Po dolgi tišini je rekla, da jo zebe. Nadela si je tisto zdolgočaseno faco nase in ja … za trenutek me je minilo do nje. Pička je znala zakomplicirat vsak trenutek, če ga ni zakomplicirala, ga je pa zrelativizirala na tisto nekaj, ko ji nekaj nekako sploh ne paše. Ona je pač kraljična in princeska, vsi, vključno njen stari, so ji vedno lezli v rit, se je pač privadila. Kdo se ne bi. Še meni prija pozornost. Včasih … No, res ob določenih trenutkih in od določene osebe. Mah isti sem kot Brigita, zato je pa ne maram, podobna mi je. Le da ona dobi, jaz pa ne. Jaz moram pa njo prositi. Jaz moram pa čakat, da komet ISON zasveti ravno prav rahlo na nebu in si izposojat teleskop, jo furat sredi noči na hrib, ogrevat, napijat, da lahko dobim tistega lupčka. Jebemti je dober in sladák! Preveč dela je z njo. Nimam šihta in nimam časa za takšne bedarija. Njej je to ljubezen, meni pa matra. Mene ona matra. Mene muči, kar reče. Ko ona spi, jaz analiziram razpoke na najbolj prometnih cestah v Sloveniji.

Zaprl sem okno. Jo grobo zagrabil in usekal po riti kot malega neprediprava. Rekel sem ji še, da me nervira.

Ti si nor! To boli. Ti si navadn bolnik!
Čist prov ti je. Samo drkaš, razumeš. Pred tabo bi moral že vsaj pet bab nasekat pa jih nisem. In bom tebe. Jebat ga. Tu si se znašla. Prefukal bom to tvojo slastno rit tako ali drugače. Al boš dawa al boš plawa.

Tale debata je bila primer moje nesposobnosti držati se resnosti ob resnem trenutku. Um me je povedel v dvorno norčavost, da se ji je spet vse zdela igra. Tista njena kurčeva igra. Spet zmaguje.

Pol bom pa dala!

Smejala se je. In strahoma gledala, kaj jo še čaka. Ravno dovolj se me je bala, vedela je, da mi je občasna iracionalnost ljuba stvar.

Ne, lubica, prefukal te bom.
Daj no Pušlček, si pa mal pogumn, ti se še pajkov bojiš.

Pa sem jo še enkrat spekel po riti, da je imela že čisto rdečkasto. In me je tamala nazaj. Direktno na gobec, lep šamar ni kaj.

A te rajca tole?
Ti nisi normaln.
A sem jaz kriv, da imaš vlažno tamalo?
Nimam!
Bomo preverli.

Začela sva tekat po sobi, se lovit, jaz sem se bolj spotikal, ona pa je z rdečjo ritjo preskakovala ovire kot prava afriška gazelca, s to rdečo ritjo je bila sicer bolj podobna pavijanu.* Zgrabim jo in pribijem na steno.

Naj ti bo. Uslišal bom tvoje želje. Dala boš.

Dobila ga je direktno v rit. Bolj sva se tolkla prej in grabila, bolj je mene zraven grabilo še v kurcu. Saj ni šlo narahlo, sem pa dobro poslinil in podmazal. Njene noge so bile skupaj, moje ob njenih, tičič pa srečno v njej. Roke sem ji še privil za križem in trmaril. Pustil sem jo, da je javkala. Pustil sem jo, da je prosila, pustil sem jo, da me je obsojala. Predvsem sem pustil sebi, da sem se izlil vanjo.

Naj vam v opravičilo za svojo kratkost ponižno na kolenih poližem pičko.

Vitez, izvolite.

Princeska, hvala.

Po lizu je odšla. Spet sem ostal sam. Spet sem postal, česar nisem maral. Čeprav je ljubezen nora, je vendarle ena najbolj pravnih zadev in deluje po principih določenih pravil, ki so nam (verjetno moškim bolj) neznana ali pač samo neumevna. Ljubezen je pekel, je mučenje in zloraba. Ljubezen je zločin brez primere. Ljubezen je hrepenenje, ki ubije telo in da mislim pot, pot v neskončno zatohlost zavedanja lastne ranljivosti. Občutek nesmrtnosti zaradi konstantne hoje po robu preživetja; preživetja ega ali pač telesa. Ljubezen je boj med zlim in dobrim, ljubezen je boj. In jaz sem spet izgubil. Ej, lupčki moji s tegale blogca, a ima tole še smisel, vas povprašam.

 

* Za lažjo predstavo prizora pripenjam tole fotografijo. Njena pojava je bila skorajda identična (vključno z jeznoužaljenim pogledom).

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!