Lepe zgodbe pišete. Tudi izbrane fotografije so lepe. Brez dvoma delujejo, vzburjajo. Skoraj tako kot dišeče telo, vroč dotik, nežna sapa. Pa potem? Razočaranje. Vsi ti čudoviti dražljaji se nekaj časa zgoščajo, kopičijo vse dokler … ne ostane nič. Ni krika. Ni božanskega. Samo nekaj, malega. Kot drobno zrnce graha. Niti ne kot pik komarja, ki te potem še celo večnost srbi … Kaj delam narobe?

Z vsako zgodbo, ki jo preberem vsem vam bolj zavidam. Kaj je narobe z menoj? Samozadovoljevanje ne deluje. Tako kot mi kava ne nadomesti premalo spanca, kot me alkohol ne razveseli.

Kako naj vem ali je to to? Kako naj vem, da vsi vi ne pretiravate? Kako naj vem ali je z menoj kaj narobe? Kaj mi sploh še preostane, če tega ni?
Nisem takšna kot vse te fotografije. Davljenje me … davi. Udarec me boli. Nabijanje, lizanje, igranje s ščegetavčkom … kot da me v resnici … dolgočasi. In moja pička tudi po bolečih obiskih kozmetičarke ni nikoli tako brezhibna, gladka, krasna in vabljiva kot te, ki me gledajo z vaših fotografij.