Njen potovalni kovček je še prazen zeval ob vznožju postelje in čakal, da ga napolni. Rada je dobro pripravljena odhajala v svet. S skrbno izbranimi stvarmi za pot, se je s tem izognila neprijetnostim in nič, kar bi jo doletelo, je ne bi spravilo iz tira. Sara je stala pred ogledalom, a v njem ni videla svojega odseva. Nekako izgubil se je danes. Kot volja za pot, na katero je nameravala. Preprosto je zrla mimo, nekam čez in skoraj je lahko slišala, kako njen notranji glas, glasno in brez roke na ustih, zeha in se lenobno zvija.
Kilometri ritmičnega gibanja, konstantnih tresljajev, skoraj pozabljenih zvokov in ropota, jo čakajo čez dobro uro, ona pa brezvoljno stoji pred ogledalom in med prsti suče koder temnih las. Že večkrat jih je želela prav na kratko pristriči, a jo je misel na dolg, vitek vrat, ki štrli iz ovratnika in je nanj nasajena njena glava, ustavljala v nameri.
Predramila se je iz odsotnih misli, se zazrla v svojo razmršeno goro las na glavi in jih s hitrimi potezami spela v čop, da je nekaj pramenov ležerno obležalo ob glavi, nekaj pa jih je strumno bodlo k višku. V skrbi za čas, ki ji je preostal do odhoda vlaka iz železniške postaje, je pograbila prej izbran kupček oblačil, ga prav nič delikatno vrgla v kovček, v manjšo toaletno torbo dala nekaj kozmetičnega pribora, ki ji je prvi padel pod roke in negovalna sredstva iz kopalnice. Zobno ščetko je vtaknila v usta in si med oblačenjem kavbojk, vneto drgnila set biserov v ustih, hkrati skakljala na zdaj eni in zdaj drugi nogi, si vlekla hlače proti pasu in ugotavljala, da bi bilo videti, kot da se lomi na polovici, če bi jo kdo opazoval pri tem početju. Nikdar ni bila pretirano samovšečna, a tu in tam ji njena zavest le zašepetala, da je lepa in tudi tokrat, ko je stala obuta v lahke opanke z peto, oblečena v oprijete temne kavbojke, v katerih kar ni bilo konca njenih dolgih nog in top brez naramnic, je sama sebi odobravajoče pokimala.
„Spokaj se že!“ se je glasno priganjala, ko je zaslišala znan zvok s telefona. „Potrebuješ posebno povabilo?“ se je glasila vsebina kratkega sporočila in kar malo ji je zastal dih od jeze na Avo, sodelavko, ki je v podjetju skrbela za nekatere ključne vlagatelje. Natančno je vedela, zakaj odlaša z odhodom, pa jo je kljub temu priganjala.
Ni želela biti v Saxu, v lokalu, kjer so bili pred odhodom dogovorjeni vsi ostali. Ni želela že na tešče trkati s polnimi kozarci in glasno vzklikati, se veseliti odhodu, peti slavo direktorju, podjetju, v katerem je, kot skrbno izbrana izmed precej kandidatov, skrbela za tuje investitorje.
V dveh letih, odkar se je vsak delovni dan in pogosto tudi med vikendom, tja ob osmih zjutraj odpravila, je do dobra spoznala sodelavce, njihove karakterje, navade in zamolčane težave, ki so jih pestile. Že po naravi je bila sočutna, njena stroga vzgoja doma, pa je poskrbela, da je znala tudi odlično poslušati in iz slišanega potegniti zaključek, ki je kdaj obetal tudi malo več sonca.
Ni še pozabila usodnega petka pred časom. Večer v poznem mesecu zime, ki jo je nežno gladil po razgaljenih ramenih, je obetal trk hormonov, bil načrtovan že dlje časa in je v njenih prsih povzročal nemir. Moral bi se končati v soju sveč, s srečo v srcu in njenim „da“ na ustih. A spoznanje, da je njen dolgoletni fant v nameri ovihnil, je bolelo dlje, kot lahko seže oko. V tistem petkovem večeru, je torej ostala zapuščena. Aleks, njena ljubezen iz dni, ko so bila srca še tako zelo čista, oči tako rosne od mladosti in roke tako neizkušene, je odhajal. Potreboval je čas zase, kot se je izrazil in spoznanje, da je njena duša za njim ostala prazna, ni presenečalo. V močnih krčih bolečine, je Sara prebolevala odmik od edine ljubezni, ki jo je poznala in njeno telo je počasi že pozabljajo, se zavedalo, da zna tudi kaj drugega, kot zgolj jokati. Samozavest je znova pokukala iz teme, v kateri se je znašla, potrebovala je le še malce vzpodbude, da bi lahko znova poletela.
In danes je prvič po Aleksovem odhodu, čas namenjen za zabavo. Čas zanjo. In kljub temu, da se je odločila, da si privošči malo slednjega, se je njeno telo tej nameri upiralo. V zadnjem tromesečju so s sodelavci uspeli zaključiti dva velika projekta, ki sta neposredno vplivala na rast bonitete podjetja, v katerem je delala in dvignila dobiček za sedem odstotkov. To pa so številke, ki so redkeje videne v teh dneh in več, kot dovolj dober razlog, da jim je direktor, gospod Manic, privoščil obljubljeno nagrado za trud in intenzivno koncentracijo preteklih mesecev.
Sara se je v svojem delu našla, kot le redko kdo. Prav rojena je bila za poslovno špekulacijo. Hkrati tudi dovolj previdna, da je znala izbirati prilike, ki so se pojavile, vzpostaviti primerno komunikacijo s poslovnimi partnerji, jim predstaviti ideje, ki so rasle v vedno večje in finančno močnejše in je, ko je bilo potrebno, dovolj odločno ukrepala in zgrabila bika za roge, kot so se pogosto pošalili med sodelavci.
Njen zadnji projekt, ki ji bil hkrati tudi njen prvi večji, je iz misli pregnal skoraj vse drugo. V teh zadnjih mesecih pa jo je zahteval celo in le zaradi njenih dobrih delovnih navad in odličnega znanja, je uspel bolje, kot je bilo v začetku sploh pričakovati. Mednarodno podjetje iz Londona je bilo zaradi njene vneme in odločnosti, pripravljeno vložiti precejšnja sredstva v razvoj nacionalnega ponudnika informacijskih rešitev in ob sklenitvi posla, ki je na račun njenega podjetja prispeval celo sedmino odstotka več, kot je bilo pričakovano, je s svojim uspehom nase opozorila tudi direktorja Manica.
Gospod zrelih let, čudno odmaknjen, pa vseeno vedno nekako blizu, je svoje sodelavce izbiral previdno. Sara je, kot se je izkazalo, ustrezala čisto vsem kriterijem, ki jih je zahteval. Danes, ko so za njo in njenimi sodelavci, tudi vse tehnične podrobnosti projektov, jim je namenil nekaj posebnega – pot v neznano, v precej drugačnem slogu, kot so ga vajeni. Pred tednom dni so dobili le nekaj skopih navodil o garderobi in osebnih dokumentih, za vse ostalo pa bodo obveščeni sproti. Sedem njih, se je to jutro, za sedem dni, z vlakom odpravljalo v neznano.
Ava Grass je krilila z rokama, ko je v nič kaj diskretnem in hihitanja polnem pogovoru z Nino, ljubko, drobno blondinko, sedela ob oknu. Ninine zadolžitve v podjetju so bile bolj mesenega značaja in so se več ali manj začele in končale s čaji, kavami in nasmehi preko ramena gospoda Manica. Dejstvo, da je sedela v kupeju z zaslužnimi za razcvet podjetja, je Saro sililo k pomisleku o tem, kako točno si je svoj delček nagrade prislužila mala bjondi. Nina je zrla zdaj v Avo, zdaj skozi okno in se skoraj histerično zabavala.
Kupe, v katerem so se posedli, je bil v odtenkih rumeno rjavega žameta in je s svojim vonjem pričal, da je prepeljal že veliko ljudi k želenemu cilju. Dvojčka Bonetti sta sedela in prebirala Finance, oba ene, kar zahteva nemalo spretnosti. Celo njuni gibi so bili neprisiljeno sinhroni in ni težko razumeti, da ljubita številke, predvsem knjigovodske in sta izjemno sistematična, celo v svojem izgledu. Adrian, v tem primeru levi od enojajčnih dvojčkov, je s takim žarom v očeh, prikimaval neki očitno pomembni novici iz članka, da je še Sara malo privzdignila obrvi, ko je potrepljal po rami svojega dvojčka Dina.
Ob Sari je sedel Tom, vodja oddelka za stike z javnostjo, moški srednjih let in uglajenega videza. Nikdar ni odkril bistveno več, kot je bilo nujno potrebno za uspeh v službi. Vedno je nosil sive, nadvse elegantne moške obleke in dišal po čistem, da je bila hoja za njim, po hodnikih med pisarnami, kot sprehod po sveži jutranji zarji. Tudi tokrat je bil njegov vonj, ki je tolikokrat ujel Sarine nosnice, več kot zaželen.
Ob njem je s slušalkama v ušesih in roko na iPodu, mrmral Denis, ozirajoč se skozi umazano steklo okna, po bog ve čem, vsekakor pa varno odmaknjen od hihitajočega razgovora dveh blondink, sedečih nasproti. Njegova ležerna zavaljenost v naslanjač, je pričala, kako daleč je ta trenutek vse, kar je s sodelavci počel toliko mesecev in so številke, ideje, projekti in pregovarjanja, ta trenutek plavali v nekih sedmih dimenzijah možgan in so ga bistveno bolj zabavali kriki iz slušalk, ki se jih je dalo slišati tu in tam celo v kupeju.
Sara je zaprla oči in odpotovala z varno in udobno senco misli, ki so pogosto begale, a ji nudile zavetje, potuho in jih pomagale kdaj malo pomiriti razburjeno srce. Pomislila je, kako prijetno bi bilo spoznati nekoga, ki bi ji buril domišljijo, ji pognal kri po žilah, ko bi to želela, se smejal njenim nespretno interpretiranim šala, pohvalil njeno kuharsko žilico in jo kdaj spečo dvignil in jo odnesel v posteljo, mehko pokril in jo opazoval, kako spi. Nemara v dneh, ki sledijo, čas prinese neznanca, nemara dogodek, ki ga bo pomnila. Tako, kot vseh šest sodelavcev, tudi sama ni niti približno predvidevala, kam potuje vlak in kaj prinese dan, ki mu sledi.
Po urah vožnje, ravno ko so šumi iz kupeja začeli izgubljati volumen in so Sarini vdihi postajali vse globlji, mišice sproščene, je njeno telo hipna sila sunila naprej, da se je znašala v naročju nasproti sedečega dvojčka. Močno zaviranje vlaka je presenetilo prav vse. Poizkušala je zravnati skrivljeno telo, opirajoč se na nogo levega Bonettija, ko se je zaslišal moški glas iz hodnika, ki je naznanjal takojšen izstop vseh potnikov. Pogledala je skozi okno in razen preteče temnega neba nad strehami zgradb, ki niso znale skriti let obstoja, ni bilo razbrati drugega. Sedla je nazaj k Tomu. Vprašujočih pogledov so s sodelavci v tišini čakali, da se vlak popolnoma ustavi. Denis je navihanega pogleda prigovarjal dekletoma nasproti: »Tako, prispeli na cilj in zabava se lahko začne!«
» Kje smo? Kaj bomo počeli tukaj? Zakaj mi nihče nič ne pove?« je godrnjala drobna blondinka.
Ava, ki je očitno tudi utonila v spanec nekaj zadnjih kilometrov, je nervozno kopala po torbi, ki je počivala na mizici kupeja. » Čik, kofe, šampanjec, lahko etanol, špirit, nima veze, nadrkati se ga moram danes, tako in drugače nabiti… A lahko en kurčev tip pride in nam pove, kje smo in zakaj smo se sploh ustavili, če se že ne pomikamo naprej, ne pomikamo nazaj? Moram dol!«
Ni bilo težko dognati, da ji dogajanje ne ustreza in je morda v svojih pričakovanjih precenila podarjeno sedem dnevno nagrado in si jo zamislila bolje in precej drugače, morda bolj razkošno in razvajajočo, kot potovanje z vlakom za začetek. »Pridi, Čika«, jo je ogovarjal Tom, ki jo Avo vedno kako drugače poimenoval, a nikoli prav zares pokazal kakega drugega interesa zanjo. » Tukaj boš še eksplodirala, greva preverit, kje tičimo.« Ostali so jima sledili. Gruča mladih študentov na študijski ekskurziji, so v smehu zapuščali umazan peron in ostali so sami na mali, sivi, železniški postaji. Vonj pregretega jekla, ki se je vil izpod kolesja težkih, nekoč temno modrih vagonov, je izgubljal ostrino in naelektreno ozračje je opominjalo na nepoznano, na neizkušeno in navdajalo z upanjem, a hkrati s strahom in nepojasnjen trepet telesa je izdajal, da Sara ni sproščena.
Ozirali so se naokrog, čakali. Nikjer nikogar, le na robu male, stoletne hišice, ki je verjetno služila kot zavetje ob slabem vremenu ali prodaji kart, je visel zvonec, srednje velik, bakren odlitek. Mirno, preveč tiho, je bilo vse skupaj, za Sarin okus. Stopila je nekaj korakov nazaj proti tirom in skušala prebrati napis na potemneli leseni tabli nad vhodom. H in morda e, bistveno več pa ni bilo berljivo.
» Hell! Seveda.« je glasno pripomnila, med tem, ko je Ava hlastno vlekla svojo cigareto in se poskušala malce pomiriti. Dvojčka sta sistematično izločala možnosti in poskušala predvidevati, kako iz godlje, ko jih nihče ni pričakal.
Ročaj kovčka je neprijetno rezal v njeno stegno, ko je Sara že skoraj pol ure sedela na njem. Tom je na videz umirjeno hodil mimo kupa nestrpnežev, malo levo in malo desno in se ni zmenil za plaz besed, ki so se nepovezane valile iz Nininih ust, ko je skušala zabavati in ustrezati Denisu. Denis je prav brez sramu škilil med dekletova stegna, ko je med kriljenjem z nogama in rokama pripovedovala že trikrat slišano zgodbo o konju in njenemu poskusu jezdenja. Dvojčka sta klepetala in njun dialekt je spretno skrival temo, ki sta jo ubrala. Tu in tam se je zaslišalo topo grmenje temnega neba in krik ptice v letu.
Zvonec je prekinil Sarino prijetno odmaknjenost. Pred njimi je stal uniformiran moški, star in precej zguban, smrtno resnega obraza, ki ni izdajal niti kančka senzacije. Pod čepico so se skrivali srebrni lasje, ki so bili počesani s tako natančnostjo, strogo, da je Saro zaskrbelo. Roke v rokavicah, črnih, usnjenih, v lakastih čevljih z rdečim podplatom, si lahko prebral napis iz Tomovega časnika, ki ga je držal v rokah.
Tiho, a odločno, jih je v perfektni angleščini pozdravil in povabil na drugo stran postaje. Ko so prišli do vogala postaje, so zagledali dolgo, črno, lesketajočo limuzino, ki je tiho brnela, prižgana in zatemnjena stekla niso dopuščala kančka dvoma, da sledi nekaj, česar se bodo nekoč spominjali. Sari je skoraj zastal dih. Spomnila se je, kako zelo si je želela, da bi kdaj lahko sedla v enega od teh, za elito rezerviranih, strojev, a se je to zdelo tako zelo nerazumno in nemogoče, da je želja pravzaprav umrla, še preden bi lahko uspela dovolj zažareti.
Bonettijeva sta vzkliknila, Ava je preklinjala in se hkrati smejala in Nina je vpila. »Umirite se, drage, to ni še nič, zagotovo ni to še nič in sledi še bistveno več!« je ugotavljal Denis.
Posedli so se, udobno nameščeni in zadovoljni po skoraj urnem čakanju na nevihto ali nekoga, ki bi jih prevzel. Tom je naslonil roko na naslanjač in na tla je zdrsnila ovojnica, žametno vijolična barva je zbodla oči in vsi so nemudoma potihnili, se zazrli vanjo. Sara je segla proti njej. Iz nje je potegnila umetelno izpisano sporočilo: » Dobrodošli v Peklu. V Raj pojde tisti, ki si upa potovati in v Pekel se vrne tisti, ki to ne zmore.« Zelene oči temnolaske, so divje zasijale.
»Uuu, to pa bo nekaj. Jaz rad potujem, veliko potujem, potujem z občutkom… potujem z veliko, dolgo in debelo vnemo…« je mahal z rokama pred sabo in si brisal sline. Ženski, sedeči na njegovih straneh, sta čisto tiho strmeli predse in Tom si je odkašljal: »Prav, pa pojdimo pogledat.«
Vožnja ni bila prav dolga, a so popolnoma zamenjali okolje. Nič več mali, starih hišk, nič prašnih cest, le ena sama, ki je vijugala med redko posajenimi drevesi, brez reklamnih tabel, napisov ob cesti, brez razsvetljave, drugih oznak. Mrak, ki je počasi padal, je pot zavijal v tančico mističnosti. Že druga steklenka šampanjec, ki je v večini končal v Avinem grlu, je pristala na tleh ob nogah Denisa, ki je to pot čisto tiho opazoval okolico, ki je hitro izginjala v vse temnejših sekundah večera.
Voznik je spretno, enakomerno in brez večjih pospešitev pripeljal na dvorišče.
Ko so izstopali, so osupnili. Lepota arhitekture, ki je intimno osvetljena pričakala majhno gručo ljudi, se je z lahkoto bahala. Manjši dvorec je stal pokončno in bil verjetno priča mnogim zgodbam iz preteklosti in Sara je pomislila, da bi nemara pozdravil v romantični francoščini, če bi lahko govoril. V barvah vanilije in zrelih kakijev, je prelival odtenke čez sramežljiva okna in polkna zrelega kostanja. Vabil je, da ga raziščejo, naužijejo gostoljubja zgodovine in se ob tem počutijo razkošno in bogato, počutijo posebno dobro.
Uglajen gospod je znova namignil in vstopili so. V tišini in kot bi v nekem trenutku vsi na dušek izpili neko opojno substanco, so mehkih pogledov in umirjeni stali pred sprejemno mizo, ki je bila pogrnjena v vijoličen žamet in posuta z cvetovi lilij in vrtnic. Na sredini je v stekleni posodi ležalo sedem ključev.
V črno odet mlad moški, se je pojavil od nikoder, na pladnju, ki ga je nosil, so se v pridušeni svetlobi, lesketali kristalni kozarci svetlomodre tekočine, mehurčki, ki so se poigravali v njej, so vabili steklo k ustom. Japonski umetnik Kitaro, ki je nežno in diskretno razlegal svoje note po hodniku, je božal ušesa in se prekrasno skladal z okusom penine, ki je žgečkala po ustih in vabila nasmeh na usta vseh tam stoječih. Tom je umirjeno prikimaval nečemu, Denis je prvič, odkar so odpotovali, umirjeno in rahlo zamaknjenega pogleda opazoval okrog sebe in očitno je bilo, da mu ambient ugaja, Ava je srkala vino počasi in oči je stisnila v dve komaj opazni razpoki, Nina je sedela v razkošnem fotelju, tiho in smeje. Dvojčka sta to pot stala vsak na svojem koncu velikega prostora in naslonjena na stebra, ki sta podpirala velika loka nad njihovimi glavami, že praznih kozarcev, umirjena. Imeniten občutek, ko so prašne klopi vagona zamenjale dišeče in mamljivo vabeče barve žameta in cvetja, ki je obljubljalo še veliko.
»Izvolite mi slediti.« je pozval novi moški v črnem in Sara mu je sledila. Iz posode je dvignil ključ, na velikem steklenem obesku je bil vgraviran simbol, ki ga Sara do sedaj ni videla. Pričakovala bi številko, nemara nekaj njih, a simbol, ki je bil na prvo oko podoben jabolku, se je pokazal tudi kot senca na steni hodnika, ko je Sara vstopila v sobo, kamor je bila odpeljana. Šele kasneje, ko je nekaj časa opazovala senco na steni, je prepoznala, da se v njem prepletata dve človeški telesi, tesno prepleteni, odvisni eno od drugega. Všeč ji je bilo.
V razkošju kadi in soju sveč, je leže v toplem zavetju vode, v pljuča vdihavala opojno dišeč zrak, ki je vel po celem nadstropju in drobni elektroni so tekli vzdolž njene hrbtenice in se vsi do zadnjega zbrali v njenem centru. Zaprtih oči in iztegnjena, umirjena, je skušala počasi iz telesa in uma izločiti vse, kar se je tam odvečnega nabralo in ne glede na to, kaj večer prinese, je užila trenutek, kot bi bil zadnji. Prijala ji je toplina, ki je ovijala njeno sloko telo, počasi valovila v vodo potopljene temne lase, božala zaobljeni dojki in pljusknila tu in tam čez njeni nabrekli bradavički, ki sta čakali, da tudi njima postane malce topleje. Roki sta počivali ob telesu, varno potopljeni v sladko kopel vonja vanilije in sivke, medenica je tu in tam malce privzdignila telo in boka sta pokukala iz vode, pri tem razkrila skrbno oblikovano temno črtico, ki se je izgubila v dolini med dvema polovičkama. Nežen in tih vzdih je Sari iz ust izvabila kretnja roke, ko je bežno preletela telo od vratu, ki je bil potopljen v toplino dišav in je potovala preko grudi do trebuha. Raven, napet, nikdar niti ni bil drugačen, je napel mišice in hrbtenica se je usločila. Roka je potovala proti dojkam, ki so otrdele in znova nazaj dol, da se poigra s popkom, ki je stražil vroč vhod tja, kamor je želela. Za kratko je odprla oči, kot bi želela preveriti, če je nihče ne gleda in jih zapeljivo zaprla nazaj, zajela sapo še globlje in zastokala. Roka je obšla stražarja, gladko potegnila po tanki črtici dlačic, kot bi preverila, če so še tam in obmirovala na ustnicah njene skrbno negovane muce. Prste dlani, ki so počivali na njej, je čisto malo razprla, da sta veliki ustnici malce zazevali, nato pa med njiju potisnila sredinec. Gladko je stekel po notranjosti, sprva po koži skritega ščegetavčka, med majhni ustnici, do luknjice in čeznjo, pa do mišice, ki loči oba vhoda naslade. In je stekel še nazaj. To pot se je dlje zadržal na ščegetavčku, ga s kratkimi, krožnimi gibi vabil ven, mu vrival kri v tanke kapilare in ga krepil do trdega. Ob tem se je vrat iztegnil, nogi še malo bolj razmaknili, telo malce usločilo in prsni koš dvignil, da je voda pljusknila čez rob banje. Srce je začelo hitreje biti in Sara se je znova ujela, kako stiska palec leve roke med sredinec in prstanec. Vedno, ko je telo preplavil znani občutek naslade, je dlan stisnila v pest in palec potisnila med dva prsta, kot bi se navidezno oprijela, zgrabila, dobro namestila, da je tok užitka ne odnese. Zibala je telo, kot je narekovala roka, ki ga je obvladovala. Počasi, nič na hitro, je vbadala prst v notranjost, proti centru in ga znova izvlekla, potisnila trebuh navznoter in znova vase zasadila prst. Sprva eden, je raziskoval notranje stene, ki so utripale in se krčile, nato se mu je pridružil še drugi, ki je s sabo pripeljal dobro mero naslade. Palec je iztegnila navzgor, da se je dotikal zdaj že kot kamen trdega ščegetavčka in ga z enakomernimi gibi, ki so sledili potiskom prstov v luknji, drgnil in objemal. Sara je to znala, zmogla, poznala je svoje telo in nikdar se ji ni uprlo in jo vedno nagradilo z močnim, sočnim, včasih tudi glasno opremljenim orgazmom. A to pot se ji ni mudilo, zato je kretnje upočasnila, izvlekla prsta iz svoje notranjosti in ju ponesla k ustom. Z jezikom ju je poljubila, kot bi poljubila ljubimca, ki bi razvajal njeno vrelo telo in požiral njene ustnice, ki so se topile od poželenja. Poigrala se je z njima, ju potisnila globoko proti grlu in ob tem občutila v svoji mokri notranjosti krč, ki je nemudoma zahteval, da jo poteši in si ji dovoli naprej proti cilju. Pokrčila je nogi, razmaknila kolena, kolikor ju je lahko in se stegnila. Roko je znova popeljala do vrelega gumbka, ki se je ob dotiku še malo povečal in ga urno začela drgniti. Krožila je čezenj, ga izpustila, pa znova zgrabila na začetku, potiskala, cedila, drgnila, trepljala. Z drugo roko je segla proti luknji, ji vstavila dva prsta hkrati in ju porinila do konca. V njej ju je razmaknila, pomikala levo in desno, not in ven. In znova je lovila sapo, z jezikom tekla čez rožnati ustnici in si zaželela, da bi ju nekdo poljubil. Srce je razbijalo ob steno prsnega koša, pljuča so se napeljala. Glava je nihala levo in desno, ramena so se spuščala in dvigovala, skladno z vbodi prstov.
Opojna modra tekočina, ki je ob prihodu ogrela njeno telo, je v glavi zanetila nered, zabrisala ravno črto, ki je razmejevala prav od narobe, dovolila stopiti tja čez, ko ni več poznano in poskusiti novo. Ko je zaprtih oči lovila sapo, ko je srce divjalo, ko so prsti gnetli sočno meso, ko so misli iskale pot k cilju, je nos ulovil vonj, ki je bil nov. Njegov prihod je zamajal atmosfero in poljub, ki ga je pritisnil na kožo vratu tik pod brado, jo je omamljeno in divjajočega srce, prisilil, da je obdržala pozo, v kateri je bila zatečena. V tisočinki sekunde je sprejela odločitev, ki je bila nagonska, potreba v njej je zdivjala k vrhu, od tam je lahko vodila samo ena pot…
Lust&Love
