Težko se premagujem. Hodim po mestu, se sprehajam in pogled mi šviga naokoli. O tem se ne morem pogovarjati z nikomer drugim, prav smešno mi je, da si upam to deliti z vami. Morda je lažje takšne stvari zaupati nekomu, ki te ne pozna.

Na trenutke se mi zdi, da sem po razmišljanju bolj podobna moškim, kot mojim vrstnicam. No, vsaj tistemu delu misli, ki ga one delijo z menoj. “Ne, jaz tega ne bi nikoli” ali pa “Si nora, ti si res bolana”. Seveda, ja. Kaj si morem pomagati.

Hodim po mestu in v vsaki ulici s pogledom odkrivam skrite kotičke, kamor bom pripeljala mojo naslednjo žrtev. Slepa ulica, podhod, odmaknjen kot v parku. Prihaja pomlad, prihaja toplota, prihajajo lahka oblačilca. Želim si seksati, seksati in še stokrat seksati. Ne razumem deklet, ki ne uživajo v tem, ki si tega ne želijo početi noč in dan. In ne dragi tipi, nočem, da mi zdaj vsi pišete, naj vas pokličem, da se dobiva in ti ga potegnem in me pofukaš in bla, bla, bla … Še vedno sem dekle, ki ceni svoje telo, svojo mokro lepotičko in ne dam je vsakomur.

Zaupam pa ti to, da je med tvojimi prijateljicami večina deklet ta letni čas obdana s pohotnimi mislimi. In če se boš samo malo, na eleganten način potrudil, verjamem, da se bomo kdaj srečali v kakšni slepi ulici, podhodu ali parku.