V mračnini spomina 

Tokrat sem segla globoko.

Hrbet sem pritisnila ob mrzlo steno, da mi je hlad segel čez bodeč volnen pulover naravnost do kože. Trije hudobni obrazi nekaj let starejših smrkavcev so režali vame.
» Bajsiko bo kap! « je hudobno izjavil eden izmed njih, in v znak podkrepitve izrečenega, je sunkovito iztegnil roko kot bi me hotel udariti. V strahu sem se nerodno prestopila in v poltemi z gležnjem grdo zarezala v garderobno klop. Ostra bolečina se je razlezla po celi nogi. Prestrašena sem zadržala dih in se ugriznila v spodnjo ustnico. Ustavil se je tik pred obrazom.

Manever se jim je zdel strašno smešen in z opičjimi glasovi sta spodbujala alfo, da nadaljuje moje trpinčenje. H prsim sem krčevito tiščala od mojih prstov vlažen in topel zvezek, pretesen modrc se mi je že zdavnaj zarezal v kožo, lasje so se mi lepili na potno čelo, za nameček pa so se mi raztegnjene kavbojke spet začele spuščati z bokov. Molila sem, da se mi na najširši točki ustavijo, saj si jih nisem drznila popraviti.

Eden od njegovih podložnikov je vzel oba moja škornja, ki sta bila pospravljena pod omarico, in mi enega zalučal v prezračevalni jašek, drugega pa nataknil na vrh garderobne ograje.
» Ha, ha, zlomila jo bo, ko bo lezla gor!« je zarigal eden izmed mrhovninarjev in kot bi dobil božjastni napad se je zagnal proti meni in mi po prašičje zakrulil v obraz. V vnemi je pošprical kar nekaj sline po zvezku, nato pa kar tako udaril po njem, da so se iz njega usuli listi in kot veliki metulji nežno pristali na tleh. Od presenečenja sem zasopla, v oči so mi stopile solze. Še alfi je bilo zadosti tega sranja, zato je od sebe pol manjšega mrhovinarja zgrabil za ovratnik, ga močno stresel in ga, kot bi bil maček, vrgel v steno.
»Pejt u kurac, a zdej pa bajso braniš!?« je protestiral kruljavec in se jezno pobral. Pridružil se mu je tudi drugi :« Ja, a jo boš v špeh porival?!«
Srce mi je v vsakem primeru že zdavnaj zastalo. Vedela sem, da je sedaj stistnjen v kot, in, čeprav manj pokvarjen kot onadva, bo sedaj prisiljen, da se spet dokaže.
Stisnil je pest in mu globoko zatulil: »Razbil te bom, idiot, ti je jasno!?« Oba utihneta in alfa se obrne proti meni: » Takole se zmeniva, če dobiš iz ograje škornje, greš lahko domov.« Za dve glavi je višji od mene, močne, temne obrvi so uokvirjale sive oči, stiskal je izrazito čeljust in najbrž mu je nekje na vratu utripala debela žila, ampak, jebemti, da tako dobro je nisem mogla videti.

Nisem izgubljala časa. Odlepila sem se od stene in šla h ograji, se sunkovito odrinila in se skušala z rokami povzpeti na mrežo. Aja, hlače. V hitrem gibu so mi zlezle navzdol in pred njimi se je zabliskala velika bela zadnjica, ki so jo prepolavljale tigraste tangice. Zaradi teže so se mišice tresle, s tem pa tudi mehka rit, ki je na nemilost visela nad občinstvom. Rahlo sem razkrečila noge, pa je špagica izginila nekam med mesnati ustnici, da je razkrila svetlečo notranjost. Tanka tigrasta špagica. Iz New Yorkerja. Za rojstni dan. Ti dve misli sta mi švignili skozi glavo, najbrž zato, da me ne bi čisto popolnoma zajela groza in sram. Mislim tudi, da je za sekundo zavladala smrtna tišina. Skočila sem iz ograje in si hlače takoj potegnila gor. Obrnila sem se in tam je še zmeraj nemo stal alfa, o njegovih podložnikih ne duha ne sluha…

Avtor: Dorothy
Vir fotografije: https://goo.gl/5FUjBk