Večer je. Ob večerih razmišljam. Pišem. Pišem spomine, misli. Pišem besede in vtise. Časovne zanke razpletam na papirju, jih analiziram. Razmišljam o muckah, ki sem jih videl. O tistih rožcah, ki mi burijo noč in dan, domišljijo in me spravljajo iz postelje. Razmišljam o marjeticah in njih lastnicah. Če imata lepa muca in lep obraz kakšno korelacijo. Pa nimata. Lepa mucka je samosvoje bitje in ne pridoda kaj veliko na luštnost dotičnega dekleta, lahko pa lepo zaveže paketek. Pika na i. Kot dolžina kurca. Saj se da fukat tudi z manjšim, a občutek polnosti je verjetno res sladki greh vrh smetane.  Sicer pa to ni moje področje – nimam lule. Lahko si le predstavljam, vem pa, kako ga je tiščati v prepremočeno luknjico. Vse beži. Ni trenja. Zato pa tudi dlje prihaja. Bolje, da si misli, da sem dobro zlaufan, kot pa to, da ima preveliko ali bog ne daj, imam premalega. Moja nočna mora. Moj penis me včasih dobro zamisli. Ženski bi rad bil najmanj božje bitje, če že nesmrtnik ne bom nikoli. Da bi živel večno z zgodbami fuka, uglajenosti, dobrote in prave moškosti. Don Juan je že preveč pedra (pedri so drugače kul, naj vas pretirana demokratičnost ne zavede pa še beseda peder mi je všečnejša kot gej – nasploh me moti beseda hetero, močnejšo rabimo).

Moja največja ugotovitev je pač ta, da korelacije med obrazom in luliko ni. Da pa je velika med okusom in všečnostjo. Ženske, ki so mi bile všeč so imele neverjetno sladke breskvice, češpljice. Od tod tudi njihova nomenklatura. Sladke so. Sadne. Vabljive. Spominjajo na pomlad in rodnost. Spominjajo na tisto kar ženska je. Noro dober sadež in najslajši so vedno na vrhu drevesa. Težko jih je doseči. A hudič je, ko najslajše češplje tudi prve zgnjijejo. Ah, ta svet je res krut. Nič ni večno, kar budi željo po neskončnosti.

 

Lep pozdrav.

Pušlc