrat, odprl vrata maybacha in kot bi mi bral misli, previdno dvignil Kristino v naročje, jo odnesel v notranjost hiše in jo položil na zofo, potem pa enako storil še z Magdaleno.
Slačenje ni bilo potrebno saj jima je ta hrust obleki razcefral na kosce.
Naj pojasnim …
Ko sem dejal, da sem rezerviral restavracijo, sem tako tudi mislil. Lastnik je bil moj dolžnik in je pol ure pred našim prihodom izpraznil lokal, češ da pušča plinska napeljava. Kako klišejski izgovor.
Verjamem pa, da si je ob klicu človeka, ki je nekoč skoraj spremenil status tvoje soproge iz žena v vdova težko izmisliti kaj bolj izvirnega.
Vstopili smo pri stranskem vhodu in sedli v izpraznjeno obedovalnico. Sredi prostora je stala pripravljena miza z dvema stoloma in dvema pogrinjkoma. En zame, drugi za mojega zvestega zaupnika.
Zase sem izbral krvav žrebičkov zrezek. Brez prilog, brez omak in brez solat. Zgolj meso. Skoraj surovo, na hitro popečeno, začinjeno le s soljo in kančkom gorčice.
Moj molčeči prijatelj je prikimal, jaz pa sem ob odrezanem ‘dvakrat’, natakarju pod nos pomolil dva prsta, ki sta nedvomno izdajala pomešano esenco mojih dveh ljubljenk, ki sta pohlevno, kot dve ubogljivi psički, vsaka na svoji strani stola dali prostor.
V identičnih belih večernih oblekah, ki sta se jima popolnoma prilegali in s črnima usnjenima ovratnicama, obuti v črne louboutinke, ena svetlolasa, druga črnolasa, povsem nepremični, sta mi delovali kot kamnita gargoyla, ki čakata, da ju nekdo reši njune okamenelosti.
Medtem, ko so v kuhinji pripravljali hrano, je Olaf odprl eno od steklenic Chateau Lafite , ki smo jih nevljudno prinesli s seboj, saj je bila izbira vin prav borna.
V znak hvaležnosti za ustrežljivost sem eno od njih poklonil lastniku restavracije
Prinesli so naročeno. Neoziraje se na najini spremljevalki sva rezala kose mesa, jih nosila v usta in jih zalivala s krepkimi požirki Rotschilda, ki mi je doma mnogo bolj prijal kot tu.
Prijel sem kozarec in ga nesel k ustom najprej ene, potem pa še druge kuzlice. Nerodno sta odpili, tako da se jima je bordojec stekal po bradi in naprej po vratu. Vzel sem prtič in jima narahlo obrisal kotičke ustnic.
Olaf je vstal, stopil v kuhinjo in se vrnil z dvema kovinskima skledama, kamor so mu kuharji naložili zajeten kupček tatarskega biftka okrašenega z obročkoma čebule in z vejico peteršilja.
Postavil ju je prednju, ju pobožal po v čop spetih laseh, jima vrgel njuna povodca prek ramen, da bi ju ne motila pri hranjenju in jima zaželel dober tek. Po francosko.
Ah, ta Šved!
Robat, grob, tihoten, a kadar spregovori …
Punci se nista niti zganili. Niti pogledali nista ponujenega. Nespametno in nehvaležno sta se zmrdovali, kot bi jima ne teknilo.
Natočil sem nov kozarec, prav do vrha, tako, da mi je že ob premiku začelo kapljati čez rob in jima znova ponudil pijače. Objestno sem nagnil. Komaj sta požirali in velika večina je stekla po njima. Obleki sta bili uničeni.
Kaj torej storiti?
Zavračata hrano in pijačo, izražata samovoljnost in neubogljivost.
Na glas sem se pričel smejati in moj krohot je napolnil izpraznjeno restavracijo.
Vedel sem kaj je narobe.
Bili sta užaljeni.
Premalo pozornosti sta bili deležni, nihče se ni z njima ukvarjal ves dan, njuno potrpežljivo čakanje v ‘hlevu’ sem prekinil ter ju odvlekel na večerjo.
‘Jedli bova, ko dobiva kar sva hoteli.’, sta nemo kričali.
Pomignil sem Olafu, ta pa ju je za povodca odpeljal proč od mize, ju ob steni postavil na kolena in vsaki posebej primazal klofuto.
Kljubovalno sta mu zrli naravnost v oči. Prejeli sta vsaka še eno. Tokrat s členki. Z ustnic se jima je pocedila kri. Ranil ju je …
Jezen sem bil na vse tri.
Olaf si je odpel zadrgo, segel v hlače, izvlekel svoj orjaški nordijski ud in ga s spuščenimi modi vred potežkal pred njunima obrazoma, ki ju je potisnil skupaj.
S kurcem ju je mlatil po licih, po krvavečih ustnicah, ga zabil v grlo eni, drugi pa je s svojo medvedjo šapo stiskal sapnik, da sta družno hlastali za zrakom.
Stopil je korak nazaj, hkrati od spodaj zagrabil za ovratnici, ju dvignil na noge in ju skoraj privzdignil od tal, tako, da sta kot dve balerini stali na konicah prstov.
Potisnil ju je ob steno in jima s teles potrgal obleki, prekriti s temno rdečimi vinskimi madeži.
Obstali sta goli pred njim, globoko dihali, lovili sapo in čakali.
Čakal je tudi on.
Čakali so name.
Počasi sem odkorakal proti njim.
Mimo njih. V kuhinjo.
Vrnil sem se z dvema krepkima kuharskima pomočnikoma, po videzu sodeč turških korenin, ki sta držala vsak svojo leseno kuhalnico.
Naročil sem jima naj prineseta dve mizi in ju postavita k dekletom in k Olafu.
Za lase sem privlekel najprej eno, nato še drugo in ju polegel na trebuh čez mizi.
Turkoma, ki sta se že nasmihala nad nepričakovanim priboljškom večera, sem se vljudno zahvalil, jima v dlan stisnil po stotaka, v zameno vzel kuhalnici in ju odslovil.
Po izdatnem tepežkanju sta bili njuni zadnjici videti precej podobni tatarcu, ki ju je še vedno čakal ob stolu.
Polni modric in marog, tako po riti, kot po stegnih, sta rinili noge narazen, segali z roko k premočenemu mednožju, se mencali, rinili prste vase in moledujoče šepetali ‘prosim, prosim …’
Trpeli smo vsi štirje. Onidve zaradi bolečin in vzburjenosti, midva zaradi zadrževanja in erekcije, ki je ni bilo več moč krotiti.
Zabil sem ga Kristini, trenutek zatem je Olaf prodrl v Magdaleno.
Kriki sladostrastja so se pomešali s turškimi kletvicami iz katerih se je dalo razbrati zavist, začudenje in zgražanje.