Plesala sem. Plešem in plesala bom. Obožujem ples. Obožujem sex.

Ob tej povezavi  se mi je utrnila ideja o plesnem sexu. Ne, ne govorim o tem, ko se malo zadet  na plesišču drgneš drug ob drugega tako dolgo, da je on  trdotrd, ti pa mokra. Želim si ga. Vesela sem, da sem oblekla krilce, njegovi prsti so že na pravi poti… Potem pa  ti kot hladen tuš, nekdo polije pivo preko hrbta, ki te v trenutku iz popotovanja po vesolju užitkov vrže nazaj v prepolno sobo z divjim utripanjem luči. Spakiraš in šibaš domov, da še uloviš ta občutek, ki si ga objel na plesišču. Ko so se pred desetletji začele zabave na Ibizi, je menda po več ljudi na enkrat sexalo. Na plesišču. Vsepovprek. Dj pa rolal. Na hard. Ljudje so v ritmih sledili do orgazma. Sploh ne pravim, da to ni bilo slabo, ampak …

… Govorim o nečem več. O ljubljenju. O gibanju. O plesu. O tem, da na gramofonu igra Nina Simone. Gola telesa so ovita le z dotiki in poljubi. Gibi rok so mehki, a imajo svojo smer, svoj namen. Ovijanju teles sledi zaupanje svoje teže njemu  in sprejemanje njegove. Telesa so dobro ogreta. Potna. Roka zdrsi tudi tja, kamor pri baletu ni zašla še nobena. In pleše okrog bradavičk svoj ples, odpleše tja mimo popka še nižje. Feeling good. Ritem se usidra v vsako celico, v vsak nevron, ki spodbuja gibanje bokov. Vsaka molekula v telesu vibrira v pravi frekvenci. Ko je vse ravno prav vlažno in trdo in mokro in ravno prav te melodija odpelje tja daleč, kamor te noben ples ne more. Ob tem, ko v ogledalu občuduješ, kako se mišice ritmično krčijo in raztegujejo te to, nedvomno, pripelje do orgazma.  Glasba se konča, da lahko v brezmejnem prostoru opazuješ svoj utrip, slediš vdihu in izdihu… Nato se začne nov komad. In z njim novo ljubljenje… vse do jutra.

Konec koncev. Če je v modernem plesu vsako gibanje ples. Je tudi sex ples. In ples je definitivno lahko tudi sex, ali pa vsaj dobra predigra sexu.

PLEŠITE LJUDJE!