Zvoni mi telefon. Melodija, ki jo slišim, izdaja, da gre za klic ene izmed žensk, ki pa več niso, kar je bila ona, s katero sva to melodijo skomponirala. Tista je med mano in med vsemi drugimi še danes.
Igrala je Za Eliso, Ludwiga van Beethovna. Nekaj prav posebno erotičnega je bilo v njenih prstih, nežno drsečih po črnobelih tipkah, ki so tu in tam pritisnili v kako tipko, kot da bi iskala najbolj občutljive točke klavirja, ki bi potem zapel od užitka. Čudovite roke je imela, dolge, temne, in vedno, ko je igrala, sem si jih zamišljal na vseh delih svojega telesa. Pristopil sem tako do nje od zadaj in jo, nekoliko navdahnjen, začel lizati in grizti po vratu, vedoč, da jo nežnosti ob klavirju noro vzburjajo. Melodija je počasi zvodenela, nežnosti pa prešle v strastno poljubljanje in trganje oblačil drug z drugega. S čipkastimi spodnjimi hlačkami vred, spomnim se, kako čudovit kontrast je njih rdeča barva ustvarjala s tipkami, sem jo položil na klaviaturo, in jo začel porivati. Telefon, ki sem ga pred tem nastavil snemati, je beležil divje nabijanje njene riti na sredinske oktave, njena desnica pa je skrbela za nižje tone, ko se je krčevito oprijemala klavirja.
Kakorkoli, seks na klavirju kot seks na klavirju, zvočni posnetek dejanja je v svoji pristni dekadenci čudovit in funkcionira odlično, ko ga imam nastavljenega v imeniku za skupino “ženske”. Še predno se javim me namreč opomni, kaj je smisel in namen vse te igre in da jo moram nujno vprašati, če igra kakšen instrument..
Jure
