Mesec dni je minil od zadnjega sestanka s Saro. A telefon, ki ga mu je dala, je vztrajno molčal. Maksov dnevni urnik je zapolnjevala Maja z napornimi treningi. Po dobrem tednu je z nasmehom, kot da je zadela na loteriji oznanila, da bosta začela trenirati dvakrat na dan. Zjutraj tek, plavanje ali pohod na bližnje hribe, zvečer fitnes. Kljub temu, da jo je Maks včasih dobesedno sovražil po končanem treningu, pa je po drugi strani občudoval njeno neizmerno energijo. Kljub njeni mladosti je bila več kot očitno vajena dela z moškimi. Njena mešanica spodbude, kritike in provokacij, je pri njem naletelo ravno na pravo mero trme in moškega ponosa. Mnogokrat ga je med napornimi vajami prijelo, da bi vse skupaj poslal v tri krasne. Njene drobne provokacije, zaigrano usmiljenje, skrb, kot da je star devetdeset let in tik pred infarktom, pa sta ga le podžgala. Ne malokrat je vztrajal ravno zaradi tega, a ko se je ozrl nazaj, je moral priznati, da dekle dejansko obvlada svoj posel. Poleg vsega pa so se že začeli kazati prvi rezultati napornih treningov. Njegovo telo se je začelo spreminjati, tokrat po dolgem času v pozitivno smer. Njegov prej mlahav trebuh, je znova začel kazati obrise nekoč izklesanih mišic. Prsni koš, hrbet, ramena so postajala znova široka, po dolgem času si je spet upal obleči oprijeto majico s kratkimi rokavi, ki so poudarjali njegove močne roke. Pogled v ogledalo ga je navdal z zadovoljstvom. Globoki podočnjaki so počasi izginili, na obrazu pa ni bilo več sledi bledice zaradi številnih neprespanih noči. Prej predolge in neurejene lase, si je dal pristriči v kratko športno pričesko. Čeprav se ni nikoli rad bril in je prisegal na tri dni staro brado, je prvič v življenju jutranje britje postalo njegova navada. Po dolgem času je začel opažati spogledljive poglede žensk na fitnesu, nekatere celo predrzno spogledljive. A dlje od spogledovanja ni prišlo. Maja enostavno ni dopuščala, da bi se mu katera približala. Njega je zaposlila z neizprosnim tempom, spogledljivke pa odgnala z neizprosnim pogledom. Včasih se je vprašal, ali je le osebna trenerka ali tudi njegov telesni stražar.

Po dolgem času se je odločil, da stanovanje, ki je bolj ali ne delovalo kot brlog, spravi v red. Po jutranjem plavanju v zimskem bazenu si je privoščil spanec, ki ga je potreboval pred večernim treningom. A danes le dobro urico, nato pa je začel polniti dve črni vreči za smeti, ki jih je kupil prav za ta namen. Brez razmišljanja je začel pobirati stare revije s športnimi stavami, nasveti, analizami in drugimi napovedmi, ki so mu zapolnjevale že tako majhno mizo pred televizorjem. Škatle s hitro hrano, ki jo je naročal, so se nakopičile v kuhinji ob skladovnici popitih plastenk in pločevinkah piva. Stanovanje je počasi dobivalo svojo staro podobo. V kuhinji ga je čakala gora posode v pomivalnem koritu. Nekatere so bile neuporabne. Brez usmiljenja jih je vrgel v vrečo k ostalim smetem. Skoraj uro je trajalo, preden je končal. V eni izmed omar v hodniku je poiskal sesalec, ki ga v vsem tem času ni niti enkrat uporabil. Počasi se je zavedel v kakšnem svinjaku je živel. Skozi misli so mu stekle slike zadnjih mesecev, ko se je vse vrtelo le okoli stav, igralnic, pokra. Začutil je znan občutek v želodcu, le da so ga tokrat stiskali spomini. Prekleta kocka, je pomislil, ko ga je nazaj v resničnost priklical zvok telefona. Zvok, ki ga je pričakoval, a danes prvič slišal.

Stopil je do jakne, ki je visela na obešalniku in iz žepa potegnil telefon. Izpisane številke ni poznal, a lahko je bila le ona, Sara. Za trenutek je še počakal, nato pa se z mirnim glasom javil.

»Prosim?«

»Dober dan, Maks. Lep čas se nisva slišala,« je brez, da se predstavi začela Sara.

In ni bilo potrebe. Njen glas je bil nekaj posebnega, je pomislil Maks. Od njunega prvega večera se mu je zapekel globoko v spomin. Poseben ton, hladen a obenem mehek, zapeljiv, pa spet tako uraden. Preprosto prijal mu je, želel ga je slišati, čeprav so se mu ob njem naježile dlake na vratu.

»Dan šefica!« si ni mogel pomagati in nadaljeval,«Me pogrešaš ali je konec dopusta?«
»Konec dopusta, čas je, da naložba začne vračati denar,« se ni dala sprovocirati.

»Ob sedmih zvečer se dobiva v baru hotela Creina. To je desni vhod, da ne bo pomote!«

Maks se je le s težavo zadržal. Točno je vedel, kam je merila z zadnjo pripombo. Levi vhod je vodil v igralnico v kleti hotela, kjer je bil še mesec nazaj stalni gost. Bil je dobro merjen udarec, pod pasom bi se reklo, a s svojim dolgim jezikom je prav prosil zanj.

»Bodi urejen, sestanek imaš na Bledu ob enaindvajsetih. Se vidiva!«

V naslednjem trenutku je zaslišal zvok prekinjene linije. Gledal je v ekran telefona, v želodcu pa začutil dobro znan občutek stiskanja, kot ga je začutil vedno pred odhodom v igralnico, ne vedoč, kaj ga čaka. Shranil je Sarino telefonsko, nato pa končal s pospravljanjem. Pogledal je okoli sebe in zadovoljen ugotovil, da je stanovanje po dolgem času dejansko podobno temu, za kar je namenjeno. Pogled na uro mu je povedal, da ima še slabi dve uri do dogovorjenega sestanka s Saro. V omari je izbral eno izmed oblek, ki jih je pred mesecem dobil v Mojčinem butiku. Dolgo se je odločal med nekaj srajcami, ter iskal ustrezno kravato, da zaokroži celoto. Priznati si je moral, da bi mu prav prišla ženska roka. Ženske so bile preprosto boljše pri tem, je pomislil, pa če moški to še tako neradi priznamo. V kopalnici se je še enkrat na hitro obril, skočil pod tuš, ter si privoščil dolgo razvajanje pod vročim curkom vode. Roke je naslonil na steno, voda pa mu je s svojo močjo masirala razbolen vrat od treninga prejšnjega dne. Premišljeval je, kaj ga čaka nocoj, ob tem pa kar čutil, kako mu adrenalin v telesu neustavljivo raste. Zaprl je vroč curek vode, poiskal veliko mehko brisačo, ter najprej obrisal zarošeno ogledalo v kopalnici. Znova se je začudil sam sebi, kakšna neverjetna sprememba mu je uspela v zadnjem mesecu. Obrisal si je utrujeno telo, odišavil, nato pa oblekel pripravljena oblačila. Zavezovanje kravate mu je vzelo skoraj deset minut. Pozabil je, kdaj jo je imel zadnjič na sebi. Končno mu je nekako uspelo in znova si je zaželel ženske roke, katerim je zavezovanje kravate mačji kašelj. Pogled na uro mu je izdal, da ima še dobrih petinštirideset minut časa do sestanka. Vzel je ključe od avta, denarnico, v stranski žep suknjiča pa porinil škatlico cigaret z vžigalnikom. Zaklenil je vrata stanovanja in počakal dvigalo.

Zunaj ga je pričakal topel pomladni večer. Kljub temu, da je bil hotel le dobrih pet minut hoje stran, se je usedel v avto in odpeljal nekaj sto metrov stran. Parkiral je tik pred vhod, na hotelsko parkirišče. Bil je skoraj pol ure prezgoden. Za trenutek je postal pred vrati hotelskega bara, a že naslednji trenutek stopil skoz vrata sosednje igralnice. Po stopnicah se je spustil v klet. Na recepciji pred vhodom je zagledal znan obraz.

»Dober dan Maks!« ga je pozdravila Tina, katere delo je bilo legitimacija in sprejem igralcev.

Maks je opazil njen začuden pogled. Njene oči so potovale po njem in več kot očitno ni mogla skriti svojega presenečenja.

Medtem ko je v računalnik pred seboj tipkala njegovo ime, ga je zbadljivo vprašala:

»Greš na poroko ali si s pogreba?« ob tem pa se ji je na obrazu izrisal nagajiv nasmeh.

Maks je ostal hladen ob njeni provokaciji, ter ji mirno odgovoril:

»Sestanek imam, le na eno pijačo sem prišel, če dovoliš?«

»Seveda Maks, saj si ena naših najboljših strank!« ob tem pa mu ni nič kaj profesionalno pomežiknila.

Podala mu je sveže natisnjeno vstopnico, Maks pa se je brez besed obrnil, ter odšel skozi vrata igralnice. Čutil je njen pogled na sebi, a njena zadnja pripomba, čeprav je bila popolnoma resnična, ga je hudo zapekla. Stopil je do bližnjega bara, naročil kozarec soka, nato pa se začel razgledovati po napol prazni igralnici. Ura je bila zgodnja, zato so bili avtomati bolj ali manj prazni. Za elektronskimi ruletami so sedeli redki igralci. Gledal je obraze, resne, utrujene, nekateri, kot da so tu še od včerajšnjega večera. Večino je poznal, morda ne osebno, ne po imenih, a obraze si je dobro zapomnil. Marsikatero noč so presedeli skupaj za ruleto, neosebno govorili in razpravljali o možnih kombinacijah. Nihče ni niti za trenutek dvignil glave, bili so v svojem svetu, svetu njemu še predobro znanemu. Spet je začutil dobro znan občutek v želodcu, pekoča bolečina, mešanica želje, strahu, razburjenja. Počasi je preletel vsak obraz posebej. Niti na enem ni zasledil znakov veselja, žarečih oči, ki jih dobijo igralci, ko jim gre, ko dobivajo. Pomislil je na edinega igralca, ki ta trenutek dobiva. Hiša. Hiša na koncu vedno zmaga.

Iz njegovih misli ga je vrnil pogled na uro. Še pet minut do sestanka s Saro. Še zadnji požirek soka, ki mu je le nekoliko pogasil ogenj v želodcu, nato pa odhod. Na izhodu ga je znova ogovorila Tina:

»Nas že zapuščaš Maks? Kakšna škoda, pa ravno odmor imam, sem ti hotela delati družbo ob pijači!«

»Sestanek, žal,« je bil kratek Maksov odgovor.

»Danes delam samo do triindvajsetih, oglasi se, če boš za družbo,« je sledila Tinina nič kaj diskretna ponudba.

Maks se je za trenutek ustavil, začuden ob njenem neposrednem povabilu. Ni pozabil, kako nedostopna, v bistvu arogantna je bila še dober mesec nazaj. Ne pogovor, niti pogleda mu ni namenila, sedaj pa takole. Obrnil se je, ter ji z najbolj narejenim glasom, kar ga je tisti trenutek lahko našel v svoji naraščajoči jezi odgovoril:

» Kako naj rečem ne takemu povabilu?« ob tem pa ji je vrnil mežik, ki ga je dobil ob prihodu.

Na Tininem obrazu se je prikazal širok zadovoljen nasmeh. Maks pa se je le brez besed obrni, dvignil roko in pomahal v slovo. Na vso srečo Tina ni mogla brati njegovih misli, v katerih sta bili v tistem trenutku le dve besedi. Jebi se!

Še vedno besen je stopil skozi izhod igralnice na svež zrak pomladnega večera, se obrnil proti vhodu v sosednji lokal, v tistem pa se zagledal v par predirljivih zelenih oči. Sara je stala pred vhodom in ga blago rečeno besno gledala. Njena naložba je stala pod velikim svetlečim napisom casino. Stopil ji je nasproti in jo mirno pozdravil:

»Čer Sara!«

»Me zajebavaš Maks?« je priletelo iz njenih ust.

Njuna pogleda sta se za trenutek ujela. Nastala je moreča tišina, nato pa je Maks mirno nadaljeval:

»Zanimivo se je vrniti na kraj zločina, a tokrat le na pijačo, šefica, lahko preveriš!«

Besedo šefica je še posebej poudaril, tokrat brez ciničnega prizvoka.

»Ne igraj se z mano Maks!« je bilo vse kar prišlo iz njenih ust.

»Pojdiva, nimava veliko čas!« in že je stopila v lokal.
Poleg starejšega para sta bila edina gosta. Izbrala je mizo v kotu, za trenutek počakala, da ji je Maks pridržal stol, nato pa se je usedla. Na sosednji stol je odložila poslovni kovček, nato pa brez posebnega uvoda začela pogovor.

»Tvoja prva stranka, gospa s točno določenimi željami. Stara je nekaj čez štirideset let, poslovno zelo uspešna, v življenju navajena vodenja, v svojem poslu pravi »veliki beli«! A ravno zato želi v seksu povsem nekaj drugega. Želi si moškega, ki si jo bo vzel brez spraševanja, brez strahu, želi si biti enkrat za spremembo podrejena. Lahko si grob, a ne pretiravaj. Nič se ne sme poznati, nobenih sledi vajinega srečanja ne želi jutri. Ne pozabi, vse skupaj je le igra, dobro plačana igra in ti si glavni igralec. Tokrat boš igral šovinističnega moškega prasca, kar mislim, da ne bi smel biti problem. Kakor sem te uspela spoznati nisi neumen, koliko si prilagodljiv bova pa kmalu izvedela!«

Tako kot se je nagovor nepričakovano začel, se je tudi končal. Maks je pomislil tipična Sara, ne izgublja besed po nepotrebnem.

»Kako vprašanje Maks?« ob tem pa ga je pogledala s svojimi prodornimi očmi.

Maksu so možgani delali kot računalnik. Želel si je vprašati marsikaj, a edino kar mu je padlo na pamet ta trenutek, je bilo plačilo.

»Kako je s plačilom?« je previdno vprašal.

»Stranke nikoli ne plačajo tebi, ta del urejam jaz. Če pa boš deležen dodatne nagrade, pa mene ne zanima. Torej potrudi se in mogoče dobiš dodatek,« ob tem pa je Maks ujel senco nasmeha na njenem prej resnem obrazu.

»Sem časovno omejen?« je bilo njegovo naslednje vprašanje.

»Ne, vzemi si čas, delaj po občutku, saj boš zmogel?«

» Seveda bom!« je Maks odločno odgovoril.

Sara je popila še zadnji požirek kave, ki jo je naročila ob prihodu, pripravila drobiž za plačilo in ga odložila na mizo.

» V kovčku imaš naslov in telefonsko številko. Petnajst minut pred prihodom pokliči. Notri je še nekaj pripomočkov, ki jih uporabi popolnoma po svoji presoji. Poleg tega pa imaš še obvezno domače branje. Upam, da niso edine stvari, ki jih prebiraš, kvote športnih dogodkov pri športnih stavah. Preberi, mogoče ti razširi obzorja. Sicer če mene vprašaš, je knjiga ena sama žalost, a večina mojih strank je nora nanjo. Torej sva zmenjena?«

Maks je pogledal lep usnjen kovček na sosednjem stolu in opazil, da se odpira na številčnico.

»Šifra za odpiranje?«

»Tvoj rojstni dan!«

»Kako hudiča ..!?«

»Kdaj me boš nehal podcenjevati Maks?« je tokrat z vidnim nasmehom odgovorila Sara.

Odločno je vstala, Maks pa je zagrabil kovček, ter ji brez besed sledil. Pospremil jo je do njenega avta, pridržal vrata, Sara pa se je še zadnjič obrnila ter si ga ogledala.

»Lepo!« je bilo vse kar je rekla, ob tem pa mu je popravila vozel kravate.

Sedla je v avto, Maks je zaprl vrata, šipa na oknu pa se je počasi spustila.

»Uživaj, Maks in ne pozabi, vse je le igra, te pokličem! Izkaži se!.

Še nekaj časa je stal na parkirišču in gledal za njo. Nato je stopil do svojega avtomobila, odložil kovček na sovoznikov sedež, ter odtipkal svoj rojstni dan v številčnico. Z glasnim klikom se je odprl, Maks pa je z zanimanjem začel pregledovati vsebino. Na vrhu vsega je ležala knjiga. Njen naslov je bil več kot znan. Petdeset odtenkov sive. Na platnici je bil prilepljen listek z naslovom in telefonsko številko.
»Pa saj me hecaš.«, je pomislil Maks. »A zdaj bom pa še babje knjige bral?« Umaknil je knjigo ter si razgledal ostalo vsebino. Kovinske lisice s ključem v ključavnici, usnjen bič, preveza za oči, velika rdeča kroglica s katere sta na vsako stran visela trakova, par ščipalk, povezanih s svetlečo kovinsko verižico, nekaj metrov rdeče vrvi in popolnoma na dnu anatomsko oblikovan kurac, enormnih mer. Maks je debelo gledal v vsebino kovčka, dvignil glavo, ter kot v strahu preveril, da ni kakšen morebitni sprehajalec pokukal v avto in s tem v vsebino kovčka. Hitro je poklopil pokrov, nato pa prižgal motor, ter se zapeljal v smeri Bleda. Kar med potjo je odtipkal naslov v navigacijo, ki mu je izdala smer in čas prihoda. Na zadnji bencinski črpalki pred odcepom za Bled je ustavil, v telefon odtipkal številko, ki je bila napisana poleg naslova, ob tem pa so se mu roke na rahlo tresle. Že po drugem zvonjenju se je na drugi strani oglasil ženski glas.

»Dober večer!« je z narejenim odločnim glasom pozdravil. » Maks pri telefonu, čez petnajst minut pridem!«

Glas na drugi strani ni izdajal ničesar. Sledil je popolnoma miren odgovor:

»Večerja vas čaka gospod!« in zveza je bila prekinjena.

Maks je še nekaj časa gledal v telefonski ekran, kot da pričakuje nadaljevanje pogovora, a tega je bilo že zdavnaj konec. Pospravil ga je v žep, ter se znova prepustil vodenju navigacije. Kljub temu, da mu je bila cesta prekleto dobro znana, pa je na začetku mesta zavil na obvoznico, ter sledil navodilom, ki mu jih je dajal umetni glas navigacije. Pot okoli jezera je minila hitro. Kmalu je zavil v strnjeno naselje hiš, bolje rečeno vil, ki so se dvigovale nad jezero. Še nekaj ostrih ovinkov na strmo dvigajoči se cesti in že je stal pred visoko ograjo, za katero se je skrivalo razkošno domovanje. Že je hotel ponovno poklicati, ko so se vrata na dvorišče začela samodejno odpirati. Počakal je, da je bilo dovolj prostora in zapeljal na dvorišče, tik ob velikega terenca. Na hitro se je pogledal v vzvratno ogledalo, nato pa prijel kovček in izstopil. S hitrim korakom je stopil do masivnih vhodnih vrat. Ravno ko je želel pritisniti na zvonec, so se ta rahlo odprla. Prijel je za kljuko, ter vstopil. Med zapiranjem vrat jo je zagledal.

»Dober večer gospod, ste imeli naporen dan?«

Maks je le s težavo skril presenečenje. Pred njim je stala drobna ženska, skoraj za glavo nižja od njega, a odločnih potez obraza. V tistem trenutku se ni mogel odločiti ali ga njena hladna odločnost privlači ali ne, tisto kar ga je preseneti je bilo njeno oblačilo. Pred njim je stala v popolni opravi francoske služkinje, bila je kot iz kataloga za erotično perilo. Počasi si jo je ogledal, ob tem pa sam pri sebi odločil, da prevzame ponujeno igro.

»Naporen dan je bil, upam da si mi pripravila kaj slastnega za pod zob?« ob tem pa za trenutek postal, saj ni vedel s katerim imenom jo naj ogovori.

»Jana, gospod.«

»Hvala, Jana!«

»Bi gospod takoj večerjal ali se bo najprej osvežil. Voda v kopalnici je pripravljena, večerja pa lahko še počaka petnajst minut!«

»Čudovito Jana,« je Maks že malo bolj sproščeno nadaljeval. »Res bi mi prijala osvežitev, me pospremiš prosim?«

»Seveda gospod, kar za menoj prosim!«

Maks je odložil kovček, ter stopil za njo. Ob tem si jo je bolj pozorno ogledal. Rjave lase je imela počesane nazaj in spet v strog čop vrh glave. Vrat ji je krasila črna čipka, hrbet pa je imela do polovice razgaljen. Kratka oblekica je komaj pokrivala njeno majhno, a očitno trdo zadnjico. Izpod roba so se ob njeni hoji razkrivale podvezice, ki so bile le estetski dodatek samostoječim črnim nogavicam, ki jih je na zadnji strani krasila črta. Na nogah je imela prav tako črne elegantne čevlje z visoko tanko peto, ob pogledu na katere je Maks pomislil, da je v resnici še dosti manjša, kot je bil prvi vtis. Ujel se je pri misli ali nosi spodnje hlačke ali ne, ob tem pa se sam sebi nasmehnil.

Jana se je ustavila pred vrati in jih odprla, ter se za korak odmaknila.

»Izvolite, gospod!«

Maksovim očem se je razkril pogled na kopalnico, katera velikost ga je osupnila. Zdelo se mu je, da je večja kot njegovo stanovanje. Zrak je bil vlažen in poln pare, ki se je dvigovala iz banje, ki je bolj spominjala na manjši bazen. Površina vode je bila polna mehurčkov in jasno mu je postalo, da to ni samo banja, ampak tudi masažna kopel. Jana je z bližnje stene vzela obešalnik in mirno dejala:

»Obleka, gospod.«

Maks se je začel slačiti. Trudil se je odmisliti čuden položaj, v katerem se je znašel. Kos za kosom ji je podajal oblačila, dokler ni obstal le še v spodnjih hlačah. Njune oči so se srečale, za trenutek je postal, nato pa ne da bi odmaknil pogleda, slekel še te, ter jih podal v njeno iztegnjeno roko. Skozi iztegnjene prste so zdrsele in končale na tleh. Njen pogled je bil usmerjen naravnost v njegovega kurca, v njenih očeh pa je lahko prebral popolno osuplost.

»Oprostite gospod!«

Sklonila se je in pobrala spodnjice, na obraz pa znova nadela hladno masko, a Maks bi prisegel da so se ji oči za trenutek dobesedno zasvetile. Z roko je preveril temperaturo vode, nato pa hitro zlezel med prijetne mehurčke.

» Bi gospod kozarec vina?« je sledilo Janino vprašanje.

»Prosim,« je odgovoril, nato pa je zatisnil oči, ter se prepustil prijetni masaži vode.

Ni dolgo trajalo, ko ga je iz zasanjanosti znova vrnil njen glas.

»Izvolite, gospod!«

Vzel je ponujeno vino, ki ga je dobil v prelepem kristalnem kozarcu. Naredil je požirek, ob tem pa pogledal Jano, kako ga več kot očitno poželjivo gleda. Za trenutek je pomislil, nato pa z odločnim glasom rekel:

» Prosim vzemi gobo in me namili. Zbit sem od današnjega dne!«

Dvignil se je iz banje, se z eno roko naslonil na steno in se s hrbtom obrnil proti njej. Le nekaj sekund je trajalo, preden je začutil mehko gobo na svojem hrbtu. Neopazno je pogledal v ogledalo na steni, v katerem je videl Jano v celoti. Ni hitela, vzela si je čas. Njene roke so bile nežne in spretne. Ni bilo kotička telesa, kjer se ga ne bi dotaknila. Prej Maksov mirujoči kurac se je zdaj začel neustavljivo prebujati. Le za trenutek je začutil zadrego ob tem, a že naslednji trenutek sprostil.
»Pa saj to je bistvo vsega«, je pomislil. Počasi se je obrnil z obrazom proti njej. Ob pogledu na njegovo zdaj že napol stoječe razkošje je za trenutek postala, nato pa nadaljevala še z večjo vnemo. Z mehko gobo ga je celega namilila, le njegov kurac je ostal nedotaknjen.

»Nisi nečesa pozabila?« jo je očitajoče vprašal.

»Ampak gospod no,« je bilo vse kar mu je odgovorila, ob tem pa ni umaknila pogleda z njegovega kurca.

»Ne bom rekel dvakrat!« je zarenčal Maks, ob tem pa s prosto roko prijel Jano za vrat, ter si jo približal tik pred svoj obraz.

Zrla sta si naravnost v oči in Maks je za trenutek podvomil o pravilnosti svojega ukaza. A le za trenutek. Že je začuti dotik gobe na svojem kurcu. Počasi, skoraj boječe se ga je dotikala. A njemu je vsak njen dotik godil, užival je. Spustil je njen vrat, ter iz njenih rok vzel gobo.

»Tega ne potrebuješ več!« ji je odločno rekel.

Tokrat se ni pustila prepričevati, oči je imela samo zanj, roke so božale, stiskale, nežno drselo po vsej njegovi dolžini. Njen dotik mu je prijal, celo preveč, zato jo je grobo prekinil.

»Dovolj bo, čas je za večerjo!«

A ona je kot ga ne bi slišala nadaljevala svoje delo. Počakal je še nekaj trenutkov, nato pa umaknil njene roke.

»Večerja prosim!«

»Oprostite gospod!« je skoraj z jeznim glasom odgovorila. »Kopalni plašč in copati so za vas,« ob tem pa pokazala na bližnjo steno.

Brez besed se je obrnila in zapustila kopalnico. Maks se je na hitro oprhal, čisto na koncu pa še z ledeno hladno vodo spravil svojo malenkost v mirujoče stanje. Nekako si ni predstavljal ogrnjenega v kopalni plašč, skozi katerega štrli njegov trd kurac. Z veliko, mehko brisačo se je obrisal, ogrnil kopalni plašč, nataknil copate, ob vsem tem pa ga je preveval čuden občutek domačnosti.

Previdno je stopil na hodnik. Sledil je zvoku glasbe, ki ga je pripeljal v ogromen dnevni prostor. Oprema ga je osupnila. Velika dnevna soba, usnjena sedežna garnitura, na kateri se je igrala svetloba, ki je prihajala iz odprtega kamina. Zavite lesene stopnice so vodile v zgornje nadstropje.

»Izvolite, gospod!« je zaslišal glas za svojim hrbtom.

Jana mu je pokazala na veliko mizo, v sosednjem prostoru. Spet je le začudeno gledal, na pripravljene dobrote. Brez besed je sedel, nato pa počasi začel jesti. Hrana je bila odlična, okus vrhunski in kmalu bi pozabil zakaj je sploh prišel. Še zadnji grižljaj, poplaknjen z odličnim vinom, nato pa je s kozarcem v roki odšel v dnevno sobo, ter se lagodno zleknil na usnjeno sedežno garnituro. Zaslišal je Janine korake.

»Želi gospod še kaj?«

Pogledal jo je, ob tem pa razmišljal, da je čas za njeno nagrado.

»Prosim prinesi mi kovček, ki sem ga pustil pri vratih!«

Jana ga je brez besed ubogala. Že naslednji trenutek, je stala spet pri njem s kovčkom v naročju.

»Izvolite, gospod!«

»Hvala! Obrni se prosim!« je ukazal z odločnim glasom.

Jana se je obrnila, Maks pa je nadaljeval:

»Že cel večer se sprašujem ali je gospodična pod to sexy oblekico gola ali ne? Čas je, da preverim!«

Dvignil se je s kavča in zdaj sedel tik za njo. Roke je položil na zunanjo stran njenih stegen, nato pa počasi krenil navzgor. Jana je stala molče, a izdajali so jo prsti na rokah, ki jih je nervozno stiskala. Maksove roke so bile že nad robom nogavic, dotikal se je njene gole kože. Popolnoma nepričakovano je eno roko položil na njen trebuh, z drugo pa pritisnil na njen hrbet. Jana ni imela druge izbire, kot da se prepogne in roke nasloni na stekleno mizo pred seboj. Maks je z nogo razširil njeni nogi, tako da je sedaj stala široko razkoračena tik pred njim. Z eno roko še vedno na njenem trebuhu, da se ne bi mogla izmakniti, je zdaj z drugo počasi krenil med njene noge. Le s kazalcem roke je počasi podrsal preko njene muce, pokrite z ozkim kosom svile, očitno tangicami. Spretno jih je odmaknil in nič več mu ni branilo prost dostop do njene več kot očitno popolnoma mokre muce. S kazalcem je držal hlačke, medtem, ko jo je s sredincem počasi dražil. Iskal je njen ščegetavček in ko se ga je končno dotaknil, je Jana globoko vzdihnila. Njen hrbet se je dvignil, kot pri mački, ritka pa še dodatno izbočila. Maks je imel občutek, kot da se mu še dodatno ponuja. Imel jo je kot na pladnju. Lahko bi si jo vzel, zdaj, takoj, a to bi bilo preveč preprosto. Spomnil se je Sarinih besed, zato je nadaljeval igro. Umaknil je svoje roke, nato pa ukazal:

»Sleci tangice, takoj, kolikokrat ti bom še povedal, da jih ne želim na tebi?«

Dvignila se je z mize pred seboj in brez besed ubogala. Hlačke so zdrsnile po njenih stegnih, ter končale na tleh.

»Ostani tako!«

Maks je odprl kovček. Za trenutek si je ogledoval vsebino, nato pa izbral prevezo za oči in lisice. Dvignil se je na noge, ter ji pokril oči.

»Roke na hrbet!« je zarenčal.

Presenečena nad njegovim glasom je Jana obstala, a že naslednji trenutek jo je Maks grobo prijel za zapestja in jih vklenil za njen hrbet.

»Obrni se in na kolena, takoj, nerad se ponavljam!« je sledil njegov novi ukaz.

Tik preden se je Jana spustila na kolena, ji je Maks pod njih porinil eno izmed blazin, ki so krasila sedežno garnituro.

»Hvala gospod,« je bila komaj slišna Janina zahvala.

Maks je nadaljeval svojo igro. Kljub temu, da je bil deležen popolne večerje, je potreboval izgovor za njeno kaznovanje.

» Imel sem naporen dan, nato pa pridem domov, kjer me čakajo take pomije! Ali imaš kakšno opravičilo za to svojo malomarnost?« jo je z skoraj grozečim glasom vprašal.

» Ne gospod, res sem se potrudila za vas!«

»Očitno ne dovolj. Sprašujem se, kako bova to uredila?«

»Dovolite, da se vam oddolžim, gospod,« je sledila njena tiha prošnja.

Maks je odvezal pas na kopalnem plašču, se naslonil nazaj ter rekel:

»Čakam!«

Jana je za trenutek obstala, ni ga videla, ni vedela, kaj želi.

»Gospod čaka na obdelavo,« ji je pomagal Maks.

Lahko bi ji pomagal, a je v tistem trenutku preveč užival ob pogledu nanjo. Jana se je počasi nagnila naprej, iskala ga je. Z obrazom se je dotaknila njegovega stegna, nato pa sledila le temu, do svojega cilja. Kot da ga ocenjuje, ga je najprej počasi obliznila. Sledili so kratki poljubi, nato pa ponovno oblizovanje, tokrat samega vrha glavice. Kljub temu, da je Maks užival ob njenem previdnem raziskovanju, jo je grobo prekinil.

»Če bi rada sladoled, ti ga prinesem iz hladilnika, zdaj pa dovolj igranja. Loti se dela!« ob tem pa jo je zagrabil za čop, z drugo roko svojega kurca, ter ga brez usmiljenja porinil v njena usta.

Njena reakcija je bila hipna. Začela ga je divje sesati, on pa ji je grobo pomagal, še vedno držeč njene lase. Glavo ji je nekajkrat porinil mnogo predaleč in rezultat je bil njeno silovito davljenje. Počakal je, da je znova zajela zrak, nato pa mirno nadaljeval. Njegov kurac je bil zdaj že popolnoma trd. Več kot očitno je bil prevelik za njena usta, a vseeno se ga je trudila spraviti vase, kolikor se je le dalo. Maks je izpustil njene lase, se znova naslonil nazaj, ter jo pustil, da je sama narekovala ritem fafanja. Počakal je še nekaj minut, nato pa brez opozorila prekinil njeno obdelavo. Čas je bil za nadaljevanje.

Dvignil se je s kavča, slekel kopalni plašč, nato pa Jano brez posebnega truda dvignil, ter se z njo v naročju znova usedel nazaj. Klečala je nad njegovi sedaj popolnoma trdim kurcem, on pa je z roko segel med njene noge. Ni bila mokra, med njenimi nogami je bila prava poplava. Njegova roka je bila poplavljena z njenimi sokovi. Prijel je trdega kurca, ter se z glavico začel igrati po njeni muci. Počasi je odpiral njene sramne ustnice, ob tem pa je njeno dihanje postajalo vse globlje, vse glasnejše. Počasi je začel izginjati v njej. Čutil je, kako je ozka in kako se mu le s težavo odpira. Stavil bi, da ni nikoli rodila. Popolnoma je obmiroval, ona pa se je počasi natikala. Glavica njegovega kurca je že popolnoma izginila v njen, ko je Maks zagrabil le tega tik pod vrhom, tako da je ustavil njena prizadevanja, da ga celega pogoltne. Gibi njenih bokov so postali močnejši, hotela ga je celega, hotela se je nabiti do konca, ne glede na bolečine, ki jih je povzročala njegova velikost. Na svoji roki je čutil njen pritisk, prste pa so znova zalivali njeni sokovi.

»Prosim gospod, prosim vsega, hočem celega,« je ušla skoraj roteča prošnja iz njenih ust.

Maks je še za trenutek počakal, kot da je preslišal njeno prošnjo, nato pa dejal:

» Nisem dobro slišal, kaj si rekla?«

»Celega prosim, dajte mi celega, gospod!«

Maks se je zadovoljno nasmehnil in umaknil roko. Takoj ko je Jana to začutila, že je pritisnila s svojimi boki nižje, močneje. Le opazoval je, kako njegov kurac izginja globoko v njej. Še malo in vzela si ga je celega, ob tem pa so iz njenega grla prihajali čudni, nejasni glasovi. Gledal je njen obraz, zadovoljen nasmeh in v tistem trenutku si je želel videti njene oči. Z obema rokama je objel njen obraz, ter jo potegnil bližje k sebi. Usta je imela rahlo odprta, zdela se je odsotna, z njegovim kurcem globoko v sebi. Približal se je njenim ustnicam, ter jo narahlo ugriznil. Takoj se je odzvala, ga poskušala poljubiti, a jo je odločno umaknil. Z roko jo je prejel za vrat, z drugo pa segel v odprt kovček. Otipal je bič, zagrabil ročaj, ter ga potegnil na plano. Na rahlo ga je stresel, da so se usnjeni trakovi razpletli, nato pa brez opozorila zamahnil. Njena rit je silovito poskočila, ko so jo objeli usnjeni trakovi biča, mišice njene muce pa še dodatno skrčile in s tem objele njegovega kurca globoko v njej.

»Jahaj ali pa te čaka spodbuda!« ob tem pa je zamahnil z vso močjo, a tokrat ne po njeni riti, ampak po kavču.

Silovit pok jo je prebudil. Začela se je dvigovati in spuščati, najprej počasi, nato pa vedno hitreje. Maks je odložil bič, ter jo z roko kar preko obleke zagrabil za drobne joškice. Začel jo je stiskati, a ob tem še vedno držal za vrat z drugo roko. Njen ritem je postajal vse hitrejši. Prej nerazločni glasovi, so se sedaj spremenili v divje krike, vsakič, ko se je do konca nabila nanj. Maksovi boki so mirovali, pustil je, da si je sama dajala ritem. Opazoval je, kako se divje nabija, užival ob pogledu, adrenalin pa mu je divje krožil po telesu. Njeno zdaj že kričanje je postajalo popolnoma divje, vedel je, da je blizu orgazma, še nekaj silovitih gibov z boki, še zadnji krik, začutil je krčenje njenih mišic, nato pa je njeno telo postalo mlahavo. Maks jo je počasi spustil na svoje prsi, kjer je brez moči obležala. Le globoko dihanje in zadovoljno momljanje jo je izdajalo, da je še vedno z njim. Nežno jo je objel. Čakal je, da se umiri. Še vedno je bila nataknjena na njega, njegova erekcija pa ni uplahnila niti za malenkost. Tišino je prekinil njen tih, a več kot očitno zadovoljen glas:

»Hvala, gospod!«

»Prosim,« ji je odgovoril, ob tem pa snel prevezo iz oči.

Nekajkrat je pomežiknila, ko so se ji oči privajale na svetlobo, nato pa nadaljevala.

»Kaj pa vi gospod, ni vam prišlo,« je s skoraj očitajočim glasom rekla.

»Jaz sem nepomemben,« ji je mirno odgovoril.

»Ampak jaz sem plačala za vse, hočem vse, razen če gospod seveda ne more, potem bom razumela,« ob tem pa je našobila ustnice in kakor razumevajoče kimala.

Maks jo je prijel za brado, ter jo pogledal naravnost v oči. Njuna pogleda sta se srečala, ni ga odmaknila, začutil je njeno moč, skrito v drobnem telesu. Naslednji trenutek je začutil stiskanje njenih vaginalnih mišic okoli še vedno trdega kurca. V kotičkih ustnic se ji je narisal izzivalen nasmeh. Maks se je glasno zasmejal, da je zvok odmeval po prostoru.

»Tole pripiši sebi, reklamacij ne sprejemam,« in že jo je grobo vrgel s sebe.

Pristala je na trebuhu poleg njega, z rokami še vedno vklenjenimi v lisice. Maks je pokleknil med njene razprte noge, prijel za boke in potegnil bližje k sebi. Brez odlašanja je naslonil svojo batino na vhod njene še vedno mokre muce, ter silovito porinil vse do konca. Glasen krik, mešanica naslade in bolečine je napolnil sobo. Začel je nabijati globoko in močno. Gibi njegovih bokov so iz Janinega grla priklicali skoraj živalske krike. Za trenutek je že pomislil, da je šel predaleč, ko je zaslišal njene besede:

»Fukaj me, prosim fukaj me!«

Ni se več ustavil. Naslednjih dvajset minut jo je fukal, nabijal, jebal, njeno kričanje pa ga je samo še spodbujalo. Igral se je z njo, spreminjal ritem, za trenutek skoraj ljubeče, z občutkom, naslednji divje in živalsko. Njeno kričanje mu je postajalo vedno bolj moteče in z roko je sredi fuka segel v zdaj prevrnjen kovček na tleh in iz njega potegnil rdečo žogico. Še vedno v njej je obmiroval, se z vso težo ulegel nanjo, nato pa dejal:

»Odpri usta!«

Jana ni imela več moči se upirati in brez ugovarjanja ga je ubogala. Porinil je žogico globoko v njena usta, ter zapel paščka za njeno glavo. Znova se je zarinil globoko vanjo. Iz njenih zdaj polnih ust je prihajalo le še nerazločno momljanje. Zadovoljen s svojim delom se je znova posvetil fuku. Pogled na vklenjeno in utišano žensko ga je vzburjal, čutil je, kako se bliža svojemu orgazmu. Še nekaj silovitih gibov in tam bo. Kratko oblekico je z rokami porinil preko njenega hrbta, potegnil kurca iz nje, še nekaj gibov z roko in že je vroča sperma začela zalivati njeno zadnjico in hrbet. Ko je končal, je obleko znova potegnil preko njenega hrbta, ter si obrisal kurca v njen rob. Tega drugače ne bi nikoli naredil, a tokrat s pravim užitkom, prosila je za to je, pomislil.

Jana je negibno ležala pred njim. Odpel ji je usnjene trakove in osvobodil usta, nato pa poiskal ključe lisic, ter ji sprostil tudi roke. Samo padle so ji ob telo, ni se premikala in Maksa je že začelo skrbeti. Potrepljal jo je po riti, v odgovor pa dobil samo nerazločno mrmranje.

»Vse ok?« jo je previdno vprašal.

»Mmmmmmmmm, vse ok,« je sledil odgovor.

Jana se je počasi začela dvigovati. Postavila se je na noge, za trenutek počakala, nato pa rekla:

»Grem pod tuš, počakaj me prosim.«

Maks je poiskal svojo obleko, ki ga je lepo zložena čakala na obešalniku v predsobi. Kos za kosom se je oblekel, le kravato je stlačil v žep suknjiča. Pospravil je kovček, popil ostanek vina v kozarcu, nato pa se odpravil proti vhodnim vratom. V tistem so se vrata kopalnice odprla in predenj je stopila popolnoma spremenjena Jana. Lase je imela spuščene, zavita pa je bila v rdeč kopalni plašč.

»Samo trenutek Maks.«

Obrnila se je, poiskala torbico, nato pa iz nje potegnila bankovce. Stopila je do Maksa ter mu jih porinila v prsni žep suknjiča.

»Hvala za prijeten večer, Maks! Obljubim, da bo naslednjič večerja še veliko slabša!« ob tem pa mu je nagajivo pomežiknila, se dvignila na prste, ter ga poljubila na lice.

»Lahko noč, Maks!«

»Lahko noč, Jana!«

Stopil je na dvorišče, kjer so se vrata počasi odpirala. Sedel je v avto ter segel v žep suknjiča. Štirje bankovci po petdeset evrov. Gledal je denar v svojih rokah, nato pa ga pospravil nazaj v svoj žep in se zadovoljno nasmehnil. Skoraj prazna cesta ga je vodila do križišča na samem vhodu v strogo središče Bleda. Gledal je na desno, kjer se je cesta spuščala proti jezeru. A njega ni zanimalo jezero. Pomislil je na igralnico in denar v svojem žepu. Sedel je v avtu, ter se odločal. Iz njegovih misli pa ga je prebudilo hupanje avtomobila za njim. Zdrznil se je, nato pa pognal avto v smeri Kranja. Tik pred vhodom v mesto je stala edina dežurna bencinska črpalka. Zapeljal je nanjo in vstopil. Stopil je do računalnika v kotu, v režo porinil bankovec za petdeset evrov, nato pa pogledal razpoložljive pare. Ničesar drugega kot ameriški hokej in košarka. Pogledal je uro. Seveda ena zjutraj. Na hitro je izbral tri tekme hokeja, moštev, za katere je vedel, da so na vrhu lestvice. Kvote so bile solidne. Odtipkal je potrebno, iz reže pa je zdrsnil listek. Preveril je izpisano, ter na dnu možni dobitek. Tristo evrov, lepo bo, seveda če ne bodo spet presenečenja. Vedel je, da ga čaka dolga noč, tekme se začnejo šele ob treh zjutraj po našem času. A bilo mu je vseeno. V žepu je imel denar, ki ga ni pričakoval, darilo iz neba, dodatek, če ga izgubi ni škode, če zadene še toliko bolje. Sedel je v avto in se odpeljal domov.

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf