Z glasbenikom je drugače. Posebna umetnost. Prebivati na robu njegovega čarobnega sveta. Neprestano tekmovati z glasbo, njegovo edino pravo ljubimko. Se vedno znova boriti za trenutek pozornosti. Tako sediš na postelji, v poltemi, z zagrnjenimi zavesami in napol priprtim oknom na svež poletni večer, in ga gledaš čez sobo. Pričakuješ pozornost. Pričakuješ posvečanje. Komaj čakaš nanj, tako si ga želiš. On pa v preprosti beli majici in v strganih leviskah še vedno sedi na svojem stolu in zamaknjeno preigrava že tisoči komad. Zanj te ni tam.

Nisi v istem prostoru, nisi v isti sobi. Ne vidi, da si tam za njega. Zaradi njega. Da čakaš. Vedno bolj vzburjena od nestrpnega pričakovanja, od draženja. Sploh se ne zaveda, kako te draži s tem, ko te pusti čakati. Dokler se po neskončnih minutah, včasih tudi urah, končno ne prebudi iz zasanjanosti in glasba utihne. Pogleda te. S svojim zamaknjenim, skrivnostnim pogledom, za katerega nikoli ne veš, kaj pomeni in kaj lahko od njega pričakuješ. Šele zdaj se zave, da si tam. Z njim. Za njega.

Čisto nalahno se nasmehne in vstane s stola, na da bi odvrnil pogled s tebe. Končno je prišel tvoj trenutek. Čarobnost, namenjena tebi. Ugasne luč in počasi pride bliže. Prime te za roko in te nežno potegne s postelje. Sredi sobe, v temnem, svežem hladu, ki prihaja od okna, te prične slačiti. Ne mudi se mu. Nikoli. Odpenja ti gumb za gumbom na srajci, jo potegne čez tvoja ramena in spusti na tla. S prsti zdrsi pod naramnico modrčka, jo potegne z ramena in te začne poljubljati po vratu. Blaženost … Mravljinci po celem telesu. Z ramena potegne še drugo naramnico in se z razgorelimi ustnicami pomakne na drugo stran. Sleče ti modrc in te prične poljubljati po prsih. Nežno, nalahno, dražeče. Vedno le kanček tega, kar še prihaja.

Preden se spusti na kolena in nadaljuje, ga za trenutek neučakano zagrabiš za kuštrave rjave lase in mu potegneš majico s hrbta. Sleče se, a se ne pusti motiti. Mimo popka gre vedno niže, njegovi poljubi pa so vedno daljši. Odpne ti kavbojke in začne z jezikom drseti po zunanji strani tvojih prosojnih hlačk, medtem ko na golem hrbtu čutiš hlad njegovih prstov. Od zadaj potegne hlače s tebe, njegove močne roke, ki počasi potujejo po tvoji zadnjici, pa te naredijo še bolj mokro. Sleče ti hlačke in te pogleda. Samo pogleda. Nato se vzravna – in te pusti golo, sredi sobe, da drgetaš od hladu, nepotešenosti in vzburjenja hkrati in upaš, da se predigra šele pričenja. Ko v temi razbereš njegova široka ramena in mišičast hrbet, ugotoviš, da ob oknu prižiga čajno lučko. In eno na polici. Na mizi. Na stolu. Ob oknu. Po tleh. Lučko za lučko, dokler ji ni vsaj dvajset. Prej temno sobo začnejo en za drugim nežno osvetljevati drobni žarki, ki naredijo kožo mehko, toplo in voljno. Nato se vrne.

Pride nazaj k tebi, na sredo sobe, in te za roko pelje do postelje. Uležeš se, on pa zdrsi od tvojih bokov do mednožja in po notranji strani stegen do kolen. Razpre tvoje noge, se uleže in te potegne bliže k sebi. Bliže. Še bliže. Tako blizu, da začutiš njegov jezik. Njegove prste. Moč njegovih rok. Tisti nor občutek za užitek, ki ga ima in s katerim te pripravi do tega, da se nehaš zavedati sebe. In … pride … ti … Ne enkrat. Ne dvakrat. Ampak vso noč. Dokler je preveč naenkrat. Dokler ne moreš več. Dokler lučke po sobi ne pričnejo ugašati in se mrak ne začne umikati zori. To je bila tvoja noč. Samo tvoja. Užitek za užitkom, čarobnost za čarobnostjo. Dokler ne ugasne zadnji plamen in okno napolni nežna svetloba zgodnjega jutra. On vstane, gol in zaspan. Vrne se na svoj stol in prične igrati. Dave Brubeck. Take Five. Pet minut je mimo, a igrati ne neha. Tudi nazaj med sveže, bele rjuhe se ne vrne, čeprav ležiš tam razkrita in ga vabeče opazuješ. Upaš, da bo prišel. Da bo opazil tvoje žareče oči in se odločil zate.

A te več ne vidi. Tudi sveta okrog sebe ne. Le glasba je. Spet. Znova. Vedno.

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 2 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!