Četudi bi se ženska, katere stičišče stegen omamlja moje možganske celice in jih včasih celo delno ohromi, da počnem naravnost retardirane stvari, odločila svojo ljubezensko izpoved podati v najbolj udarnem in poslušanem terminu nacionalnega radia, ali pa bi vdrla v studio osrednjega dnevnika, s kako mojo povečano sliko, za katero se ji zdi, da mi dela še najmanj krivice in sem na njej videti vsaj približno tako privlačno, kot me vidi ona ter bi v objektiv kamere na ves glas iz globočine pljuč, srca in duše kričala ‘Ljubim te, ti teslo trapasto!’, če bi zblojenega pridigarja na Šuštarskem mostu zrinila s provizorične priložnostne prižnice, da bi pavliha obstal ob strani in bolščal vanjo, tako kot jaz in desetina zbranih, spraševaje se kaj vraga utegne babnica povedati, ona pa bi pokazala name, na zbeganega ljubimca s povešeno čeljustjo in izbuljenimi očmi ter oznanila da tega povprečnega gosaka ljubi bolj kot sebe, dasiravno bi si dala na notranjo stran stegna za vse večne čase vtetovirati ‘property of’ v nadaljevanju pa moje ime s priimkom vred, bi mi nemara ne pognalo krvi po žilah v tisto slepo ulico mojega telesa, ki se konča z nabreklo glavico, tako zelo, kot takrat, kadar se divje poljubljava, se grabiva, vlečeva majice izza hlač in mi preden ji odpnem kavbojke, preden se zaližem v njeno s sokovi preplavljeno pičko, preden ji ga zarinem do jajc v njeno sočnico, skozi zobe bevskne:’ Daj me pofukaj!’

Ko mi medtem, ko jo držim za lase ovite okrog dlani, besno nabijam od zadaj, ali pa grabim za njeni ritnici, se zaganjam vanjo, da koža ob kožo tleska vedno močneje, vedno bolj glasno in bolj pogosto, ko me potisne na posteljo, me okobal zajaha, se mi nasaja na tiča, se skloni nadme, si popravi lase za uho, da razkrije svoj obraz, ki so ga prej skrivali kakor slap in reče:’ Pofukaj me prasec!’, me preplavijo poželenje, popolna norost in pišmevuhovstvo za celotno okolico.

——–

Že med vožnjo proti središču mesta, sva oba vedela, da se morava pofukat, sicer se nama utegne utrgati, potem pa bo prepozno. V Polju so namreč oddelki ločeni na moške in ženske …
Ob vzpenjanju po stopnicah, ki vodijo iz garaže, se ozirava okrog, kje je najmanj obljudeno, hitiva proč od množice, z roko ji sežem pod kavbojke, pod rdeče čipkaste gatke, ki kukajo izza roba tesnega jeansa in jo stisnem za rit. Mahava jo naprej, zavijeva desno, jaz pa jo usmerim proti širokim obokanim durim, povzpneva se po stopnicah, naletiva na zaklenjena železna vrata, a naju to ne ustavi. S pogledom ošinem natakarico praznega lokala, ki pospravlja mize, zatem pa po levi švigneva mimo dveh nizkih stebričkov, nakar se znajdeva ob zidu, kjer ji rečem:’ Pofafaj mi ga!’
Kljub ‘oh no!’, je nekaj sekund zatem že na kolenih, v dlani drži mojo nabreklo batino, oklepa se je kot Arthur ročaja Excaliburja, sesa mi glavico, mi oblizne jajca, me ugrizne v kurca, zopet vtakne glavico v usta in pogoltne kurca kolikor more, fafa mi tiča, dokler ji ne razlijem sperme v grlo. Šele takrat se dobro zavem, da bi skozi lino v ruševini zidu kak mimoidoči prav zlahka zapazil kako neka sprijena rdečelaska goreče fafa tiča golobučnemu bradaču za obzidjem Križank.

Kasneje, po skoraj dveh urah blodnjavega tavanja po prestolnici, po kljukanju vrat cerkva, špeganja v njihovo notranjost, preklinjanja nedeljske večerne maše in ogledovanju jako čudnih prehodov prežetih s smradom po urinu, kamor niti narkomani najbrž ne zahajajo, se v navalu strasti, vročična od pohote sredi belega dne spustiva po stopnicah pasaže, ker ne zdrživa niti enega samega trenutka več, ne da bi se živalsko pofukala. Kljub tveganju, da zaradi nemoralnega vedenja plačava globo, ki je vsaj trikratnik najema kakšne zanikrne sobice v enem od ‘hotelov’, ko bi naju kak pretirano občutljiv občan zalotil in oznanil oblastem, da dve osebi seksata v kotu podhoda, se prasička ne more ugrizniti v jezik, ampak me polglasno spodbode: ‘Fuukaj me …’

V že tako prazne možgane se tisti dve zašepetani besedi zarežeta kakor bič vlečnemu konju v ledja, opominjaje ga naj se ne obotavlja, naj že požene v dir pa magari, če se zvrne voz z vsem kurčevim tovorom na njem, prelomi os in odleti kolo!

To me tudi tokrat tako podžge, da pričnem še siloviteje suvati vanjo, še močneje jo zagrabim za ritnici in jo fukam prasico!
Fukam jo, ona pa z dlanmi buta ob šajbo ene najstarejših picerij v Ljubljani, kjer si ob koncu prejšnjega tisočletja dobil najboljšo pico pečeno v električni peči, poleg pa si obvezno srebal borovničev sok.

Začudena sama nad seboj se reživa in čudiva najinemu nadvse neprimernemu obnašanju, sedeva v lokal, naročiva pijačo in se prav trapasto nasmihava. Sprijaznjena, da je to kot kaže to, se odpraviva proti avtomobilu, tik pred parkiriščem, pa naju premami javno stranišče in kot hipnotizirana zavijeva tja. Na srečo ni nikogar in že sva v kabini.
Ona prislonjena na steno, jaz pa za njo s kurcem v njeni tesni, mastni pički, misli pa se borijo, da bi jih ne motili šumi, glasovi in zvoki, ki prav nič, niti malo ne pripomorejo k temu, da bi se neobrzdano in kakovostno pofukala. Nekaj časa se še trudiva osredotočiti se na fuk, se bebavo hihitava, zvit kot presta, naslonjen na predelno steno, ji ližem ščegetavček, prste imam v njeni povsem premočeni pički, zraven ga drkam, da mi presneta reč ob vseh motečih elementih ne pade dol, ona mi ‘teži’ naj ga pustim pri miru, potem pa najine misli skorajda istočasno preseka misel, da jebeš takole onegavljenje in da sva prestara za to sranje.

Previdno stopim ven, ona ostane notri, sam pa skušam aktivirati pofukano pipo, ki kar noče in noče spustiti zagamanega curka vode!
‘Jebemu mater, evo, ko pa sem bil očitno pri pouku fizike premalo pozoren in nimam povsem pogruntanih pofukanih kotnih funkcij al kaj koj kurac je treba narediti s to zajebano foto celico, da rukne to pofukano vodo ven!? Saj vem … ravno ko jih bom umaknil, pa bo brizgnilo ob umivalnik, da bom imel še jebene nogavice mokre …’, razpizden tuhtam sam pri sebi, ko tisti možak, ki je prej kašljal in pljuval, pospravi svojo usrano zobno ščetko in tubo zobne paste v neseser, vse skupaj dene v torbo, zapne zadrgo, se še pogleda v ogledalu, popravi ovratnik sintetične srajce in odide.

‘Jebi se …’ rečem potiho, kot bi bil on kriv, da se obnašava kot dva ponorela najstnika na tripu, ki ne zmoreta brzdati svojih podivjanih hormonov. Stopim k vratom kabine, odprem, ji namignem, da je zrak čist, kolikor je v takih prostorih pač lahko in odideva.
Za nameček naju ob izhodu iz podzemne garaže zaslepi zahajajoče sonce, kot bi ne bila že tako skorajda neprištevna in zaslepljena s pohoto in z obiljem kemije med nama.
Še vedno čutim njene nohte v stegnu, njene poljube in ugrize, roke mi še zdaj dišijo po njeni pički.

BoneR

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!