Crkujem pod hudo potrebo, kar pišem, pišem s trdim kurcem in hudo depresijo, tesnobo … Jajca bo treba pod nujno spraznit, nekam bom moral spustit svoje seme pa če to pomeni samo na obraz kakšne pupe, če tudi ne bo to pička ali rit. Eno deklico bom moral onečastit, ena bo morala prevzet tole mojo napetost nase in mi spet pokazati smiselnost. Seveda pod razumom menim drugače, fuk ni vse, v življenju je pomembno vse drugo, a trenutno se ne počutim človeško. Trenutno se ne počutim moškega, ko se ne počutim moškega pa vendarle izgubim svojo bit in osnovni pomen. Fukat, to mi pravi primat v meni. Moj osnovni pomen je fukat, a kot tragični lik trenutno nimam kakšne, ki bi se mi predala, ki bi mi dala svoje telo iz želje po meni, po mojem kurcu, po mojih dotikih. Trenutno ni ženske, ki bi me vzela k sebi in me odrešila za tistih pet minut, te moje neznosnosti. Fuk lahko tudi izmaliči, če ga je preveč in še huje če ga ni. Nefuk sfiži osebo do te mere, da se ne prepozna več, da se noče poznat in išče izhode. Človek pije, dela … Človek začne resno delati. Denarja pa imam zadnje čase! A kaj, ko sem že kritično žalosten, strokovnjaki bi rekli, da si lahko še kaj naredim. Ko komaj vstajam in še težje zaspim. Baje je vse za nekaj dobro, mogoče pa nagruntam kaj übergenialnega in rešim Slovenijo iz krize in če mi ga potem Ljudmila ali pa Irglca, kakšna prava Slovenka, ne potegneta, potem res ne vem več, kaj še delam tu in komu pišem. Ker pisanje ni več moja strast. Pač ne maram teorije, četudi me življenje zavestno sili v njo.