S prijateljčkom se nameniva na plezalno turo. Staromodno početje, ki je v pravem nasprotju z virtualno sodobnostjo. Napak ni moč zlahka popravljati. Ni klika za korak nazaj. Ni: pa bom začel igro še enkrat.Odprl drugo datoteko. Si nadel novo uporabniško ime. Napaka, nepazljivost, nepozornost je najverjetneje končana igra za vedno. Nikoli več ničesar. Nikoli več v silicijevo dolino, samo še v hladne sobane Hada. Zato se prešerne in razposajene trenutke v večerni planinski družbi vedno vriva senca skrbi.
Eros in Tanatos.

Skrbi, ki jo odpihne šele zadnji oprijem na robu stene, prestop iz sence v sonce, prestop iz negotovosti v nekakšno vsaj začasno trdnost in gotovost. Malo rojstvo človeka in duha volje, če hočete.V takem nemem razmisleku pristopiva do lesene gorske koče. Mrači se že. Ni veliko obiskovalcev. V jedilnici diskretno porožljava z vponkami in klini, plezalna vrv kuka iz nahrbtnika. Sekundarni spolni znaki, ki nakazujejo pogum, mladost in moč.

Ostareli tršati oskrbnik ima dve mladi pomočnici, vitkejšo Štajerko in polnejšo Gorenjko. Za večerjo dobiva žgance in mleko.
Dekleti sta skorajda stereotipni, Štajerka je na oko privlačnejša, a nekako nedostopna, ošabna bi bilo grobo in nepravično povedano. Gorenjka je bolj priljudna, topla. Prisede k nama in klepeče. Nekaj dovtipov, nekaj namigov, povezava se vzpostavlja kot micelij in dobro vemo, kam to pelje.

V sobi sva sama. Prijateljček zleze na pograd, jaz sem spodaj. Govoriva neobveznosti, stavek sem in tja, premori so vse pogostejši in daljši. Čez čas lesena vrata zaškripajo, res je prišla. Bil bi pravzaprav presenečen, če ne bi: micelij se je zadosti razrasel. Luč je le na hodniku, v sobici tema. Ko vstopi, jo potegnem za roko k sebi.

Prijateljček spi na zgornjem pogradu, dihanje ga izdaja, da se le pretvarja. Gorenjka leže poleg mene, poljubljava se, sladka je, mlada in mesena. Slečem ji majico in modrc, joške so velike in jedre, slačiva tričetrtinske hlače, ne upira se, pomaga. Še gatke, pravzaprav velik, staromoden kos bombažnega perila. Zatipam dolgodlako pizdo, takrat je bilo britje še nemoderno, pospešeno diha, ko jo božam po razmočenem grmiču, natančneje po brazdi, ki se odpira v njem. Na gornjem pogradu je tišina, sama ušesa so ga. Zajaham jo po misijonarsko, ‘prosim te, pazi’, šepne. Seveda bom.

Primem jo pod zajetno oblo rit in počasi nabadam. Voljno se predaja, ob nizki frekvenci fukanja je njeno dihanje vedno bolj glasno. Začutim ritmično krčenje njene pizde. Zatem se ji nekontrolirano izvije:’O, Marija, O Marija!’

Naslada se preliva in oplaja po popkovini in njen vrhunec me potegne na površje. Izvlečem kurac in izbrizgam na njen trebuh. ‘Nobene Marije ni posredi’, pomislim. Tudi kapelice zaradi videnja na tem mestu ne bo. Le vzklik radosti podeželskega dekleta, ki jo je presvetlilo orgastično ugodje.

Naslednji dan doseževa rob stene. Nič herojske borbe z goro, predvsem previdno poplezavanje po krušljivi zajedi. Toliko, da ves čas veva, kaj je trenutek tukaj in kaj večnost spodaj na melišču.
Zdaj misel naplavi resnično ime, ki nas seveda ne zanima. Naj bo Marija. O, Marija!

anan