Najini koraki so usklajeni, skorajda sinhroni. V počasnem teku podrsavava najprej med predmestnimi bloki, preko nadvoza avtoceste in na kolovoz med polja. Hrup mesta zlagoma pojenja. V ospredje zvočne kulise vstopa narava. Oglašanje različnih ptic, brenčanje žuželk. Nekje brnenje traktorja. Zvoki avtomobilov ostajajo zadaj, kot pridušeno sikanje kačjega gnezda.

Lepo jesensko popoldne je. Na pokrajino lega topla rumena svetloba, nekakšen mir prehaja iz narave tudi vame. Vznemirjenja ni veliko, ker veva kako bo potekal najin občasni, skorajda rutinski popoldanski tek. Trasa ni dolga, pa vendar sem na koncu navadno utrujen in predihan. Dobra vadba je mnogotera, si mislim. Ne tako kot pri tvojem maratoncu. On je tisti pravi zagrizeni tekač. Seštevati kilometre, paziti pa prehrano, redno menjati tekaške čevlje, vse v nekakšnem slepem cilju rezultata.

Drsava po prašni zemljati poti. Dolgo ni deževalo. Med polji, ki so pokrita z različnimi poljščinami, mozaično in kakor brez reda ležijo temni gozdni otoki. Če so solate v vrstah in pšenica enakomerno pristrižena, so gozdiči, v nasprotju s tem redom, zaviti v divjo skrivnost.

Klepečeva vsakdanjosti, sem in tja kakšno misel. Kaj zabavnega iz službe, novica o skupnih znancih in podobno. Približujeva se enemu od gozdnih otokov in oba nemo veva, da bova zdrsnila vanj, zavila s poti. Pogovor utihne v pričakovanju. Na polju se možak sklanja nad poljščine in ne nakloni niti pogleda.

»Ko sem zadnjič tekla sama, se je vzdignil in me brezsramno zrl v oči. Točno ve, kaj počneva. Če bi mu pomignila, bi šel za malo. Mikalo me je.«, poveš.

Predstavljam si te in se nasmehnem. Tako neukročene narave si. Navzven skorajda anemična ženska, ki ji nikakor ne bi pripisal spolne radoživosti. Zadržano obnašanje, nevpadljivo in asketsko oblačenje. Saj si tudi bila, anemična, si pritrdim, dokler se nisi odločila za raziskovanje lastnega spolnega vedenja. V tebi je nekaj preskočilo in ko se odločiš, se v stvari poglobiš temeljito. Tako v teoriji kot v praksi. S popolno lahkoto in samoumevnostjo, podobno kot tvoje raziskovalno delo na nekakšnih gramatičnih analizah, ki jih, mimogrede, prav slabo razumem. Tudi utrujaš me ne z njimi, s pravo osebno skromnostjo svoje znanstveno delo obravnavaš kot vsako drugo. Enakovredno temu pridelovanju zelenjave, katere sklonjeni subjekt ostaja za nama.

V gozdičku sva,svetloba je nenadoma pritajena. Vse je zeleno, temno zeleno. S poti se prebijeva skozi gost gozdni rob, skozi grmičje trdoleske, maklena in gloga. Stečeva še malo globlje v gozd, pod najimi nogami pokljajo suhe vejice. Tu podrasti skoraj ni. Nebesni svod zastirajo krošnje hrastov in, etažo nižje, belega gabra. Kdor bi stopil v gozdni otok, bi naju verjetno nemudoma uzrl. Nikjer ni sicer nikogar, vendar občutek odprtosti in nenadzorovanosti ostaja.

Ustaviva se in poljubljava. Vonj po znoju in okus soli. Hitro me primeš za nabrekajočega kurca in ga drgneš preko oprijetih tekaških hlačk. Pripravljaš si ga. Gnetem ti joške, vedno tečeš brez modrca. Njihova teža in oblika ga niti zahteva, si laično tolmačim.

Najino dihanje se pospeši, vzburjena sva. Brez odlašanja se obrneš in si svojo trenirko sama spustiš na kolena. Pred menoj se posveti grandiozna rit. Široka, bela, čvrsta. Z rokami se nizko oprimeš bližnjega debla in se prikloniš. Potegnem kurca ven in ga usmerim v tvoje mednožje. Suvereno, vem da si mokra in voljna. Položaj je neudoben zato ne odlašava. Fukam te hitro, z odločnimi in močnimi vbodljaji. Polna jajca te tolčejo po riti, kar je posebej vznemirljivo, praviš. Lepo držiš rit in jo napenjaš nazaj. Občasno vmes pogledujem naokoli, če naju kdo opazuje. Nikogar ni. Zelo hitro začutim ritmično krčenje tvoje pizde, kar vzpodbudi tudi mene v odrešitev. Olajšanje v glavi in stegenskih mišicah. Obrneš se in oblizneš poltrdega tiča. Na začetku raziskovalne poti ti ni prišlo niti po večurnem obdelovanju. Sploh ti ni prišlo, pravzaprav. To je vse tvoj sistematični napredek, si mislim.

Hitro se oblečeva, zakorakava iz gozdiča in nadaljujeva s tekom. Sonce je med tem že poniknilo za obzorje. Ne govoriva nič, tečeva, drsava s stopali. Ptice so potihnile. Vedno bliže je sikanje avtomobilske reke. Ko pritečeva do obvoznice je hrup tako glasen, da se ne bi slišala, tudi če bi govorila.

Cofee Anan