Trenutek 

Napačno poimenovanje stvari povečuje področje človeške nesreče. Albert Camus

Petek zvečer. Povabiš me k sebi, starši so odšli na vikend hišico. Elitno naselje vplivnih politikov, nemotečih tehnokratov in kakšen zaslužni kulturni delavec vmes. Nouveau riche še niso prodrli sem, verjetno jih niti ne mika. Tipske pritlične hišice s slabo izolacijo ne izkazujejo posebnega prestiža.

V kuhinji pripravljaš večerjo. Rada kuhaš. Sam v dnevnem prostoru pregledujem očetovo skrivno zbirko porno filmov. Strastna ženska si, rad kurim netivo v tebi. Ob gledanju porničev ti je še vedno malo nerodno, a glas se ti zniža in oči dobijo tisti izraz, ki ga ne moreš skriti. Izraz ženske, ki ji vulkan spolnosti buta na vseh porah, a ga skuša potlačiti vase…to je igrišče pravega kurjača. Ja, prav, prav. Pokvarjenca. Stvar diskurza, nič drugega.

Prideš iz kuhinje, brez besed pristopiš. Na ekranu šest nogometašev obdeluje navijačico. Eden jo nabada od zadaj, dvema ga izmenično drka in fafa, ostali drkajo in čakajo na svoj trenutek. Plavolasa navijačica hlasta po kurcih.

Božam ti stegna, gledam in molčim. Na sebi imaš samo kuharski predpasnik in nič drugega. Zadnjič sem si tako zaželel, danes si si nadela kar sama od sebe, da mi ustrežeš. Božam te po jedri, hruškasti riti. Znanec trdi, da imajo take rite tesno korelacijo z majhnimi joškicami. Znanost bi pri vseh smiselnih in nesmiselnih raziskavah lahko dokazala ali ovrgla tudi to. Moj vzorec je statistično premajhen, da bi pritrdil, vsekakor pa ti ustrezaš teoriji.

»Kmalu bo kuhano«, poveš z glasom, v katerem je vpliv kadra na ekranu nezmotljiv. Odideš v kuhinjo, slišim žvenketanje porcelana. Ustavim nogomet in se ti pridružim. Večerja in vino, neobvezen in sproščen klepet.

Po večerji te povabim nazaj k filmu. Kmalu fukava. Obrnjena sva tako, da ti vidiš ekran, jaz ne. »Opiši mi, kaj delajo«, rečem. Začneš pripovedovati v raztrganih stavkih, ki jih lomi sram. »Zdaj ji špirca po obrazu« od užitka poslušanja čutim, da bi mi lahko nekontrolirano prišlo. Takoj upočasnim ritem fukanja. Zamenjava položaj, zdaj jaz gledam enkrat, ti ne. Občasno ti opišem dogajanje, vprašam, če bi se pustila takole več tipom, tvoj pogled je mešanica zgroženosti in pohote. Spodobna gospodična, ki jo je mogoče poljubno izpriditi.

V moji glavi se mešajo slike žensk, ki bi jih rad pofukal s tistimi, ki sem jih že, s podobami na TV ekranu in z realnim dogajanjem. Naenkrat se mi iz tega kolaža v glavi izvije iz celote iztrgan krik: »Ja, to, daj, Sara!«

Za droben, neopazen trenutek otrpneš. Prepričan sem, da si se tudi fizično ustavila. Zreva v zenice drug drugega. Tako je čas obstal takrat, ko sem letel z motorja. V nekaj hipih v zraku sem imel čas premisliti vso situacijo. Kot da se neizkoriščena kapaciteta možganov v kriznih situacijah v celoti aktivira. Gledava se. Kaj bo zdaj?

V naslednjem trenutku blago zanihaš nazaj in nadaljuješ. Nasajaš se dalje, kot da se ni nič zgodilo. Dostojanstveno preslišiš napačno ime. Ki ni katerokoli ime, ampak nevralgična točka prešitja najinega razmerja.

O obviselem trenutku nikoli ne spregovoriva. Potlačiva ga v podzavest in pozabo, v črne vijugaste rove spomina.

Coffee Anan