»Zdaj pa že zelo zamujam,« šepnem. S težavo zapustim toploto njegovega telesa in skočim pokonci. Na hitro ošvrknem Roberta, ki ga golega zapuščam na tisti veliki, okrogli postelji.

Robert. Robert. Robert. Kaj naj z njim. Vsaka molekula mojega telesa me vleče k njemu. Začutila sem ga prvi dan in na prvi pogled. Bilo je nekaj na njem, kar zelo težko opišem z besedami. Moje telo se ne odziva na vizualne stereotipe, temveč moške vedno začutim. Niti ne znam opisati, kaj je v danem trenutku tisto, kar pritegne mojo pozornost, vedno pa je nekaj več kot vizualni paket. Začne se s pogledom. Nato vonj, glas, besede, vedenje, gibanje in dotik utelesijo pretok energije v celoto. Pozitiven ali negativen naboj kratko malo začutim. Začutim ga s celim telesom.

Robert je človek, s katerim sem bila takoj lahko brez zavor. Inteligenten, intuitiven, nežen, grob, ljubitelj ženskega spola, poseben in rahlo pozitivno nor. Vsakič, ko sem prestopila prag njegovega teritorija sem začutila nekaj prvinskega, ki me je samo še bolj posrkalo vase.

Med zapenjanjem zadrge na hlačah in že v svojem svetu še malo pocedim sline nad njegovo sveto trojico, ki je sedaj že skrbno pokrita z rjuho. Tisti popoln roza tič mi še v sanjah ne da miru. Tako je velik, ravno prav širok in vedno pripravljen na še. Nasmehne se mi, kot da bi vedel o čem razmišljam in s pogledom v oči dahne: »Tvoj je, samo tvoj!!!«

Zamižim in globoko vdihnem vonj po seksu. Dišeča po njem, rdeča v lica in z razmršenimi lasmi odidem. Njegov vonj puščam na telesu cel dan. Tako se mi zdi erotično, ko se zakopljem v hlačke, prepojene z njegovo spermo. Včasih odidem na stranišče samo zato, da ga vdahnem.

Razočarana ugotavljam, da sem se zopet morala ustaviti že pri prvem taboru. Vedno znova sem presenečena, da ga ne dobim celega v usta. Pa naj se še tako trudim. Mojo zagnanost k temu projektu (kot v šali rečem, osvojiti Mount Roberto) vedno smehljaje spremlja. V njem zaznam tudi kanček navdušenja, presenečenja in ponosa nad predanostjo in inovativnostjo, ki me žene k zastavljenemu cilju. Zadovoljen se prepušča, ko ga obračam na hrbet, po strani, ga usmerim na vse štiri. Z zanimanjem obstane nad mano in se ne pritožuje, ko ga prislonim ob steno ali pa ga posedem. Oblikujem ga kot glino. Njegova drža medtem zavzema pozicije odličnega motivatorja, navijača, gledalca, sodnika in sotekmovalca, kadar je to potrebno.

Iz podoživljanja spominov me zdrami misel, da sem se že pripeljala na cilj. Dan sem preživela napol zasanjana. V glavi so se mi izmenično vrteli dialogi:
»Preden sem prišel v Lendavo, sem se že videval z njo. Bila je prevarana in nočem, da gre z mano zopet skozi to. Ko bo postalo resnejše in bom spal z njo, bova morala prekiniti. Ne varam. Nisem si pa mislil, da se bova tako ujela. Zdaj sem čisto zbegan.«

»Povedala sem ti, da od mene zveze, ki jo iščeš in potrebuješ ne boš dobil. Je ne moreš dobiti, ker ti je nisem sposobna dati. Ne mislim te pa prikrajšati. Če v njej vidiš prihodnost, poskusi. Ne bom ti stala na poti, ne samo, da imaš vrata odprta, še potisnem te lahko čez prag, če boš to potreboval.«

Res je, to sem bila sposobna narediti. Ni, ne bo in ni pa bilo lahko. Vse skupaj pa sem zapakirala in prodala še kot indiferentnost v dani situaciji.

Medtem ko racio igra neko svojo igro, me, ko zaslišim njegov glas, telo vsakič izda. V glavi mi odzvanjajo besede »Tvoj je, samo tvoj!«

Ob izpisu njegovega imena na telefonu takoj odreagira z navalom vročine in že me oblije. Kri butne v obraz, vratna žila se napne, stisne in ritmično udarja ob utripanju srca. Kot v vrtincu se med nogami sprožijo impulzi, stisne me in namoči. Srce zgreši vsaj dva takta, dihanje se neopazno poglobi. Vznemirjenje se s svetlobno hitrostjo razširi po telesu in vrže v zrak še tistih nekaj dlačic, ki mi jih je mati narava namenila. Bradavički se napneta in bahavo nakažeta na moje veliki prsi.

»Šit. Spal sem z njo. Med seksom pa sem mislil samo nate in ko mi je prišlo, sem želel zakričati tvoje ime. Želel sem tvoje ustnice. Še vedno jih. Pridi jutri k meni. Prosim. Ne morem se te naužiti. V trenutku imam trdega, ko samo pomislim nate. Trdega do bolečine. In te tvoje ustnice na njem….zmešalo se mi bo. Tako te čutim.«

Ničesar mu ne odgovorim, v znak strinjanja samo pokimam. Spat se odpravim z mešanimi občutki. Je morda zdaj pravi trenutek za umik ali še ne.

Pred službo se odpeljem k njem. Vhodna vrata je pustil odklenjena. Z odločnim korakom prestopim prag in vstopim v njegov svet. Zaklenem za seboj. Medtem ko hodim do spalnice, prostor že izžareva njega. Je čist, urejen, a vseeno nedokončan. Iz sobe mi prihaja nasproti glasba. Nasmehnem se izbiri. Rock, thats my boy. Zakorakam v spalnico. V poltemi mi, še preden ga opazim, v nosnice grobo prodre njegov vonj in predrami moje čute. Naenkrat in neopazno od strani, me brez besed na grobo prisloni na vrata. Obe roki mi sklenjene v zapestju pridrži navzgor. Po telesu se v stopnjujočem ritmu vsuje kapljanje poljubov, ki se z valom besed povežejo v mogočen slap strasti. Ne navaden slap, bolje rečeno Niagarske slapove, ki jih je nemogoče zaustaviti, pa tudi če bi jih želela. V trenutku me odnese. Naju odnese. Ko zaigra name, se čas ustavi. Ostane samo še tukaj in zdaj. Včasih se načina ljubljenja niti ne spominjam več. Ne vem, kolikokrat sem se dotaknila neba, kam me je obrnil, kaj je govoril. Spomin prevzema le močan občutek orgazmov, ki so z rušilno močjo stresali moje telo. Če so kje nebesa, jih je najina povezujoča se energija dosegla.

Premočena in zasopla omahneva na posteljo. Najini telesi se umirjata v tesno prilegajočem se objemu. Kar nekaj časa ostaneva v tišini, ki jo preseka Robertov glas.

»Zelo sem zbegan. Zaljubljam se. Kaj pa če bi poskusila, kaj pa če….«

Ne!

Se v trenutku odločim in ga spustim. Spustim ga na način, ki ga pozna. Ki ga poznam jaz. Moja energija postane zopet samo moja. Kitajski zid je mikroskopski v primerjavi z mojim, ko ga enkrat postavim.

»Ne! Nič drugega kot seks!« na grobo zaključim. »Tako sva bila zmenjena! V paralelnem svetu ni prostora za čustva. Prihrani jih za njo.«

Zopet ga zapuščam v nevednosti ali je to zadnjič. Z obema nogama na zemlji odhajam v svoj realni svet, ki sem ga začela graditi še zelo mlada. Proti koncu osnovne šole sem kot večna upornica postavila temelje v iluziji in pričakovanjih, kar naj bi mi življenje prineslo.

V mislih sta tisto noč odzvanjali le dve stvari. On in besedilo zadnje pesmi Pankrtov, predem sem zaloputnila vrata.

»Bila je to noč, ki nikoli ne mine,
čeprav sam dogodek v pozabo izgine.
Večno ostane ti namreč občutek mogočen,
da si za nekaj silno preprostega določen.

Umazane igre igrajo se z nama, zakaj se jih
ne bi igrala še sama?«

Umazane igre…..

Seven of Nine