Zapadel je sneg….. 

Zapadel je sneg. Tako pričakovan, kot že dolgo ni bil. Saj ne, da zadnja leta ni snežilo, ampak prave zime pa tudi ni bilo. Toda to, kar je napovedovalo to sneženje, to pa je bilo tisto, tisto pravo, kot včasih.

Padal je sneg, zopet so padali tisti pravi, beli kosmi snega, ki so na vetrobranskih steklih parkiranih vozil sprva zarisovali raznolike formacije naravnih oblik, ki so se počasi izgubljale v nanosu vedno večjih, vedno močnejših kosmov, ki so padali celo noč.

Ko se je zbudilo jutro, je bila cela soseska povsem zasnežena. Samo penzjonisti, nespečneži in večni romantiki, ki so od polnoči dalje zrli skozi zaledenela okna so uživali, ali pa tudi ne, morda le zgolj ubijali svoj čas celo noč, upirajoč svoj pogled skozi par milimetrov debela stekla, ki so jih edina ločila pred naletajočim se snegom.
Matevž je to jutro, pravzaprav noč vstal še v popolnem mraku. Niti ni pogledal na uro, koliko časa mu še ostaja do jutranje budnice, čeprav je še kar nekaj časa ostalo do trenutka, ko bi ga alarm mobilnega telefona predramil iz njegovih sanj. Po parih mesecih se je ponovila nespečnost. Mnogokrat je na pol v snu zakričal: »Prekleta nespečnost. Samo zaradi nje ostajam ti zvest«!

Mnogokrat, morda celo največkrat je v takšnih trenutkih pograbil blazino, si jo pritisnil na obraz in zajokal, zajokal kakor nebogljeni otrok, ki je ravno v tem trenutku izgubil najljubši predmet svojega življenja.
Ampak Matevž ni bil zgolj tak….postal je moški, zavedajoč se svoje biti, svoje vloge v izmenjavi feministično-mačističnih interakcij, a obenem vendarle, in najverjetneje povsem nezavedno, ohranjal  tisti nežni, morda deško-moški pridih, ki ga je tako strastno, tako izpovedno zaznamoval prejšnje poletje.

Seveda Matevž o vsem tem, kar se mu je dogajalo nedavno tega, ni ne z besedo ne z zapisom niti na lističu papirja nakazal nikomur, niti tistim prijateljem ne, s katerimi so nedavno tega skupaj okušali in spoznavali slasti erotike, doslej njim bolj ali manj nepoznane. Še manj mu je padlo na pamet, da bi o svojih izkušnjah, kakor so to počeli mnogoteri, pisal na svojem zidu knjige obrazov, brez katere pa pravzaprav kakor večina izmed njegovih vrstnikov niti ni znal več živeti.

Živel je kot običajen študent, ki med tednom išče neko raven zdravega ravnovesja med študijem, okušanjem in zaposlovanjem svojih čutilnih brbončic na večih ravneh, tako pri razvajanju čutil in uživanju v kulinaričnih ekskurzijah, ki jih je prestolnica splošni gospodarski krizi navkljub še vedno bila sposobna ponuditi za študentov žep prijazno vsoto, kakor občasno boemskemu uživanju v raznoraznih lokalih, kjer je imel priložnost spoznati marsikatero renomirano ime tako politične kot obče estrade, ampak, skromen kot je bil in bil tako tudi vzgojen, nikoli ni skušal izstopati iz povprečja, v katerem se resnici na ljubo, pravzaprav ni niti počutil.

Pretekla noč, v kateri so ga preganjale neznane sence, ki mu niso pustile spanja se je tako prezgodaj končala in tiho, da ne bi prebudil cimra v sosednji sobi najemniškega stanovanja, se je odpravil v kopalnico. Ko je prižgal luč, ki je v obliki prepovedane hruškaste žarnice z močjo 100 Wattov zasvetila v njegove na pol priprte in zaspane oči, je pogled nagonsko usmeril k tlom in tam v kotu, poleg tuš kabine uzrl na tleh ležeče rdeče brazilke, ki jih je bolj kot ne verjetno tam pustila nočna spremljevalka njegovega cimra in katerim je v objemu mokre brisače na še vedno vlažnih talnih ploščicah delal družbo čipkasti nedrček, katerega košarica ga je spomnila na velikost vojaške zajemalke, o kateri mu je v davnih časih rad pripovedoval njegov nono. Baje, da je njihov vojaški kuhar imel posebno zajemalko, ki da je držala za poldrugi liter tekočine, in ko si je v mislih pred oči priklical nonota, ki je njega dni ob svojem pripovedovanju z rokama dramatično prikazoval velikost tiste zajemalke, s katero jim je vojaški kolega stregel pasulj, obare in ostale dobrote, si ni mogel kaj, da ne bi priznal, da je primerjava na mestu.

Prešerno se je zasmejal ob tej misli in se s toplim občutkom pri srcu in v duši spomnil nonota in njegovih pripovedi. Sklonil se je nad umivalnik in si v neprespan obraz pljusknil ledeno tekočino. Prijalo mu je, saj je ledena voda pospešila cirkulacijo krvi po njegovem telesu. Začutil je, da se mu neprespani noči navkljub vrača moč. Še enkrat se je zazrl v odvrženo perilo, in bil za trenutek malce nevoščljiv svojemu cimru, ki ga nespečnost to noč najverjetneje ni mučila.

Stopil je iz kopalnice in se potiho, s previdnimi koraki, da ne bi povzročal nepotrebnega hrupa odpravil proti kuhinji. Na ploščo je pristavil džezvo z vodo in ravno, ko je iz hladilnika hotel vzeti mleko, se je spomnil, da si ni umil zob. V obratno smer je ponovil ravnokar izvedeno »tiho« vajo in za zaprtimi vrati s ščetko v roki opravil svoj običajni jutranji ritual.  Vrnil se je v kuhinjo, ravno še pravočasno, da mu iz džezve ni izparela vsa voda. V vrelo tekočino je zamešal tri zvrhane žlice kave in skuhal tako močno, da ga bo definitivno spravila pokonci. Pustil je, da se je žlahtna zmes še dvakrat dvignila, nato je počakal, si v skodelico najprej nežno dodal dve žlici plemenite »smetane«, dolil še črno tekočino in jo zgolj pobrizgal z špricem oziroma »dashem« mleka, in se obenem dobro počutil.

Ja, jutranje pitje kave je bil ritual, ob katerem je mnogokrat pomislil na trenutek, nek moment v življenju, ki ga je očitno zaznamoval bolj, kot si je sam drznil priznati. Spomnil se je Sanje. To je bil trenutek, ob katerem je vedno občutil vso moč hormonskega koktajla in občutek zmagoslavja, zadovoljstva s samim sabo, ki pa ga je vedno spremljal še občutek, ki si ga pravzaprav sam ni znal razložiti. Morda jo res pogrešam, si je zamrmral in se spomnil njunega prvega in zadnjega ljubljenja, ki se je končalo ravno z vročičnim plesom v družbi jutranjih sončnih žarkov, ki so pronicali skozi čipkaste zavese. Začutil je vznemirjenje, globoko zadihal in skušal podoživeti ta trenutek…… »Sonca ni, Sanje ni….«, je potihem zapel, se pretegnil ob oknu in spil še zadnji požirek poživljajoče tekočine.

Iz sanjarjenja ga je povrnil zvok odpirajočih se vrat, in v pričakovanju cimra, za katerega si je že med umivanjem zob pripravil par zbadljivih komentarjev na tematiko nočnega obiska in perila v kopalnici, se je sunkovito ozrl. A namesto cimra so njegove široko odprte oči uzrle žensko silhueto, z dolgimi pšeničnimi lasmi, katerih barva je bila kot klasje zrele pšenice, ki pade pod roko izkušene žanjice, zavito v njegov kopalni plašč, za katerega sploh ni opazil, da ga ni v kopalnici, čeprav je bil to jutro že dvakrat tam. Vanj so se zagledale sinje modre oči, ki so sramežljivo zrle vanj. Nenadoma se je zavedel, da sam stoji tam, sredi kuhinje, s skodelico v roki in z očitno napetostjo v sebi. Bil je presenečen, šokiran, bilo mu je nerodno. »Dobro jutro, Matevž,« je dejala in stopila korak naprej. »Dobro jutro, Maja,« je malone jecljajoč odvrnil in jo povabil, naj prisede. »Kaj Martin še spi?«, je vprašal. »Ne ne, Martin je pri Suzani. Saj smo te vsi pričakovali včeraj. Kaj nisi nič bral eventov na Fejsu? Saj je bilo že skoraj dva tedna gor. Suzana je prinesla cel pršut, in smo naredili celo žurko pri Štecotu. Saj veš, da ima stanovanje samo ulico od tod. Šteco kot pravi Bric je zrihtal pa pravega, domačega J.«

Matevžu so misli zaplapolale in pomislil je, tokrat sem pa res zajebal. Hitro je zbral misli in jo vprašal: Si za kavo? »Lepo prosim, pravzaprav me je že prej zbudil omamni vonj po sveži, pravi turški kavi,«, je smeje odvrnila in zamahnila z glavo, da so njeni pšenični kodri zaplapolali daleč okrog. Ko je Matevž za eno piko zmeden iskal večjo džezvo v kuhinji, je med rahlo odstrtim kopalnim plaščem, v katerega je bila zavita Maja, uzrl prekrasen par dojk, katerim je pripadal tisti modrček, pravzaprav modrc, ki ga je v ranem jutru skorajda pohodil v kopalnici. V glavi mu je rahlo zašumelo, začutil je tudi tisto znano drhtenje, ki ga je običajno prevevalo, ko je v ranih jutrih, obsijan s sončnimi žarki užival v skodelici turške kave in se predajal spominom. »Povej mi, kako si pa ti sploh pristala tukaj? Ko sem zjutraj vstal in stopil v kopalnico in opazil žensko perilo po tleh, sem si dejal, nocoj je pa Martin spet zmagovalec,« je smeje vprašal Matevž.

»Nič nimam z Martinom, če si to mislil,« je skorajda rahlo užaljeno odvrnila Maja. Matevž je v svoji občutljivi duši začutil, da je morda storil napak, morda bil pregrob, preveč direkten…..  »Oprosti, nisem hotel biti nesramen,«, je odvrnil Matevž. Maja se je obrnila proti Matevžu in se zazrla v njegove oči. Izmenjala sta si pogled, se nasmehnila drug drugemu in si še enkrat voščila dobro jutro.

Matevž je v roko vzel največjo džezvo, jo do vrha napolnil z vodo in pristavil na ploščo. Ko se je obrnil proti Maji, je uzrl, kako stoji pred njim kakor staroegipčanska boginja Bastet, hči sončnega boga in mu razgaljena v prebujajočih se sončnih žarkih ponuja zadovoljstvo in vso moč, ki jo daje sonce. »Zaradi tebe sem prišla«, je potihem zašepetala. »Ko sem videla, da se nisi odzval na event prek Fejsa, niti nisi odgovoril na dregljaj, ki ti ga je poslal Suzana…sem se na Štecotovem žuru naredila, da sem pijana in da želim spati. Martin in Suzana sta me pripeljala sem, v resnici pa sem želela biti s tabo, Matevž.«

Približala se mu je na dah, ga prijela za roki in ju naslonila na svoje grudi, katerih čokoladno obarvana sredica s čvrstim stolpičem, ki je naravnost hlepel po poljubu in nežnem ugrizu, so se bohotile ravno pred njegovimi očmi. Matevž je poiskal njene ustnice, ki so se strastno prisesale nanj, ji nežno šel s prsti skozi lase, se občuteno dotaknil njenih grudi, ki so mu zapolnile sleherno poro njegovih rok in se s prsti sprehajal, sprehajal in gnetel, gnetel nežno, a vztrajno kakor vajenec v pekarni, ko mu prvič zaupajo pripravo testa za praznično potico in prisluhnil šepetanju, ki je prihajalo iz Majinih ust. Topila se je v njegovih rokah, topila kakor maslo, ki ob vztrajnem stepanju in mešanju naraste do neslutenih dimenzij in obenem čaka na pultu, da se spremeni v slasten, a pregrešen zalogaj, v čigar trenutku bi želel uživati celo življenje.

Iz prepletenega objema strasti ju je predramil alarm štedilnika, ki je naznanjal, da njunemu popolnemu vzdušju in občutju navkljub, vse le ni tako, kot bi moralo biti. Iz džezve je namreč izparela vsa voda in indukcijska plošča se je ob alarmu izklopila. Matevž se je, prepleten z udi prelestne in strastne Maje zasmejal na ves glas in zavpil:
 
Pravilo št.1: Vedno odgovori na FB dregljaj
Pravilo št. 2: Vedno uporabljaj štedilnik, ki je pametnejši kakor ti…..

swislar