Kar lep čas me že mika, da bi stipkal eno zgodbico za tole spletno stran. Pa saj v bistvu ni zgodbica, je bolj povzetek enega zabavnega dogodka, ki se mi je pripetil pred časom.

Stvar je namreč taka – razkazujem se. Ja, ekshibicionist sem. Saj veste, to so tisti psihoti, ki vam kažejo tiča po parkih, podhodih, na parkiriščih in podobno… V kakem starem jugo fimu iz osemdesetih bi takega modela stereotipno prikazali kot tipa, ki vam nasproti pride v parku, razpre plašč in je spodaj gol, z vso tisto goščavo vred… Hm, najbrž ne sodim ravno v to kategorijo.

Zase vem, da se pač rad dam videti ženskam. No, rad čisto v določenih trenutkih, pa po možnosti v otrdelem stanju. Zavedam se, da je to lahko za »udeleženke« neprijetno, pa najbrž se kaka ženska tudi ustraši. No, moj namen res ni koga prestrašiti, zato med seboj in nič hudega slutečo žensko vedno pustim prostorsko distanco, a tako, da sem vseeno na nek način blizu. Pa seveda nikoli, nikoli, nikoli ne ogovarjam, dajem neokusnih predlogov, ali kako drugače težim. Hm, če odmislimo, da se ji nekoliko pokažem nag. Torej, to cut a long story short – sem en tak – čisto nenevaren razkazovalec.

K stvari torej. V enem od naših glavnih mest (koliko je glavnih ve itak vsak) imam eno priljubljeno prizorišče. Iz razumljivih razlogov koordinat z Google Earth programa ravno ne bi navedel. No, tam je ena taka luštna pot, kolesarska steza celo. Vse skupaj teče skozi gozd, steza pa je asfaltirana. Tam je vedno – če je človek potrpežljiv – dovolj žensk in deklet, kolesark, sprehajalk, rolark in tekačic. V vseh teh letih sem našel ob poti prostorček, na katerem lepo nadziram prihajajoče, le-ti pa mene ne, dokler niso od mene oddaljeni le nekaj metrov. Seveda se odstranim, če vidim da prihaja moški, ali otrok. Omenjeni nekako ne sodijo v moj »delokrog«. No, nazaj k zadevi.

Lepega dne me je spet »prijelo«. Odpravil sem se torej na opisano mesto. Bil je lep, sončen dan, ne prevroč. Od parkirišča je prostorček oddaljen nekaj minut hoje po omenjeni kolesarsko-sprehajalni poti. S seboj sem vzel dovolj vode, saj se običajno tam naokrog potikam več ur. Vse tisto uživanje pa mi tudi osuši usta. Prišel sem torej na svoj »plac«, slekel spodnji del hlač (perila pa itak ne nosim) in si dal opravka z že itak – v pričakovanju – na pol nabreklim kurcem. Hlače sem odložil tja za eno drevo in se previdno približal poti. Kot sem že rekel, ko stojim tam, lahko lepo nadziram prihajajoče. No, ne vem koliko časa sem bil že tam in ne spomnim se niti, če me je v tistem dnevu že videla kaka bejba. V določenem momentu sem zagledal enega moškega, ki se je bližal na kolesu. Človek dobi za te reči orlovsko oko, veste; ženska vozi kolo popolnoma drugače od moškega. No, tisti moški se je počasi bližal z ene strani, z druge pa je prihajala peš sprehajalka. Preklel sem modela, ki mi je pokvaril priložnost za en lep show, ampak kaj se more – treba se je bilo odstraniti. Stopil sem torej par metrov stran od poti in počepnil za smreko, ter čakal, da bi se tip odpeljal s kolesom končno mimo. Model se je pripeljal, skočil s kolesa natančno tam, kjer bi – brez njegove prisotnosti – moral biti jaz, vrgel kolo v grmovje, slekel kratke hlače in…začel drkati. Jaz sem čepel kake tri metre za njim za drevesom in sem bil tiho kot miška. No, ženska z druge strani je prišla mimo, nič videla in pač odšla mirno naprej.

Hja, do tu zgodba ni prav nič zabavna, kajne? No, v določenem trenutku se je tisti moški obrnil in me zagledal. Čepel sem tam zadaj od pasu navzdol gol in si mislil: »zemlja – odpri se!«. Hlače sem imel izven dosega rok. Seveda je bilo obema jasno, kaj počneva tam, tako eden, kot drugi. Model me je začel spraševati, če dostikrat drkam tam in podobne reči, ampak sam nisem bil pri volji za debato o tem. Sem rekel, da se poskušam…hm…pokakati. No, tip mi je prišel bližje, pa že itak nisem bil ravno daleč in je tako stal tam pred mano s tistim svojim tičem, jaz pa čepe pred njim. Potem je model nenadoma dobil bolj zabavne ideje, v stilu: kaj ko bi drkala skupaj? Kaj, ko bi mi on napovedal prihajajočo žensko, jaz bi nanjo drkal ob poti, on pa ob pogledu na celo sceno in podobno. Meni se to zdi tako, kakor kadar na televiziji gledaš nekoga, kako gleda TV. No, nisem bil preveč za take igrice. Jaz imam rad intimo pri teh zadevah, hehehehe. Je rekel, da ima on sicer drugačno taktiko – če opazi, da se ženska sprehaja sama in ni drugih mimoidočih, se rad sleče in zapelje s kolesom do nje, potem pa poskuša z njo klepetati. Hm, kaj vse ljudje počnejo.

Tako nekako se moja prva zgodba konča. Kasneje sem gotovo stal tam še nekaj časa, se dal videti v vsem svojem sijaju mimoidočim, užival v zadevi, ki mi je zares všeč in našprical kak liter čez kolesarsko stezo. Bolj normalne zadeve torej.

Koliko je pa zadeva plod moje domišljije in koliko prepis kake zgodbe s tujih spletnih strani – pa presodite sami.