Pogled mu je skozi velika zatemnjena stekla zdrsnil na zaspano jezero. Bled je spal. Zadnji sprehajalci so že ure nazaj pobegnili v objem svojih domov ali toplih hotelskih sob. Ko je prihajal, se je ravno končeval čudovit zimski večer, hladen, a žareče sonce, ki je počasi tonilo za gorami, je dajalo lažni občutek toplote. Pogledal je na zapestno uro in ob tem tiho zaklel. Zadnji avtobus je že zdavnaj odpeljal, prvi pa je imel odhod šele nekaj po peti uri zjutraj. Znova se je zazrl na jezero, ki ga je zdaj prekrivala siva koprena, iz katere so naletavale polne, kosmičaste snežinke. Sprehajalna pot okoli jezera je hitro spreminjala barvo iz umazane sive v zimsko belino. Niti zaspan par labodov tik ob bregu, ni vzvalovil jezera, ki je kazalo, kot da bi nekdo položil ogledalo. Popoln mir, ki ga bi kdaj drugič, kje drugje bil pripravljen plačati z zlatom. A ne nocoj ne tukaj.

 

Glavo je le za nekaj stopinj nagnil, in namesto jezera, je šipa prikazala odsev izza njegovega hrbta. Velika igralnica, vrsta miz postavljenih ena poleg druge in le še redki gosti ob tej pozni uri. Zasukal se je na petah in se počasi razgledal. Dvorana, ostanek nekih drugih časov, je bila več kot očitno nekako na silo spremenjena v igralnico. Mogoče nekoč luksuzna jedilnica, s čudovitim pogledom na jezero in polna petičnih gostov, je zdaj gostila samo še v zelen žamet obložene mize, katere edini namen je bil pobrati čim več denarja, iz žepov svojih gostov. Dve vrsti miz z ruletami, nekaj miz za black jack, ter vrsta elektronskih avtomatov, je bilo poleg točilnega pulta v enem izmed kotov vse, kar je igralnica premogla.

 

Z utrujenim korakom se je napotil proti zadnjim dvema še delujočima mizama. Zaspani krupjeji so le s težavo skrivali zehanje in njihovo zaspanost so izdajale rdeče oči, nekaj od utrujenosti, nekaj pa od dima, ki ga stara prezračevalna naprava ni mogla tako hitro zamenjati s svežim zrakom, kakor hitro so lahko nervozni igralci kadili cigareto za cigareto. Ustavil se je med obema mizama, ter pogled usmeril v dva ekrana, ki sta prikazovala zadnje številke, v katerih se je ustavila bela kroglica. Iskal je namig, logiko, sistem, medtem pa med prsti vrtel zadnji žeton za sto evrov. Čutil je, kako mu utrip narašča, dihanje postaj sunkovito. Zadnji met, vse ali nič. Krupje ga je nemo opazoval, čakajoč, da položi stavo na mizo. Skoraj se je že naveličal čakanja, ko je zaslišal znane besede:

 

»Zavrti!«

 

Brez besed je z vajenim gibom vzel kroglico iz zadnje padle številke. Že v naslednjem trenutku jo je pognal v hitro vrtenje po robu cilindra, kjer bo vztrajala, dokler ne izgubi sile, nato pa bo počasi začela padati proti eni izmed sedemintridesetih številk.

 

Še zadnjič je pogledal na ekran, nato pa poslednji žeton položil na mizo.

 

»Zero!«

 

Krupje ga je pogledal v utrujen obraz, nato pa kot da bi preverjal pravilnost stave, ponovil za njim in dodal:

 

»Nič, zero, no more bet, stave so zaključene!«

 

Oba sta zdaj začela spremljati belo kroglico, ki je počasi izgubljala hitrost. Še dva obrata cilindra, nato pa udarec ob oviro, divji odboj, nekontrolirana poskakovanje. Gledal je, kako se kroglica v poskokih bliža tako želeni ničli. Še zadnji odboj, grob odskok v številki petintrideset, nato pa naravnost v ničlo, kjer se je že skoraj umirila, nato pa kot, da se jo je nevidna sila še malo dotaknila, zdrsnila v dvaintrideset.

 

»Dvaintrideset, rdeča, » je z narejenim obžalovanjem v glasu izgovoril krupje, ter s hitrim gibom pospravil edini žeton na mizi, njegov.

 

Njegove oči se niso odmaknile iz zdaj počasi vrtečega cilindra rulete. Obrat za obratom je strmel v belo kroglico, kot da jo bo z lastnim pogledom premaknil le centimeter levo od preklemanske dvaintrideset. V želodcu je začutil znano pekočo bolečino, ki se mu je iz želodca počasi dvigovala v grlo. Prste je zakopal v leseni okvir rulete, ter globoko požrl slino. Premagoval se je, da ne raztrese vsebine želodca po žametni prevleki rulete. Sunkovito se je obrnil, ter se skoraj opotekel do točilnega pulta.

 

»Kozarec vode, mrzle prosim!«

 

Prazni žepi mu niso dopuščali naročiti česarkoli drugega, a tudi če bi imel, je bilo zadnje kar si je želel še kakšen red bull ali kava na že tako razdražen želodec. Sesedel se je na barski stol, poražen, prazen. Med tresočimi prsti je držal hladen kozarec, nato pa ga dvignil ter naslonil na vroče in potno čelo.

 

»Dober večer ali raje dobro jutro,« ga je presenetil ženski glas na njegovi desni.

 

Presenečen se je obrnil v smeri glasu. Njegov pogled se je srečal s parom najbolj zelenih oči, kar jih je kdaj videl v življenju. Za trenutek mu je skozi možgane šinila misel, da mu nasproti stoji mačka, a že v naslednjem trenutku je iz njega butnila vsa frustracija minulega večera:

 

» Ne dober večer, ne dobro jutro in žal mi moja sreča danes ne dopušča biti gentlemen, zatorej si boste morali najti nekoga drugega, da vam plača pijačo!«

 

Kljub več kot očitni nesramnosti, pa se prodorno zelene oči niso umaknile, njen obraz pa ni izkazoval niti najmanjšega čustva ob njegovem divjem izbruhu.

 

» Kaj pa, če je dama dovolj emancipirana, da povabi gospoda na pijačo?« je popolnoma mirno nadaljevala.

 

Njena brezbrižnost ob njegovem izbruhu ga je le toliko pomirila, da je odtrgal pogled iz njenih hipnotičnih oči in si jo bolje ogledal. Kljub njegovim dobrim stodevetdeset centimetrov višine ga je gledala skoraj naravnost v oči. Njene mačje oči so bile le del eksotičnega obraza ob kratki, nekoliko fantovsko oblikovani pričeski. Počasi se je spuščal nižje, preko para lepo oblikovanih prsi, katerih obris se je skrival za elegantno svileno srajco. Svoje dolge noge in visoke boke je še poudarila z lepo ukrojenimi hlačami in širokim pasom. Neverjetno dolge noge je zaključeval par čevljev z vrtoglavo visokimi petami, ki so kar kričali svoje italijansko poreklo.

 

» No, ti je všeč, kar vidiš,« ga je s komaj opaznim nasmehom v kotičkih ustnic vprašala.

 

V tistem trenutku se je zavedel svoje nevljudnosti, ter ji hitro ponudil roko.

 

»Maksimiljan, za prijatelje Maks,« je s spravnim glasom izrekel ter iztegnil roko.

 

»Sara, za prijatelje Sara,« mu je s širokim nasmehov odvrnila.

 

Njen nasmeh bi ga ob kakem drugem času v trenutku razorožil, a pekoča bolečina v želodcu ga je spomnila na resničnost večera.

 

»Kako ti lahko pomagam Sara?«

 

»Mogoče je pravilno vprašanje, kako jaz lahko pomagam tebi Maks?«

 

Začudeno jo je pogledal, nato pa razdraženo odgovoril.

 

»Oprosti, ampak res mi ni za igrice, napačen kraj, napačen čas, žal,« je z glasom, ki bi odgnal vsako drugo odgovoril, a nje pač ne.

 

»Odvisno, a odločitev je seveda tvoja. Mogoče sem narobe razumela tvoj pogled na sebi, mogoče si moderen, je pa res škoda, če si gay,« mu je še vedno z nasmehom, a z jasno porogljivostjo v glasu povedala.

 

To je bila zadnja kapljica čez rob in Maks je izgubil kontrolo.

 

»Jebi se, nisem gay, mogoče ti nekoč dokažem, a danes se ne mislim ukvarjati s prepotentno žensko, ki jo je zasrbela pička!«

 

»Škoda,« je popolnoma mirno odgovorila Sara in dodala,«Jaz sem pa upala, da jo boš ravno ti popraskal danes.«

 

Maks je ostal brez besed, ni bil navajen take neposrednosti od ženske, sploh pa ne od ženske, ki je na ven kazala obraz prave dame, ženske s stilom.

 

»No ja!« je nadaljevala Sara.« Verjetno ti še vedno lahko plačam pijačo?«

 

Maks je le brez besed prikimal. Čez nekaj trenutkov je pred njim stal kozarec z znanim trpkim vonjem.

 

»Jagermaister, dober je za želodec, » je tiho dodala, kot da bi čutila ogenj v njegovem želodcu.

 

Nekaj časa sta tako sedela, brez besed in Maks ni opazil, kako se mu je s hrbta približala postava ogromnega moškega, očitno balkanskih potez. Na videz prijateljsko ga je objel okoli vratu, a njegov objem je bil vse prej kot prijateljski. Bolj ga je spominjal na objem grizlija, ki se je odločil, da mu odtrga glavo. Čeprav Maks ni bil ne majhen ne droben moški, je v jeklenem prijemu izgledal popolnoma nebogljen.

 

»Makse, Makse, Makse, kako ti je sreča danas?«

 

Maks je vidno prebledel. V glavi je panično iskal odgovor, a nič pametnega mu ni padlo na pamet.

 

»Jovo, prosim, te lahko pokličem jutri?« je skoraj roteče iztisnil iz primeža njegove roke.

 

»Makse, gazda se pita, a se praviš budalo iz njega, a ti veš, da ima zelo tanke živce?«

 

Sara je medtem iz svoje torbice skoraj neopazno potegnila telefon in odtipkala številko. Kot da se jo napet položaj, tik ob njej sploh ne tiče, je opravila kratek pogovor, katerega ne Maks ne medvedji Jovo sploh nista opazila, preveč zatopljena v svoj pogovor. Nenadoma je dvignila prst ter z ledenim glasom izgovorila:

 

»Jovo, telefon!«

 

Maks je začutil, kako je medvedji prijem le za malenkost popustil, ob Jovotovem presenečenju. S prosto roko je Jovo prijel telefon, ki mu ga je ponudila Sara, ter se oglasil.

 

»Da, da šefe, ok šefe!«

 

Maks je končno začutil popuščanje prijema na njegovem vratu. Z olajšanjem je zadihal, ko ga je Jovo izpustil, se osladno nasmehnil Sari, ter ji vrnil telefon.

 

»Se opraštam, gospođica, prijatan večer vam želim,« je v neki čudni mešanici izdavil, več kot očitno presenečen nad pogovorom po telefonu. Odšel je tako hitro, kot je prišel. Maks je le začudeno gledal Saro, ko je pospravljala telefon, z izrazom na obrazu, kot da se ni nič zgodilo. Vedel je, da mu je rešila glavo, še predobro se je zavedal kdo je Jovo.

 

»Hvala Sara,« je Maks zdaj s popolnoma drugačnim glasom kot pred desetimi minutami, ko je še renčal na Saro.

 

»Greva!« in že je gledal v njeno popolno zadnjico, katere obline so poudarjale vrhunsko ukrojene hlače.

 

Maks je za trenutek obsedel na svojem stolu, potem pa hitro stopil za Saro, ki je na blagajni igralnice izplačevala pest žetonov, ki jih je priigrala tisti večer. Opazila je njegov pogled na kupu žetonov, ki jih je počasi zlagala iz svoje torbice. Blagajničarka ji je naštela denar, Sara pa ji je pustila bogato napitnino. Naslednji trenutek sta že stopila v hladno zimsko noč. Prijela ga je pod roko, saj je bil pločnik prekrit s tanko plastjo novozapadlega snega in njene vrtoglave pete niso bile ravno zimska oprema. Brez besed ga je vodila proti bližnjemu hotelu. Čeprav je bila pot kratka, je čutil, kako mraz reže v kosti. Vesel je bil, ko sta stopila v hotelsko avlo, pozdrav nočnega receptorja pa mu je izdajal, da je Sara očitno redna stranka hotela. Kratka vožnja z dvigalom se je končala v najvišjem nadstropju hotela. Le nekaj korakov in že sta vstopila v velik apartma, ki ga je oprema jasno izdajala, da ni niti slučajno poceni.

 

»Natoči si pijačo, grem pod tuš,« je dejala Sara in že je izginila v kopalnico.

 

Maks je stopil do majhnega, a ličnega bara v sobi in natočil dva kozarca jegra, nato pa stopil do velikega okna ter se zazrl v temno površino jezera. Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal korake za sabo. Sara je ogrnjena v mehek bel kopalni plašč stala ob baru in ga pozorno opazovala.

 

»Sleci se!« je bil bolj ukaz kot prošnja.

 

Začudeno jo je pogledal. Ni bil navajen, da mu ženske ukazujejo. Ponavadi je bil on tisti, ki je vodil igro. Še vedno ga je gledala, ocenjujoče, s pogledom, ki ga ni mogel oceniti. Jebi ga je pomislil, tako ali tako se nima kam dati do jutra, vsaj na toplem bo, zakaj pa ne. Začel si je odpenjati srajco, jo odložil na bližnji stol, nato pa enako naredil še s hlačami. Ves ta čas ga je Sara nemo opazovala. Ko je končno obstal samo v oprijetih boksaricah, se mu je počasi približala. Še vedno s kozarcem v rokah, ga je obkrožila kot mačka, ki si ogleduje plen.

 

»Mmm, ni slabo, športnik?« je očitno zadovoljna z videnim dodala.

 

Obstala je za njim, nato pa s konico prsta počasi zdrsela po hrbtenici vse do njegove napete zadnjice. Brez opozorila ga je zagrabila, kot da ocenjuje kakovost videnega. Odložila je kozarec na bližnjo mizico, nato z rokami zagrabila rob boksaric in jih počasi potegnila proti tlom. Stopila je predenj, da končno pogleda, kaj se je skrivalo v njegovih hlačah.

 

»Madona!« je bilo vse, kar je uspela izustiti.

 

Marsikaj je že videla, med moškimi nogami, ampak tole je bilo kot sedmica na lotu. Z obema rokama je krenila proti zakladu, ki ga je ravnokar odkrila. Enostavno je potrebovala obe roki, da je lahko prijela zdaj že prebujajočega Maksovega kurca. Počasi ga je začela drkati ob tem pa le s težavo dvignila oči od njega. Pogledala je Maksa s svojimi mačjimi očmi, nato pa nič kaj damsko dejala:

 

»Pofukaj me!«

 

Maks se ni premaknil, kot hipnotiziran je stal izgubljen med prijetnim dotikom njenih rok, ter hipnotičnim učinkom njenih oči.

 

»Pofukaj me, jebenti!« je zdaj že s sitnim glasom ponovila ukaz, ob tem pa razprla kopalni plaš

in ga spustila na tla.

 

Tišino sobe je pretrgal zvok klofute, ki je pristala na Maksovem licu. V trenutku ga je vrnila v resničnost. Vzkipel je in divje zarenčal nanjo:

 

»Pizda ena potrebna, fukala bi? »

 

Zagrabil jo je okoli pasu in jo dobesedno zabrisal na veliko francosko posteljo. V trenutku je bila pokonci, kot mačka, ki vedno pristane na nogah in ga izzivalno gledala. V sekundi je bil na postelji, njuna telesa pa sta se prepletla v divji ples strasti. Poskušal jo je poljubiti, a namesto poljuba je dobil divji ugriz. Za trenutek se je umaknil, ob tem pa ujel njen porogljiv nasmeh, kar ga je še dodatno pogrelo. Zagrabil jo je okoli pasu in jo zasukal kot punčko iz cunj. Postavil jo je na vse štiri, z eno roko prijel za vrat in jo grobo pritisnil ob posteljo. Z drugo roko je segel proti njeni pički, da jo ogreje, naredi mokro, a njegovi prsti so naleteli na pravo poplavo. Bila je popolnoma mokra. Sara je kljub temu, da jo je z roko trdo pritiskal na posteljo, rit držala visoko proti njemu, ob tem pa se počasi zibala levo in desno, kot bi ga še vedno izzivala. Bilo mu je dovolj. Adrenalin mu je napolnil žile. Poznal je ta občutek. Moral se je sprostiti. Cel večer gamblarskega adrenalina je moral spraviti iz sebe in sedaj ga bo. Prasici naduti bo pokazal, kje je njeno mesto. S prosto roko je silovito zamahnil ter zadel Saro na zibajočo rit. Zastokala je, a nobene pritožbe. Še enkrat je zamahnil in tokrat zadel drugo stran. Na obeh krajcih sta bila zdaj odtisa njegove roke. Pričakoval je reakcijo, pritoževanje, karkoli, a kar je sledilo ga je popolnoma presenetilo in obenem dokončno razjezilo:

 

»Bom še dolgo čakala?« je bila zadnja stvar, ki jo je pričakoval.

 

Brez besed je prijel zdaj že popolnoma trdega kurca, ga nastavil na njeno pičko , nato pa silovito porinil. Vedel je, da imajo ženske težave ga sprejeti, da si jih mora vedno vzeti počasi in previdno, pa tudi že nehati je moral, ker enostavno ni šel v pičko. A tokrat mu je bilo vseeno. Če jo raztrga jo pač raztrga, sama je kriva, si je mislil.

 

Zabil ga je do konca, dobesedno do jajc. Pričakoval je stokanje, izraz bolečine, a vse kar je Sara izdavila je bilo:

 

» Ja , končno, ja, fukaj me, prosim, fukaj me!«

 

Ni čakal ponovnega povabila, ponovne prošnje. Izpustil je njen vrat, jo zagrabil za boke in začel divje nabijati. Zvok udarcev njegovega telesa, vsakič ko je zadel njeno napeto rit, je napolnil sobo. Čutil je, kako mu polna jajca ob vsakem gibu udarijo po njeni pički, s silo, da ga je skoraj zabolelo. A bilo mu je vseeno. Želel si je le praznjenja, spraviti neznosno napetost iz sebe in ona se mu je ponudila sama. Držal jo je za boke, ter nabijal, kot da mu gre za življenje. Nagnil se je naprej in z eno roko zagrabil njene velike nihajoče joške in jih brez usmiljenja stisnil, z drugo roko pa jo prijel za ramena, da jo je lahko še bolje nasadil nase. Čutil je, kako napetost v njem narašča. V objemu njene mokre notranjosti se je bližal koncu. Še nekaj silovitih gibov, potem pa končno olajšanje. Zaječal je, ko je začel brizgati valove vroče sperme globoko v njeno notranjost. Počasi se je umiril, naslonil nazaj na roke, nato pa obmiroval. Sara se je počasi snela z njegovega še vedno trdega kurca in se zavalila na bok. Gledala ga je z velikimi zelenimi očmi, a ničesar ni mogel razbrati iz njih.

 

»Ni slabo, oprema je odlična, a bo treba delati na izvedbi,« je končno izrekla.

 

Maks ni mogel verjeti svojim ušesom. Nejeverno jo je gledal, ko je zapustila posteljo in odšla v kopalnico. Slišal je zvok tuša, ona pa se je izmučen ulegel na veliko posteljo. Čez slabih pet minut se je vrnila napravljena in zopet je izgledala kot iz škatlice. Ogrnila je plašč, vzela torbico in stopila do popolnoma presenečenega Maksa, še vedno zleknjenega na postelji. Iz torbice je potegnila šop evrov, vzela iz njega stotaka in ga položila na nočno omarico. Na vrh bankovca pa položila vizitko.

 

»Soba je plačana in tole vzemi kot predujem,« ob tem pa s prstom potrkala po bankovcu.

 

»Jutri pričakujem tvoj klic točno ob osemnajstih,« je bilo vse, kar je rekla, nato pa se je odpravila proti vratom sobe.

 

»In kaj, če te ne pokličem?« je kljubovalno vprašal Maks.

 

Sara se je počasi zasukala na svojih visokih petah, za trenutek pomolčala, nato pa z ledenim glasom rekla:

 

»Kakor želiš Maks, odločitev je tvoja. Imaš dve opciji. Opcija A sem jaz, opcija B je Jovo oz. njegov šef. Nekako se mi dozdeva, da ti druženje z njim ni v največje veselje in tisto tvoje razkošje med nogami, ne bo od velike koristi, če boš na invalidskem vozičku. Ampak to je samo moje razmišljanje, odločitev je tvoja.«

 

Že v naslednjem trenutku se je spet zasukala in brez pozdrava odšla. Maks je le gledal v vrata, ki so se tiho zaprla za njo. Z roko je segel proti vizitki na nočni omarici, ter si jo prinesel pred oči.

 

»Sara party consulting« je prebral ime na lični vizitki. Poleg imena je bila edina stvar na vizitki še telefonska številka. Še nekaj časa jo je gledal, nato pa ga je premagala utrujenost in padel je v nemiren spanec.

 

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!