Bil bi le še eden izmed ponedeljkov, ki jih ljudje že tako ali tako sovražijo, če se ne bi noč enostavno prelila v temen siv dan. Težki oblaki so zaprli nebo. Že od zgodnjega jutra je neusmiljeno deževalo in Maksova edina želja je bila, da telefon ostane tiho. Vse do kosila ni zlezel iz postelje. Šele Alinin oster pogled, potem, ko je sama že sedela za mizo in ga brez besed čakala, ga je končno spravil pokonci. Toda ne za dolgo. Takoj, ko sta končala, se je znova zavalil na kavč, prižgal televizijo in iskal karkoli, s čimer bi se zamotil. Ob vseh dvesto in nekaj programih ni našel prav ničesar, kar bi ga zanimalo. Jezno je odvrgel daljinec, ter na polici poiskal knjigo, s katero se je trudil že zadnje tri mesece. Poskušal se je zbrati, a misli so mu znova in znova odhajale k Tari. Misel, da jo je verjetno zadnjič videl, mu ni dala miru. Že stotič se je vrnil k sobotni sceni. Preigraval je možne scenarije, besede, ki jih je izrekel, kaj bi lahko naredil drugače. Toda na koncu so vedno ostale njene velike zelene oči, široko razširjene v presenečenju ob njegovem razkritju. In resnica naj bi osvobajala? Česa le? Mogoče ženske, ob kateri se je počutil bolj živ, kot sredi Soče v kajaku, objetem s podivjanimi valovi. Kljub temu, da je bila na prvi pogled vse tisto, kar bi ga moralo odbijati in brezpogojno odgnati stran od nje, pa ga je povsem nerazumljivo privlačilo kot magnet. Nevidna sila, ob kateri se je počutil nemočen, je naredila vse ostale ženske skoraj nevidne.

»Maks, pogovoriti se morava!«

Dvignil je pogled iz knjige pred seboj. Sredi sobe z rokami odločno prekrižanimi na prsih in pogledom, ki ni obetal nič dobrega, je stala Alina. Kljub temu, da se ni spomnil niti vrstice, ki jo je prebral, je Maks pogled znova uperil v knjigo, a tokrat bolj iz obrambe, v izogib pogovoru, katerega se očitno ne bo mogel izogniti. A že ob naslednjem izgovorjenem Alininem stavku je vedel, da ne bo nič s poskusom njegove male prevare.

»Zdaj pa mi prosim povej Maks, ali si na pol pismen ali pa s tako velikim zanimanjem strmiš v isto stran knjige že zadnje pol ure le zato, da se izogneš pogovoru z menoj?«

Znova je dvignil pogled od knjige, nato pa jo počasi zaprl in odložil na posteljo poleg sebe.

»O čem bi se rada pogovorila?«

»Recimo o današnji moreči tišini? Mogoče o tvojem nesrečnem pogledu, ob katerem bi še koker španjel izgledal pravi veseljak! Kaj pa, če skočim po kak liter vodke? Bova uporabila star ruski recept za depresijo. Saj veš, nikoli ni tako hudo, da ne bi moglo biti še huje. Torej, kaj ti najbolje paše?«

»Tvoja tišina!« je sledil več kot nesramen odgovor Maksa, ki pa Aline ni zmedel niti za trenutek. Namesto pričakovane tipične ženske užaljenosti ga je presenetila s širokim nasmehom in skokom na posteljo. Brez vprašanja se je usedla v njegovo naročje in znova prekrižala roke na prsih.

»Smo pa duhoviti danes! Torej si se odločil smiliti sam sebi? In kaj naj jaz ta čas delam, ko bo gospod objokaval svoje nesrečno življenje? Zlezem v omaro in se delam nevidno in neslišno? Mogoče bi te pa malo počohala za ušesom, da ublažim bolečino?« ob tem pa že iztegnila roko proti njegovi glavi.

Le nekaj centimetrov preden bi se ga dotaknila jo je ustavil s trdim prijemom in nič kaj lepim pogledom. Toda to Aline ni ustavilo in z drugo prosto roko je znova krenila proti njegovemu obrazu. Tudi tokrat jo je prestregel in zdaj sta zrla iz oči v oči v nekakšnem pat položaju.

» Sva končala?« je sledilo Maksovo vprašanje.

»Še začela nisva! Veš Maks, tole tvoje pomilovanje ti popolnoma nič ne paše. Mnogo bolj mi je všeč moški, ki se ni ustrašil polizanca. Tole zdaj je pa res kar nekaj. Jo ljubiš?«

»Koga?«

»Prosim te Maks, res da sem blond, mogoče misliš, da sem neumna, a slepa vsekakor nisem! Ti in Tara, kaj imata, kaj se vama dogaja?«

Nekaj trenutkov presenečenja ob Alinini izjavi je hitro zamenjalo občudovanje. Vedel je, da nima nobenega smisla znova zanikati. Ženskega radarja se preprosto ni dalo prevarati. In če so take stvari najpogosteje moški spregledali, pa so ženske kemijo zavohale, kot lovski psi zavohajo kri. Je bil vzrok genetika, neke vrste obrambni mehanizem pred konkurenco, ki so si ga ženske izostrile skozi zgodovino? V bistvu povsem nepomembno v tem trenutku. Dejstvo je bilo, da ga je Alina prebrala in zdaj želi nekaj odgovorov. Odločila se je igrati dobro vilo, mogoče zaščitniško sestro z dobrim nasvetom, kakorkoli že, želela mu je pomagati. Toda za tak pogovor sta potrebna dva. Edina težava, ki se je Alina ni zavedala pa je bila Maksova pregovorna zaprtost. Preprosto ni bil vajen svojih težav deliti z drugimi. A kljub temu, da je še vedno trdo držal njene drobne roke, pa so oči neusmiljeno vrtale vanj in čakale odgovor.

»Ničesar nimava. Skupaj sva preživela lep vikend in to je to!«

»Aha, to je to,« je s ciničnim prizvokom v glasu počasi ponovila Alina.«In zakaj potem mene ne gledaš s takšnim pogledom kot njo?«

»Kakšnim pogledom?«

»Ti moram narisati? Se boš še dolgo sprenevedal?« je zdaj že besno vprašala Alina.«Saj to je tvoja stvar Maks, jaz te samo ne maram gledati takega, kot si danes in me pač zanima, ali misliš kaj narediti na to temo?«

Njeno neutrudno vrtanje v debeli Maksov oklep je povzročilo silovit izbruh in prvič, od kar sta bila skupaj, je povzdignil glas nadnjo.

»In kaj naj bi naredil po tvoje? To, da sem kurba ve, pravzaprav me je celo ujela v akciji. Moja iskrenost je tudi ni ravno pomirila, sicer pa si bila priča njenega divjega odhoda z modne revije. Da je sestra najine skupne šefice je le jagoda na torti. Kako potrpežljiva zna biti pa si tudi spoznala ob njenem obisku tukaj!«

»In?« Se ni dala Alina.

»Kaj in? Ti pa res ne veš kdaj odnehati! Pretty women je film, lepa moderna pravljica o pepelki. Povrhu vsega pa je ona kurba in ne on! In srečni konci se dogajajo v hollywoodskih filmih, Kransterdam je kulisa za drame in tragedije, saj veš, zaljubljena in mlada sta se našla, poročila, imela pet otrok in,« za trenutek je postal, kot bi iskal prave besede, nato pa nadaljeval svoj ciničen monolog «Srečno delala v kranjski Savi na štiri izmene, do konca svojih dni!«

»In kaj bi zdaj rad slišal od mene Maks? Kako si bogi, ker te življenje tepe? Pa kaj še. Predal si se ob prvi težavi. In če ne bi bil tako slep, bi videl še vse kaj drugega kot njen teatralni odhod. Je pa res, da če bi moški malo bolj gledali in razmišljali z zgornjo glavo kot s spodnjo, bi nam bilo vsem lažje, tako ženskam, kot moškim.«

Kljub temu, da je bil Maks tisti, ki jo je čvrsto držal za roke in kazal svojo fizično premoč, pa so njene besede počasi, a zanesljivo načenjale njegovo odločnost. Njegov prej jeklen prijem je počasi popuščal, dokler jo ni povsem izpustil in položil roke ob telo. Z drobnimi dlanmi se je dotaknila njegovega obraza, ter ga počasi in nežno pobožala po licu. Že je znova hotela spregovoriti, ko je zvok telefona napolnil sobo. Oba sta se zdrznila ob hipnem spoznanju, da to ni bila znana melodija Maksovega telefona. Bilo je le klasično zvonjenje. In edini drugi telefon je bil njen. Pomenil je lahko samo eno. Sara!

Pogovor je bil kratek. Razen treh kratkih ja in končnega dogovorjeno, Alina ni spregovorila ničesar drugega. Njen obraz ni izdajal ničesar. Ne strahu, ne vznemirjenja.

»Čez pol ure me pride iskat eno izmed Sarinih deklet. Skupaj greva k stranki!« je bilo vse, kar je namenila Maksu, preden so se vrata kopalnice zaprle za njo.

Počasi je vstal, ter stopil do okna. Dež ni prenehal niti za minuto. Daleč spodaj so se skozi mesto počasi prebijali ljudje v svojih pločevinastih škatlah na poti iz služb. Na avtobusni postaji so stale gruče mladih, ki so se vračali s šolskih klopi proti domu. Šele zdaj se je zavedel, kako življenje teče dalje, kljub depresivni sivini ponedeljka. V tem malem stanovanju, visoko nad Kranjem, ki ga ni dosegel niti hrup avtomobilov in avtobusov vozečih tik ob stavbi, sta bila umaknjena v svoj mikro kozmos. Resnično življenje se je odvijalo petnajst nadstropij nižje, tu gori je bilo le navidezno zatočišče. Iz njegovih misli ga je vrnilo odpiranje vrat kopalnice.

»Kako se ti zdim?« je bilo vprašanje Aline, ki je zdaj stala pred njim v kratki oblekici, razpuščenimi lasmi in visokimi petami.

»Odlično! Kam greš, ti je povedala?«

»Celje. Nič zahtevnega naj ne bi bilo. Stalna stranka, rad se razvaja z dvema dekletoma. Druga ga pozna, je bila že večkrat pri njem. Ne vem, kdaj se vrnem, verjetno pozno.«

»Mojo številko imaš Alina. Če bi bilo karkoli narobe pokliči brez obotavljanja. Prej kot v uri sem lahko v Celju!«

»Lepo, da te skrbi, a brez potrebe delaš paniko. Tako ali tako ne bom sama in zaupam Sarini presoji. Ampak vseeno hvala za tvojo skrb.«

Zvok telefona je znova napolnil sobo. Alina si je ogrnila kratko jakno, nato pa stopila do Maksa in ga poljubila na lice.

»Brez panike Maks, saj ni prvič. Sicer pa nisva še končala najinega pogovora, le trenutno si bil rešen!« ob tem pa se mu je navihano zasmejala.

Pri odprtih vratih stanovanja je počakal, da je prispelo dvigalo, nato pa mu je še zadnjič pomahala in odšla. Čuden občutek tesnobe, mešanica strahu in odgovornosti je objel njegov želodec. Znova se je poskušal zamotiti s knjigo, a brez uspeha. V hladilniku je poiskal pločevinko piva, ter se naslonjen na podboj okna znova zagledal na mesto pod seboj. Hladna tekočina ga je prebudila iz nekakšne lene omotice, v kateri je čemel že cel dan. Potrebuje zrak, je pomisli, mora oditi ven. Popil je še zadnji požirek piva, nato pa stopil pod tuš. Uredil se je povsem športno. Jeans hlače in oprijeta majica, preko katere je oblekel suknjič, bolj zaradi praktičnih žepov, kakor samega videza. V omari, neprodušno zaprte v vrečki za smeti, je iz stare in na pol razpadle športne copate potegnil zvitek bankovcev, odštel tisoč evrov, ostanek pa pospravil nazaj v mogoče ne najbolj domiseln sef, vsekakor pa v enega najbolj smrdljivih. Še zadnji pogled v ogledalo in bil je pripravljen. Pripravljen znova preizkusiti svojo srečo.

Misel po večernem sprehodu mu je v trenutku odgnal dež, ki je neusmiljeno padal. Še kratek tek do parkiranega avtomobila bi kmalu zadostoval za ponoven odhod domov in preoblačenje v suha oblačila. Počasna vožnja do igralnice v centru mest ni trajal niti dve minuti. Skoraj prazno parkirišče mu je nudilo dovolj izbire, tako da je parkiral, kar se je le dalo blizu vhodnih vrat. Še vedno sedeč v avtomobilu, si je prižgal cigareto. Globoko je vdihnil, pogled pa uprl v svetleč napis, ki ga očitno že nekaj časa ni nihče popravljal, saj polovica črk ni svetila kot bi morala. Za trenutek je pomislil, kako dela napako, da gre danes preizkušat svojo srečo, v že tako depresivnem dnevu, polnem neke slabe energije, a potreboval je sprostitev in odklop. In če kje človek pozabi na zunanji svet, potem to zagotovo v igralnici. Vsi težave ostanejo pred vrati, ko vstopiš. A žal te tam tudi počakajo, kvečjemu še večje kot ob vstopu.

Zdolgočaseni receptor na vhodu je le bežno pogledal ponujen dokument, nato pa natisnil vstopno karto. Dvorana z igralnimi avtomati je bila skoraj prazna. Tistih nekaj gostov pa je bilo Maksu bolj ali manj znanih, saj so bili stalni gosti igralnice. Nekateri so sedeli za elektronsko ruleto, ter zagreto iskali zmagovalno številko, medtem ko so se drugi počasi sprehajali med avtomati, se vsakih toliko časa ustavljali ob redkih igralcih, jim gledali preko ramena in vsiljivo ponujali svoje odlične nasvete, ob tem pa poskušali izprositi kakšen evro drobiža. Prav zaradi tega se je napoti k bolj oddaljeni ruleti, ter se usedel na prosti stol skoraj v kotu dvorane. Za njim je bila le še dva elektronska avtomata z različnimi igrami. V enega izmed njih je spustil bankovec za petdeset evrov, nato pa gumb za zagon zataknil z odtrganim reklamnim kartonom, ležečim ob samem avtomatu. To je bil star preverjen način igralcev, ki niso želeli sedeti ves čas ob avtomatu in pritiskati velikega svetlečega gumba. Če bi slučajno kaj zadel, pa bi ga na to opozoril specifični zvok in pa seveda prej omenjeni sprehajalci, ki bi kot hijene planile na ogled plena.

Znova se je usedel za elektronsko ruleto, tudi tu napolnil račun, nato pa odtipkal nekaj številk, brez kakega poglabljanja v predhodno padle številke. Enostavno se mu ni dalo razmišljati. Bela kroglica se je zavrtela po cilindru, nato pa skoraj brez odboja pristala v eni izmed številk. Ničesar ni zadel. Mirno je ponovil stavo z enim pritiskom na izbrani gumb. Poskusil se je zbrati, toda misli so mu vedno znova uhajale k Tari. Nehote se je spomnil Bovca in male šole igranja, ki ji ga je dal. Njene prodorne oči in nalezljiv nasmeh, vroče krvi in divje neukročene energije, ko se je zapodila v domišljavega Italijana. Vse je pogrešal, s pretepom vred.

Melodija, ki je označevala dobitek, se je nepričakovano oglasila izza njegovega hrbta. Še preden se je dobro zavedel, že so prvi radovedneži obkrožili avtomat. Maks je počasi, skoraj nezainteresirano vstal in pogledal, kakšen dobitek mu je namenila elektronska naprava. Dva tisoč virtualnih žetonov se je svetilo na zaslonu. Dvesto evrov. Ni slab začetek, je pomislil. Nekajkrat je pritisnil na gumb za zagon igre, nato pa ga je znova fiksiral s kartonom. Strmel je v hitro se vrteče znake, ki so se ustavljali v različnih kombinacijah. Popolnoma nobenega smisla ni bilo sedeti zraven, saj igralec dejansko ni imel nobenega vpliva na samo igro. Če si imel dober timing, če je bil avtomat dobro napolnjen od vložkov predhodnih igralcev, predvsem pa in edino sreča sta odločala, če in koliko boš zadel.

Maks se je obrnil, da se znova posveti igri ob elektronski ruleti, ko je presenečeno obstal. Sedež in igralno mesto, kjer je še malo prej igral je bilo zasedeno. In da je bilo presenečenje še večje, ga je zasedla ženska. Ni bilo prvič, da je kdo spregledal zasedeno pozicijo za mizo in vplačane žetone, res pa, da so se take zmote znale dogajati tudi namerno. Mirno je stopil ob bok vsiljivke in si ogledal, katere številke tipka na majhen ekran. V trenutku je spoznal, da ni izkušena igralka. Številke so bile brez reda in logike, kar je značilno za začetnike ali igralce, ki le občasno zaidejo v igralnico. Neznanka se ni pustila motiti in je še vedno mirno pritiskala izbrane številke, vse do zadnjega poziva pred zaključkom stave, ki je prišel nekje iz drobovja rulete. Ko se je bela kroglica končno zavrtela po notranjosti cilindra, se je ozrla proti Maksu in ga nepričakovano vprašala:

»Kako se ti zdi moja izbira? Pravijo, da imajo začetniki v igralnicah vedno srečo.«

»Resnično upam, da ta trditev drži, sploh glede na to, da igraš za moj denar!« je popolnoma mirno odvrnil Maks.

»Prosim? Vplačala sem sto evrov!« se ni dala neznanka.

»Čisto mogoče, a so bili vplačani na mojih dvesto.«

Zdaj sta se brez besed gledala. Neznanka mu je brez najmanjše zadrege zrla naravnost v oči. Njene rjave, skoraj črne oči so izžarevale odločnost, ki je že mejila na izzivanje. Mogoče so splošnemu vtisu pripomogle tudi ostre poteze njenega obraza, skoraj preveč izklesane za žensko. Prav tako črne lase je imela spet v strog, majhen čop. Še tanke ustnice, prekrite s temno rdečo šminko, so poudarjale celotno sliko. Če bi ga nekdo vprašal po njenih letih, bi verjetno modro ostal tiho, saj bi se lahko zmotil tja do deset let in to v smer, ki ni ravno zaželena, torej navzgor. V nobeno pomoč mu ni bil niti klasičen ženski hlačni kostim, seveda v temnih barvah. Napetost se je končala z njenim nasmehom in ponujeno roko:

»Jaz sem Nina. Se opravičujem, a ko ni bilo nikogar na stolu, res nisem bila pozorna. Le denar sem nekako porinila v režo in začela igrati. V bistvu, danes prvič igram tole elektronsko čudo,« ob tem pa z roko pokazala na ruleto.

»Opravičilo sprejeto! Jaz sem Maks,« ob tem pa stisnil njeno prej ponujeno roko.

»Hmm Maks praviš?«

»Ja, Maks!«

Medtem, ko ga je ona še vedno gledala z velikim zanimanjem, je on iz denarnice potegnil bankovec za sto evrov, ter ga postavil pred njo.

»Takole, da ne komplicirava preveč. Saj si rekla, da je bilo sto evrov?«

»Res je!« se je nasmehnila Nina.«Res je pa tudi, da se me še noben moški ni želel tako hitro znebiti kot ti. Sicer pa sem odigrala eno neuspešno igro in vplačala približno dvajset evrov. Torej je izplačilo samo osemdeset evrov!«

»Pozabi Nina, vse je o.k.!«

Zdaj je Nina prvič vstala iz svojega stola in najprej s svojo višino, nato pa še postavo presenetila Maksa. Nadaljevanje pa ga je pustil brez besed.

»Da se me na hiter način želiš odkrižat še nekako sprejmem, pač nisem tvoj tip,« je nadaljevala.«Nikakor pa ne maram pokroviteljskih moških. Vzela bom tvoje izplačilo, a dvajset evrov ti bom vrnila, tako ali drugače.«

»Nina, sicer ne vem, kaj sem naredil narobe, a lahko ti zagotovim, da je bil namen povsem kavalirski!«

Znova ga je pogledala, nekaj trenutkov počakala nato pa znova spregovorila:

»Naj ti bo, a potem greva gori v bar na pijačo, seveda na moj račun. In preden greva imam še eno vprašanje. Je veliko Maksov v Kranju?«

Kljub presenečenju je Maks hitro odgovoril:

»Kolikor je meni znano, sem edini. Kaj pa je to pomembno?«

Namesto odgovora je dobil le nasmeh, iz katerega ni mogel razbrati ničesar. Pobrala je bankovec, ter se brez besed napotila proti baru. Gledal je za njo, ob tem pa so ga spreletavali čudni občutki. Na hitro je izplačal preostali denar, ter se še sam napotil proti baru. Pričakala ga je s širokim nasmehom. Za trenutek ga je skoraj zavedla, a ga je že naslednje vprašanje trdo vrnilo na realna tla.

»Torej si ti tisti Maks, tisti….,« namesto besede pa je le komaj vidno pomežiknila.

»Ne vem, če sem tisti, sem pa vsekakor Maks! In kaj je tebe prineslo v Kranj?«

»Na Brdu imamo poslovno konferenco. Hotel nekaj prenavljajo, zato sem nastanjena tu zgoraj. Bilo mi je dolgčas, pa sem zavila še malo v igralnico. Rečeno mi je bilo, da si pogosto tukajšnji gost. Upala sem, da te spoznam!«

Če je prej ob prvih besedah Maks le presenečeno zastrigel z ušesi, pa je zadnji stavek prižgal vse rdeče semaforje. Previdno je vprašal, še vedno v tretji osebi:

»In komu je dotični Maks lahko hvaležen za tako dobro reklamo?«

»Sari!«

Odgovor ga je popolnoma presenetil. Sara je bila vse kaj drugega kot tipična ženska opravljivka. In četudi bi šlo za reklamo, bi si upal staviti, da Sara nikoli ne bi tržila svojih storitev na tako odkrit način. Bilo bi enostavno preveč tvegano.

»In od kod poznaš Saro?« je sledilo vprašanje, ki ga je Maks poskusil izreči čim bolj nedolžno.

»Poslovno sodelujeva. Preko njenega podjetja, saj veš, Sara consulting!«

Maks je le sproščeno pokimal, obenem pa se je zavedal, da je podatek sicer točen, a tudi splošno znan in javno dostopen. Zato ni bil nič bolj miren. Pogovor, ki je sledil, se je s pomočjo alkohola nekoliko sprostil. Toda z vsakim popitim kozarčkom je tudi Nina sedela bližje Maksu, vse dokler ga niso njene roke že povsem odkrito začele otipavat. Kljub njenim več kot očitnim provokacijam, se Maks ni spozabil. Kar nekaj kozarcev pijače je na skrivaj končalo v pomivalnem koritu na drugi strani točilnega pulta. Vseeno je bil čas za toaleto. Igrano majavih nog se je odpravil proti za to namenjenim prostorom. Ob koncu, ko si je že umival roke, je za seboj v ogledalu na steni zagledal znan obraz. Bil je eden izmed stalnih strank igralnice, največkrat brez denarja in Maks je točno vedel, kaj sledi.

»Zdravo Maks. Veš, jutri dobim en denar, pa me zanima, če bi lahko posodil nekaj za danes. Ne veliko, kakih petdeset evrov. Čutim, da je danes pravi dan. Jutri ti vrnem, sto procentno. Saj mogoče že danes, res. Vem, da bo sreča. Ajde Maks, samo petdeset evrov, kaj je to tebi? Vidim, da ti gre dobro zadnje čase!«

Maks ni ničesar odgovoril, le odkimal je z glavo. Še predobro je vedel, da denarja nikoli več ne bo videl, če ga izroči nesrečnemu možakarju. Bil je predaleč, preveč zasvojen, da bi se še znal ustaviti in prenehati igrati. Že je Maks hotel oditi, ko ga je možakar zagrabil za roko in znova začel:

»Mogoče bi te pa zanimala informacija, Maks?«

»Kakšna informacija?«

»O tvoji spremljevalki zunaj za šankom!«

»Kaj mi boš zdaj prodal, da je mogoče dekle na klic?«

»Nekaj mnogo boljšega. In zagotovo drži! Če bi bil jaz na tvojem mest, Maks, bi to vsekakor hotel vedeti. Še sam sem bil več kot presenečen, ko sem jo zagledal v naši igralnici.«

Dovolj je imel njegovega govoričenja, zato je iz suknjiča potegnil želenih petdeset evrov in z njimi pomahal možakarju pred nosom.

»Tvoji so, če je informacija dobra. Če me poskušaš pretentati, bom pri Tini v recepciji poskrbel, da dobiš prepoved vstopa za vedno. Sva se razumela? Zdaj pa govori, kratko in jedrnato!«

Možakar je zagrabil ponujen bankovec in Maks je v njegovih očeh videl, da se mu neizmerno mudi nazaj za igralne avtomate. Hitro je začel govoriti:

»Ženska, s katero se zabavaš ob šanku je policistka!«

»Prosim?« je nejeverno izustil Maks.«In kako ti to veš?«

»Tri, štiri leta nazaj sem bil v igralnici Lipica. Nekako niso imeli posluha za moje obnašanje tisti večer in poklicali so dežurne policiste. Prišla sta dva z »marico«, neki dvometraš in ona. Nikoli je ne bom pozabil. Ob vračanju na policijsko postajo sta zapeljala nekam sredi ničesar in tepen sem bil kot še nikoli v življenju. Še štirinajst dni sem scal kri. A tepel me ni dvometraš. Samo stal je ob strani in gledal, kako se ona izživlja. Verjemi, Maks, takega tepeža nikoli ne pozabiš!«

»In kaj naj jaz s to informacijo?«

»Ne vem. Upam le, da ti bo koristila. Ženska je policistka in še zlobna povrhu vsega! Na tvojem mestu bi šel čim dlje stran od nje!«

»Pojdi in pozabi na denar. Tvoj je!« je bilo vse, kar je Maks rekel možakarju, preden je ta izginil skozi vrata, hiteč znova preizkusiti svojo srečo.

Še dobro minuto je Maks počakal, preden se je vrnil za točilni pult. Znova si je ogledal Nino, katere oči so bile mnogo preveč jasne, glede na ves alkohol, ki naj bi ga popila. Spomnil se je svojega slabega občutka, že ob prvem stiku. Zdaj pa je bil popolnoma sproščen in pripravljen na igro. Igro, ki jo bo vodil on.

Ni trajalo dolgo, da so se stvari začele počasi in zanesljivo odvijati v točno določeno smer. Ninin predlog ni dopuščal nobenega dvoma:

»Kaj, če bi nadaljevala najino druženje v moji sobi? Čas bi bil, da preizkusim ali Sarine besede držijo.«

»Mogoče bi raje kdaj drugič. Veliko sem spil, pa tudi utrujen sem. Saj veš, da to vpliva na hidravliko.«

»Ali dvomiš v moje sposobnosti, Maks?« se niti slučajno ni pustila odgnati Nina.

»Ah, nikakor ne, saj nisi ti kriva, če sem dane že imel naporen urnik!«

»Ne skrbi, Maks. Bogato te bom nagradila. To sploh ni problem.«

»Potem pa le na pot, da se ne premislim prej!« ob teh besedah pa so vsi simptomi Ninine pijanosti v trenutku izginili in že se ga je oklepala okoli pasu na poti proti dvigalu. Ker ni bilo nikogar, sta že če slabo minuto stala pred njeno sobo. Nekaj trenutkov se je trudila igrati odklepanja sobe, dokler ni ključa vzel Maks. Notranjost je bila vse prej kot razkošna. Očitno se čas ni ustavil le na pročelju hotela, temveč tudi v njegovi notranjosti. Razen velike omare na hodniku, postelje in dveh nočnih omaric v sobi ni bilo ničesar drugega. Tapete na steni so spominjala na neke druge čase. Vse skupaj je bilo prav moreče, je pomislil Maks.

»Bova poračunala takoj, da ne bo potem nesporazumov?« je tišino prekinila Nina.

»Imaš namen pobegniti?« se ni dal Maks.

»Seveda ne. Pač nimam izkušenj, zato vprašam.«

»Vse je enkrat prvič. Sprosti se in imela se bova lepo. Imaš kakšno posebno željo?«

Nina ga je odločno porinila na posteljo, nato pa se obrnila in začela nekaj iskati po svoji torbici. Ko se je znova obrnila, je v njenih rokah zagledal kovinske lisice. V sekundi je pomisli, da je to pač to, a hitro se je znova zbral in nadaljeval s svojo igro. Tudi Nini ni ušel njegov začuden pogled.

»Rada vodim igro, rada sem na vrhu!« je bila izjava, ki bi brez pogovora z možakarjem na stranišču mogoče izzvenela popolnoma drugače. Zdaj pa je vedel, da ji tega nikakor ne sme dovoliti.

»Vse je stvar zaupanja,« je mirno nadaljeval Maks.«A kakor se spomnim najinega pogovora prej doli pri šanku, si veliko obljubljala. Vsekakor potrebujem spodbudo po vsem popitem alkoholu. Dogovoriva se takole. Prvih deset minut je mojih, potem pa se ti prepustim, kakor te je volja.«

Ob zadnjem stavku so se njene oči vidno razširile. Očitno ji je postalo jasno, da če želi priti do svojega cilja, bo treba za to tudi nekaj ponuditi. In Maksa je nad vse zanimalo, kako daleč je pripravljena iti. Še nekaj sekund je trajalo, nato pa mu je ponudila lisice, ključ za odklepanje le teh, pa je položila na nočno omarico.

Maks še vedno sedeč na staromodni postelji ni več čakal. Vsak trenutek bi se Nina lahko premislila.

»Sleci se!«

Njegov glas ni bil ukazovalen, a prav tako ni bila prošnja. Opazoval je Nino in več kot jasno je bilo, da se v njej še vedno odvija boj. V pomoč pri njeni odločitvi je najprej slekel suknjič, nato pa še športno majico. S komolci se je naslonil na posteljo, ob tem pa so se mu napele izklesane trebušne mišice. Vsak njegov gib je opazovala v mešanici napetosti in strasti, ki je vse bolj naraščala. Že naslednji trenutek je začela s slačenjem, vse dokler ni pred njim obstala le v črnem spodnjem perilu. Namerno jo je pustil čakati, ob tem pa užival ob njeni zadregi.

»Obrni se! Roke na hrbet!«

Tokrat njegov glas ni zvenel tako prijazno kot malo prej. Počasi in negotovo se je obrnila, ter mu ponudila roke za svojim hrbtom. Ni čakal, da se premisli. Okoli zapestij so hitro škrtnile kovinske lisice in glasna kletvica je prišla iz njenih ust, ob močnem stiskanju le teh. A bilo mu je vseeno.

»Na kolena!« je sledil nasleden ukaz. Ker se ni dovolj hitro odzvala na njegove besede, se je s konico čevlja dotaknil zadnjega dela kolena in porinil. Nina je klecnila in končala na kolenih.

»Obrni se! Čas je, da pokažeš, kaj znaš! Lahko pa tudi nehava seveda. Samo reči, pa ti odklenem lisice. Vendar potem pozabi na drugi del dogovora. Torej kaj bova? Kako si se odločila?«

»Do konca greva!« se je jezna oglasila Nina.«Dovolj nakladanja! Daj mi že tisto tvojo malenkost in končajva tole igrico. Deset minut si rekel? Potem zamenjava vloge?«

Ni ji odgovoril. Počasi je odpel hlače in jih spustil na tla. Enako je naredil s spodnjicami. Ves čas je gledal njeno reakcijo. Še nekaj trenutkov prej pogumna in polna sam sebe, je zdaj popolnoma utihnila, oči pa kot hipnotizirana uperila v njegovega kurca. Za trenutek je dvignila pogled proti njemu, nato pa ga znova spustila. Maksu je bilo dovolj čakanja. Z eno roko je zagrabil prebujajočega velikana, drugo pa položil na Ninino zatilje, ter jo potegnil bližje. Ustavil se je le nekaj centimetrov pred njenimi rdečimi ustnicami. Ni potreboval ponovnega ukaza. Usta je razprla sama in tudi za zadnji gib njene glave naprej, Maks ni potreboval nobene sile. Glavico je ujela z ustnicami, ter počasi zdrsnila navzdol. Bolj kot je drsela nižje, bolj silovito je razpirala usta. Kljub očitnemu trudu ji v usta ni uspelo spraviti več kot slabo tretjino kurca. In to sedaj, ko ni bil nit blizu polne erekcije. Ninina glava je začela s hitrim gibanjem, ob katerem pa Maks ni čutil popolnoma nič. Nezadovoljen z njenim fafanjem jo je zagrabil za čop, ter potegnil nazaj. Glasno je zastokala in mu ob tem namenila pogled, ob katerem je bil resnično vesel, da ima roke varno priklenjene na hrbtu.

»Kam se ti mudi?« je sledilo osorno vprašanje.«Te čaka taksi?«

Nina je ostala brez besed, a bi Maks prisegel, da je za trenutek slišal škripanje njenih zob. Mogoče pa vendarle ni tako pametno, da tiščim svoje bogastvo v usta besne ženske, je pomislil. V tistem pa je začutil njen jezik, kako počasi drsi po korenu kurca, vse do jajc, se tam za trenutek ustavi, nato pa po isti poti vrača proti zdaj že popolnoma napeti glavici. Razumela je sporočilo in zdaj so bili njeni gibi počasni in mnogo bolj prefinjeni. Kljub temu, pa da so bili občutki prijetni, niso bili nit blizu kašnega orgazma. Preprosto ni je čutil. Njuni energiji sta se tepli in spraševal se je če bi bilo kaj drugače, ko ne bi vedel, da je policistka. Z roko si je počasi drkal zdaj že lepo trdega kurca, ob tem pa vsaj vizualno užival ob njenem trudu.

Počasi se je iztekalo njegovih prej obljubljenih deset minut in Nina je postajala vidno nervozna. Pogled je znova in znova dvigovala proti njemu, a več kot to s polnimi usti ni mogla narediti. Z eno roko je še vedno trdo držal njen čop las, ter jo občasno usmerjal po svojih občutkih. Če si ne bi pomagal z drugo roko, bi lahko fafanje trajalo celo noč, brez končnega rezultata. A niti na kraj pameti mu ni padlo, da bi preživel noč z njo. Tega si ni niti najmanj želel, še posebej nora pa se mu je zdela ideja, da bi ji bil podrejen. Zdaj je z roko, s katero se je dražil povečal tempo, obenem pa Nini nakazal, da želi od nje hitrejši in močnejši dražljaj. Poskušala se je upreti, a bila je povsem brez moči. Še nekaj minut je trajalo vse skupaj, dokler ni Maks še zadnjič spremenil ritma, nato pa umaknil njeno glavo na dobrih dvajset centimetrov razdalje, ter se pripeljal do orgazma. Sperma je divje brizgnila v Ninin presenečeni obraz in kljub temu, da se je trudila izmakniti njegovemu nepričakovanemu darilu, ni mogla storiti ničesar.

Maks se je hitro umiril, nato pa izpustil Nino iz svojega jeklenega prijema. Salva kletvic, ki je priletela iz njenih ust bi bila v ponos najbolj zakrknjenemu mornarju. Beseda besna ni niti približno opisovala njenega razpoloženja.

»Odkleni me, takoj!«

»Ne«!

»Maks odkleni me, sicer boš obžaloval do konca življenja!«

»Saj si me hotela preizkusiti. Cel večer si navijala, da greva v sobo, zdaj pa se pritožuješ. Tipična ženska, kaj moremo! Ker pa mi res ni do prepiranja, se bom počasi poslovil. Hvala za zanimiv večer Nina ali raje rečem policistka Nina? Glede na to, da nisem kršil nobenega zakona, bom prav lepo spal nocoj in upam, da ti tudi.«

Medtem, ko je govori, se je Maks znova oblekel. Nina ves ta čas ni spregovorila niti besede. Še vedno je klečala na tleh, obraz pa je imela groteskno oblit z njegovo spermo. Bila je popolnoma izigrana in obenem ponižana. Že je hotel oditi, ko se je obrnil in stopil k nočni omarici po ključ za lisice, v katere je bila še vedno vklenjena Nina.

»Tole gre z menoj!« ob tem pa je pograbil ključ in ga pospravil v žep suknjiča. »Predvidevam, da nisi sama ali pa se motim?«

Nina je za trenutek zamižala, nato pa tiho spregovorila:

»Nisem sama Maks, a takole me ne smejo videti. Ne odnesi ključa, Maks.«

»Kako si rekla?«

»Pusti ključ!«

»Resno?«

»Prosim, Maks!«

»Saj ni tako težko!« ob tem pa vzel ključ in ga vrgel na sredo postelje.

Brez besed je zapustil sobo, ter se napotil v preddverje hotela. Na vhodu v hotel se je umaknil hiteči črnolaski. Za trenutek sta se spogledala. Maks je ustavil korak. Bila mu je od nekod znana. Obrnil se je proti notranjosti hotela, da bi se jo še enkrat ogledal in ujel jo je v dvigalu, kjer so se vrata ravno zapirala. V tistem trenutku ga je prešinilo. Neznanka iz modne revije, ki mu je prižgala cigareto in podarila vžigalnik. Dvignil je roko, a bil za kakšno sekundo prepozen. Vrata dvigala so se že zaprla.

Še vedno pod vtisom minulih dogodkov se je odpeljal domov. Po osvežilnem tuširanju je hitro skočil v posteljo. Aline še vedno ni bilo. Začelo ga je skrbeti. Že jo je hotel poklicati, ko so se vhodna vrata tiho odprla in prižgala luč v hodniku. Alinin šepet je napolnil prostor:

»Spiš Maks?«

»Ne! Čakam te! Je vse o.ok.?«

»Vse o.k.!«je odgovorila.«Samo še po tuš skočim in pridem.«

Medtem, ko se je Alina prhala, je Maks premišljeval, kaj naj stori z današnjim dnem. Naj pove Sari, ali raje vse skupaj obdrži zase. Za začetek se je odločil, da vse skupaj prespi. Že ga je začel odnašati spanec, ko je ob sebi začutil toplo Alinino telo. Počasi, a vztrajno je lezla v njegov objem. Čeprav je ležal na hrbtu, je vztrajala toliko časa, dokler se ni prevalil na bok in jo stisnil v svoj objem. Čeprav ni bila prava ženska in on ne pravi moški, objem sta potrebovala oba.

(SE NADALJUJE)

Gray Wolf