Tečaj 

Točka, ko podvomiš, ko je treba iti preko. Srce razbija od pričakovanja. Črni salonarji, ki dajejo samozavest.

»Pri takih preizkušnjah pride vedno do točke, ko podvomiš in se želiš obrniti. To je normalno. Preko tega moraš, vse bo v redu«, me skuša potolažiti Igor. Zaznal je moje kolebanje, grlo imam zadrgnjeno, v glavi je kepa dvoma in spisek razlogov za umik. Ne odgovorim nič, sem mu pa hvaležna. Čuti me, maksimalno je pozoren do mene, popolnoma mu zaupam. Popolnoma. Če mu ne bi, bi ne bila tako daleč. Le nekaj ulic stran od stopnic v klet, ki naju bo potegnila s pregretih ulic velemesta v nek drug svet, v podzemlje.

Z ulice vodi nekaj stopnic v podpritlični vhod opečnate stavbe. Velike, neizrazite, neosebne, podobne stavbam v okolici. Četrt je mirna, na stanovanjskih ulicah skorajda ni ljudi. Pri vratih je zvonec brez napisa, tako kot nama je bilo sporočeno. Igor pozvoni kratko trikrat. Medtem mi srce razbija od pričakovanja. K igram dominacije sem ga vzpodbudila sama. Popolnoma neznano polje mu je bilo, ko sem ga izzvala, provocirala in mu nastavljala rito v šeškanje. Kmalu je postalo to neločljivi del najinega seksa, z vsemi možnimi variantami, kar sva se jih spomnila. Domišljija je rušila pregrade v glavah in sedaj sva tu. Pred vrati spank akademije.

Medtem se vrata odprejo.Vitka ženska srednjih let, dolgi svetli lasje, spredaj pristriženi na paža, oblečena v črno usnje. Brez besed, le z gesto naju povabi noter. Spuščamo se po stopnicah in prijeten podzemni hlad mi prija. Poletna sopara mesta v hipu ostane nekje zgoraj.

»Tukaj je vajina garderoba, kjer se prosim pripravita. Čez nekaj minut pridem po vaju«, reče blondinka profesionalno, prijazno, vendar neosebno. Ta ton mi je všeč. V to oddaljeno tuje mesto sva prišla, ker iščeva anonimnost in neosebnost. Igor ostane v kavbojkah, preobleče si le majico. Sama smuknem v oprijeto elastično seksi oblekico, spodaj nič. Na noge črni salonarji, ki mi dajejo samozavest. Čudno, na kaj se opiramo, ko zmanjka drugih argumentov.

Strežnica (kasneje se bo pokazalo, da je tudi asistentka) naju popelje po ozkem in temačnem hodniku (na stenah so nameščene sveče, ki mečejo nihajočo svetlobo) do glavnega prostora. Ona hodi spredaj, za njo Igor, za njim jaz. Držim ga za roko, kot otrok, ki se varno drži staršev in verjame, da so vsemogočni ščit proti preostalemu svetu.

Šest reflektorjev, šest miz v polkrogu

Ko vstopiva v glavni prostor, je presenečenje popolno. Šest ozkih snopov usmerjenih reflektorjev rdeče svetlobe osvetljuje ravno toliko nenavadnih sedal ali ležišč, ne vem kako bi jih poimenovala. Velika miza, oblečena v rdeče usnje. Nekje na dveh tretjinah je privzdignjeni del v obliki valja, na koncu opazim dve usnjeni zaponki za vpetje rok. Mize so postavljene v krogu, med seboj kakšen meter narazen na notranjem obodu. Strežnica naju popelje do ene od prostih miz. »Gor«, je vse kar reče in ne pomišljam. Štiri ženske namreč že ležijo na trebuhu, usnjeni valj jim dokaj prisilno in izrazito izboči njihove rite v zrak, proti motni rdeči svetlobi reflektorjev.

Tako ležem tudi jaz, ubogljivo iztegnem roki in strežnica ju pripne s pasovi. Heavy metalskimi, pomislim.

Privzdignem glavo, napne me v vratu in se zagledam v svetlomodre oči tečajnice nasproti meni. Ošinem še druge, ena od njih tudi gleda, dvema glavi počivata z obrazom navzdol, kar je udobneje. Šesti stol poleg mene ostaja prazen. Morda se je kak par ustrašil v zadnjem trenutku, morda ni znal »it preko«, ko je nastopila senca dvoma.

To nama je bilo všeč, ne gre za masovko, temveč za nekaj ekskluzivnega, elitnega, vrhunsko domišljenega. Cena je bila temu ustrezna.

V prostoru je tišina, tako nam je bilo naročeno. Vsak moški stoji za svojo partnerko. Igor za menoj me toplo in mirno drži za gležnje. Oj, Igor! Vedno uganeš, kaj potrebujem.

Ralf. Pravila igre. Safe word.

Vrata v glavni prostor se odprejo še enkrat, nekdo jih trdno in odločno zapre za seboj. »Torej, začeli bomo«, to mora biti Ralf, vodja tečaja. Ne vidim ga. Glas je …lažje povem, kakšen ni. Ni niti prijazen, niti grob. Ni hladen, pa spet neoseben. Glas je enostavno avtoritativen. Kot profesor, ki se ga ne bojiš, a ga globoko spoštuješ in si ne drzneš ugovarjati.

»Delo bo potekalo takole: jaz bom kazal na svoji asistentki (zanimivo, nima imena?), moški boste ponavljali natančno za menoj. Če kdo ne bo zdržal, bosta rekla le: »Odhajava.». Vendar veljajo le besede moškega, na njem je, da to presodi za par. Ko enkrat to moški izreče, bom tečajnico odpel. Takoj zapustita prostor. Pred garderobo bo strežnik, ki vaju bo pospremil na površje. Upam, da ne bo potrebno« konča Ralf mirno. Medtem ko govori, hodi za hrbti moških. Pete njegovih čevljev trdo odmevajo po prostoru.

Tečaj obsega štiri zaporedne večere. Vsakič 45 minut. Prehitro bo minilo, me prešine. Spet privzdignem glavo, plavooka nasproti mene ima sedaj pogled uprt v mizo. Pogledam levo sosedo, živahne rjave oči so nemirne in vznemirjene, iščejo stik. Prijazno vrnem pogled. Sestri v orožju, ne čutim zadrege zaradi nenavadnosti položaja. Ob tem pomislim, da se stoječi moški gotovo pasejo s pogledi po moji riti. Objame me mešanica sramu in naslade . Čutim, kako mi kri zalije lica. Nič hudega, tako ali tako sem pod rdečim reflektorjem. Daleč v tujem mestu in v popolni anonimnosti tega prostora.

Roka je osnova vsega. Odpiranje telesa v naslado bolečine. Nenadna intervencija prinese resen občutek. Strah.

»Roka je osnova in začeli bomo z njo. Stik je najbolj neposreden, udarec pa najlažje dozirati in kontrolirati. Vedno moramo vedeti kje smo. Če je seks izguba v ekstazi, gre pri tem za nasprotno. Popolna kontrola tistega, ki vodi igro« pove Ralf. Na asistentki brez imena, vpeti v šesto mizo, desno od mene, pokaže naprej serijo in relativno blagih udarcev. »To je ogrevanje, odpiranje telesa v naslado bolečine«. Igor zvesto ponavlja in res se mi poraja ta občutek. Nato preide v vedno močnejše udarce z daljšimi presledki med njimi. Peče. Vem, da postaja rit rdeča. Enakomerno rdeča, a ne marogasta. Nisva začetnika. Nobeden tule ni začetnik.

Ženska levo od mene, tista z nemirnim pogledom, poda pripombo, češ saj ni hudo in se živčno zasmeje. Moteče je, čudi me, da je Ralf preslišal že njeno predhodno duhovičenje. Tokrat se ustavil. »Stop«, reče. Stopi nekam v ozadje (sodim po zvoku korakov) in pride v notranjost kroga. Izkoristim priložnost, zvijem vrat čim višje in zagledam suhljatega moškega srednje rasti. Lasje počesani nazaj z želejem, brčice. Umaknem pogled, čutim, da nekaj ne bo v redu, ne želim izzvati Ralfa.

Nemirni sosedi z odločno kretnjo pripne gag. Ona presenečeno izbulji oči in išče poglede tečajnic. Vse zremo vanjo. Tudi asistentka, njen pogled je popolnoma neoseben. Kot da opazuje oblake na nebu, kako se brezčasno premikajo. Ralf odmakne moškega moje sosede in začne udarjati po njeni riti. Udarci so tako krepki, da otrpnemo. Štejem si, deset. Z ena do dva sekundnimi presledki. To ni zvok roke, nekaj ploskega in topega. Podobno, kot me je nekoč Igor z loparjem za namizni tenis. Samo noro močneje. Ženska sedaj nekaj hrope v gag, morda samo kriči od bolečine, morda vpije da ne bo več. Morda skuša povedati ključno besedo: »odhajava«. Ne razumemo je. Njen moški molči. Torej ne odhajata. Ženski po licih tečejo solze šoka in bolečine.

Ta vložek se je zgodil zelo hitro. V minuti morda. Ralf se vrne za hrbet asistentki, tako naglo kot je prišel.

Intervencija je prinesla v svet našega prostora zelo resen občutek. Tudi strah. Mokra sem. Stiskam stegna.

Na robu vzdržnega. Premori, dolgi kot večnost. Telo trpi v čakanju.

Ralf zdeli moškim pripomočke.Ne vidim kakšne, vem po tem, ker hodi od enega do drugega. Pri prvem udarcu mi je takoj jasno. Resasti bič skeli ostro. Močneje, kot sem vajena z Igorjem. Vsak udarec je na robu vzdržnega. Pogledujem tečajnice. Ena hlipa, obraza ni videti. Nekatere stokajo. Asistentka niti ne trzne z obrazom. Koliko zaboga je ura?! Izgubila sem občutek za čas. Udarci so redkejši kot tisti z roko, vendar vsak krepko zareže. Poznale se mi bodo najmanj lise, drobne klobasice, podkožne krvavitve. Igor, da ne bi zinil safe worda!, me preblisne. Vem, da je preko najinih iger, a moja nora želja po preizkušanju meja je večja, kot sem ti kadarkoli pokazala. Vedno si me čuval skrbno kot punčko.

Bič končno poneha. Kakšen užitek odsotnosti udarcev. Rit mi žari. Ralf brez besed hodi zopet okoli. Niti ne razmišljam kaj bo, samo uživam v premoru. »Udarec s palico je najbolj delikaten. Poleg močne bolečine, ki jo prizadene, vsebuje psihološko noto ponižanja. Če je bič igra iz erotičnih romanov, s palico tepemo garjavega psa«, pove Ralf. Oblije me groza.Palica!? Nagonsko stisnem ritnici, kot da bi želela ponikniti v lastno telo.

»Udarci bodo redki in močni. Vmesni čas med udarcem, čakanje…to je središčna točka. Umetnost napetosti«, pouči Ralf in že pade prvi po asistentkini koščeni riti. Že misel me zaboli, vendar v naslednjem trenutku pade po moji. Topa bolečina. Čisto preko roba. Nobene draži, samo bolečina preko roba. Bog, upam, da jih ne bo več kot ducat. Presledki trajajo verjetno nekaj sekund, morda deset, a se vlečejo kot večnost. Vse ženske ječijo. Nekatere kriknejo, tista z gagom v ustih grči v gag. Pogledam jo ob udarcu, oči se ji izbuljijo kot v nejeveri, iz ustnih kotičkov ji teče slina. »Kako zakričim jaz?«, se vprašam. Udarci so kontrolirani, kriki kot posledica pač ne.

Kazen. Vrtinec, ki odnaša v nepričakovano. Otrpnem v grozi. Kdo?

Pri četrtem udarcu se mi zazdi, da mi Igor želi malce prihraniti. Udarec je blažji, to vem po zvokih in odzivih drugih žensk. Takoj v tistem (»Sem s svojo mislijo to izzvala?«, me nejeverno prešine) zaslišim Ralfov glas, ki je tokrat obarvan cinično in sprijeno:« Med nami je razvajenka, ki jo je treba pockrljat.« Vem, da misli mene, ugotovil je prevaro. »Pofukat jo bo treba«, zlobno zniža ton glasu. Igor! Pa ja ne boš pustil, da me pofuka ta tip tu pred vsemi?! Ali celo vsi?! Obliva me. Kot da me je zajel vrtinec, ki me po ponesel v čisto nepričakovano smer. Že se želim oglasiti, zaklicati: »Igor, ne več, prekini!«, ko se Ralf zopet oglasi: »No, pofukaj to svojo scrkljanko in jo potolaži, drugače jo bom jaz«. Takoj zatem zaslišim, zvok zadrge. Igor spusti hlače in poklekne

za mano. Začutim njegov debeli, poltrdi ud na svojih ritnicah. Vem, da je maksimalno zdražen v glavi, telesno pač ne. A ko nasloni glavico na mojo razmočeno pizdo, zlahka zdrsne vanjo. Sune vame, jaz pa dvignem pogled in se spogledam z ženskami, ki radovedno zro vame. Zavem se situacije, ponižana sem do konca. Igor me fuka hitro in telesni užitek je božanski, vendar ne prekrije sramu. »Ostali nadaljujemo«, zakliče Ralf in naslednji udarec pade po asistentki, takoj zatem po ostalih. Naenkrat nisem več center pozornosti, vsaka ima zadosti opraviti s seboj. Zdaj mi skrajno zavidajo odsotnost udarcev, nobenega privoščljivega opazovanja ni več. Igor močno konča vame ravno pri zadnjem udarcu. Brez kakršnekoli pozornosti, ki bi lahko izzvala še kaj nepričakovanega, zleze z mene. Počutim se kot pofukana kuzla. Druge ženske so pretežno obnemogle od udarcev.

Maziljenje. Konec, ki ni konec. Hoja po žerjavici.

Ralf je izmojstren.Točno ve, da je igra (lahko temu sploh še rečemo tako?!) dosegla nevaren rob. » Pomazilite ritke vaših gospa« pravi in razdeli hladilne želeje. Kako blagodejen občutek, Igor me maže nežno in na debelo. Tihi stoki olajšanja. Vsi logično pričakujemo, da je tečaja za danes konec. Že prvi dan, pa tako do roba. V tistem reče (pa ta zajebanec mi bere misli!) Ralf: »Ostalo nam je še nekaj minut. Gospodje, krepko ste plačali za

ta tečaj in za nič vas ne bomo prikrajšali«. Svinja sadistična. Na koži začutim srh, kurja koža strahu pred neznano in predvsem nepričakovano neprijetnostjo.

Opravi še en krog. Razdelil je nekakšne krtače, podobni moji krtači za lase. Zdaj nas sistematično šeškajo po razbolelih ritih s stotinami trdih iglic. Ne močno, vendar hitro in prekrivajoč vso površino kože. Če ne bi bilo predhodnih serij, bi se vse skupaj občutilo kot začetniška igrica. Zdaj je pekel, hoja po žerjavici. Razmišljam, če bi štela pet krat do šestdeset, pa hkrati vem, da nima smisla, ne bo zaključil tako natančno.

Naenkrat bodice prenehajo. Nastopi nekakšen vakuum, ki ga Ralf preseka s suhim:«Tako, to bo vse za uvodni dan. Jutri ob isti uri«. Odpne asistentko in zapusti prostor. Asistentka nas odpenja v obratnem vrstnem redu. Tiho smo, nihče ne komentira niti ne stoka.

Z Igorjem sva zadnja. Pozorno mi pomaga z mize. Srečava se s pogledi, polnimi medsebojnih vprašanj. Hkrati veva, da je vse v redu.

Svet ni tak kot prej

Ko stopiva na ulico, je zunaj že mrak. Izgleda, da je deževalo, od asfalta se vzdigujejo meglice. Svet kot da ni tak kot prej. Tako sem se počutila, ko sem izgubila devištvo. Srečava nek par na ulici. Zdi se mi, kot da mi ves svet bere z obraza. Osramočeno pogledam v tla. In tole je bil šele prvi večer tečaja. Bova nadaljevala? Vesela sem, da Igor tega ne vpraša. Želim se spočiti in spati, spati kot ubita.