Prostor je zaradi svoje sterilne beline deloval brezmejno in ko je vstopil vanj, bi samo res pozorno in izurjeno oko opazilo, kje so se povsem neslišno odprla vrata, kajti tudi hodnik za njimi je belo rezal v možgane, kot tudi vsi ostali prostori v njihovem svetu.

Belo. To je bilo vse kar so poznali.

Barve so v njihova življenja vnašale edino lučke na krmilnikih, lasje, ki so bili dovoljeni v treh odtenkih – svetlo rjava, rjava in črna, ter oči, ki so lahko bile sive, modre ali rjave.
Vstopil je z odločnim korakom, se napotil proti krmilniku, prislonil zapestje obenj, da je naprava prečitala identifikacijski čip, ki ga je imel vstavljenega pod kožo, z njim je aktiviral dostop do učnih programov in podatkov, ki jih je potreboval pri svojem delu, le-te je lahko spreminjal in vnašal nove, pravzaprav je moral beležiti vse, kar se je dogajalo med urjenji.

Ko je zaključil z identifikacijo, je dvignil pogled in premeril prostor, ki je bil skromno opremljen. Poleg krmilnika, ki je stal naravnost od vrat, ga je zapolnjevala samo še velika, okrogla postelja.
Subjekt ZXH13890 je stal ob postelji.

Ženskega spola, kar je bilo pri njegovem delu pričakovano. Takoj ko je vrgel pogled nanjo, je opazil popolnost in se začudil, da je bila namenjena za urjenje. Stopil je proti njej in si jo natančneje ogledal. Stala je vzravnano, gola in brezizrazno zrla predse. Obraz, pravilne oblike, ki so ga obkrožali ravni, črni lasje, oči rjave barve, razmak med njimi je bil popoln, prav tako obrvi nad njimi, nos, raven, proporcionalno skladen, kot tudi ustnice, polne in lepo oblikovane. Tudi telo je bilo skladno, polne, jedre prsi, vitek pas in ravno prav zaobljeni boki, vitke noge in drobna stopala, celo brez tabel in šablon je vedel da je popolna.

Namrščil se je in pomislil ‘Tako torej, to je to…‘, ko se mu je pogled ustavil na stopalih in je opazoval, kako ima skupaj zaraščena zadnja dva prsta na njima.To je napaka, zaradi katere je bila poslana k njemu, na urjenje.

Subjekti, namenjeni za razplod, so morali biti brezhibni, popolni, nobena malenkost ni smela odstopati od točno določenih standardov. Tiste z manjšimi odstopanji so poslali na urjenje, težje napake pa niso bile sprejemljive, takšne subjekte so poslali v predelavo. Občasno so dovolili kakšne izjeme, če je kakšen od vzvišenih imel posebne želje, so mu ustregli in mu izurili subjekt z rdečimi lasmi, manjšimi, večjimi prsmi, ali karkoli si je pač zaželel. Vendar so to bile res redke izjeme, odkar je opravljal to delo, je samo trikrat uril takšne subjekte.

Še enkrat jo je pogledal, vedel je da ima srečo, da je poslana k njemu, to je bilo namreč klasično urjenje, namenjena bo odjemalcem, ki nimajo kakšnih ekstremnih zahtev, če bi presodili, da je njena napaka samo za kanček pretežka, pa vendar ne dovolj, da bi jo določili za predelavo, bi se urila pri kakšnem od ostalih mojstrov, ti pa so urili subjekte za bolj posebne okuse, včasih celo precej deviantne, nekateri vzvišeni so namreč našli užitek izključno v trpinčenju subjektov in so jih nemalokrat poškodovali, zgodilo se je tudi, da so bili ti subjekti samo za enkratno uporabo. Nikakor pa ni urjenje teh subjektov potekalo bistveno drugače od tega, ki ga je izvajal sam, kajti za takšne, malce posebne želje, je subjekt nemogoče vnaprej izuriti, posebno kadar so odjemalci našli užitek v izživljanju in mučenju, subjekt bi namreč med urjenjem poškodovali, odjemalca pa prikrajšali za doživetje užitka ob grozi in bolečini, ki jo subjekt doživlja prvikrat.

Stopil je nazaj, slekel obleko in jo odložil na polico poleg krmilnika, iz predalčka je vzel dve tubi, ena je bila za krepitev in trdoto njegovega uda, druga za navlažitev njene nožnice.

Vrnil se je k postelji, odprl prvo tubo in med vtiranjem gela v ud togo zdrdral uvodni govor, v katerem je na hitro predstavil potek urjenja. Dolgovezenje ni bilo potrebno, subjekti so bili natančno seznanjeni s potekom usposabljanja. Sedem let so se razvijali, do primernosti za uporabo, v petem letu so jih pregledali in ocenili, jim določili namen, zadnji dve leti razvoja pa so jih teoretično izobraževali, glede na namen. Njegovo delo je bilo, da jih še praktično izuri, za kar je imel na voljo štiri mesece. V tem času mora subjekt osvojiti vse tehnike nudenja užitka, na podlagi njegovega mnenja se lahko čas urjenja podaljša ali skrajša, če seveda senat vzvišenih presodi, da je to smotrno in potrebno. Načeloma pa v tem času vsi subjekti uspešno zaključijo urjenje in so tako pripravljeni na vstop v market, kjer bodo vedno na razpolago potrebam vzvišenih.

(se nadaljuje)

MoodyBlues