Bila sem na poklic. 

Bila sem samska, on je bil vezan. Govoril mi je nekaj, da gre veza h kraju in mi spiral vest. Pravzaprav mi je bilo vseeno.

Vsak petek, soboto in v najinih študentskih časih tudi med tednom, takrat, ko sva en za drugega vedela, da sva zunaj, so deževali SMS-i. “Kje si?”, “Kam greš?”, “Si sama?”. Neskončno me je rajcalo. Še posebej takrat, ko sem si nekje na drugem koncu Ljubljane že izbrala novo tarčo, jo že skorajda obnorela do konca, vmes pa mi je v mojih ozkih kavbojkah vibriral telefon z njegovimi sporočili.

Verjetno je razmišljal isto. Napaliva se do konca, osvajajva druge, lahko se tudi že prej s kom pofukava kje na kakšnem WC-ju. Vseeno nama je bilo. Vedela sva, da se bova ponoči dobila nekje, v neki zakotni ulici, parku Tivoli ali na gradu in se pofukala, na pol pijana, zadeta.

Zgodba je bila vedno ista, a vedno tako neskončno sladka. Ko sva končala, sva se še enkrat močno zalizala in odšla vsak zase. Novemu vikendu naproti.