Preddverje hotela. Pridušen klepet gostov, nekaterih po večerji, drugi na zadnjem aperitivu pred njo. Velika baročna ura na steni se je z svojimi velikimi, skoraj bahavimi kazalci počasi bližala 20h uri, ko je iz dvigala stopila Ina. Le nekaj korakov je bilo potrebnih proti recepciji hotela, da so se proti njej obrnile skoraj vse moške glave v preddverju. Sledile so jim ženske, v iskanju tistega, kar jih je tako očitno naredilo nevidne v očeh njihovih spremljevalcev. In je bilo je kaj za videti. Ina v vsej svoji hladni lepoti. Dolgi črni lasje so ji padali preko svilene obleke, ki je le poudarjala njeno popolno postavo. Vinsko rdeča barva svile je dajala neverjeten kontrast njeni aristokratsko beli polti in kljub vrtoglavo visokim petam je bila njena hoja mačje elegantna.
Mlada receptorka, zatopljena v svoje delo je ni opazila, ko se je brez besed ustavila pred njenim pultom. Ina je brez besed čakala, da jo opazi. Trenutek zatem je receptorka začutila njeno prisotnost in dvignila glavo iznad svojih papirjev. Za trenutek se je zmedla, nato pa nekoliko v zadregi naučeno vljudno vprašala:
»Kako vam lahko pomagam?«
»Iščem sobo 666?« je sledilo odločno vprašanje.
Začuden pogled izza hotelske recepcije, trenutek tišine, nato pa skoraj opravičujoč odgovor.
»Hotel ima le 100 sob, gospa, mogoče ste mislili sobo 66?«
»Ne, iščem sobo 666«, je sledil ledeno hladen odgovor, ki ni dopuščal nobenega dvoma.
»Žal …«
Receptorka ni niti dokončala stavka, ko je že sledilo naslednje vprašanje.
»Kje bi lahko videla zemljevid vašega hotelskega kompleksa?«
»Takoj levo ob izhodu skozi glavna vrata, na steni je velik zemljevid našega kompleksa z osnovnimi oznakami gospa,« je s komaj skrito nervozo, hitela razlagati receptorka.
Sledil je le hladen hvala, pogled presenečene uslužbenke, pa se je nehote ustavil na popolnih oblinah odhajajoče Ine. A nje niso zanimali poželjivi pogledi moških, ne nevoščljive strele prihajajoče od številnih dam v preddverju. Njen pogled je skoraj neopazno oplazil veliko uro na steni. Vsak trenutek bo preklemanska naprava med njenimi nogami zopet oživela. In zadnje, kar si je želela, da jo bolečina in naslada premagata, sredi hotelskega preddverja, na očeh vsem.
Vedela je, da se zopet igra z njo. Še en iz arsenala njegovih malih umazanih trikov, tokrat v želji, da zamudi zapovedano uro. Zrla je v velik zemljevid in njeni možgani so se spremenili v analitičen računalnik. Soba 666 v hotelu s 100 sobami. ‘Misli punca, misli’, je odmevalo v njenih možganih. Poleg glavne stavbe hotela je bilo v kompleksu še šest manjših stavb, vsaka oštevilčena, a nikjer ni videla stavbe, dovolj velike za številko 666. V tistem trenutku se je naprava med njenimi nogami oživela. A namesto silovitega šoka ji je telo prevelo le nežno vibriranje točno na njenem čarobnem gumbku. In kot, da jo je to spodbudilo, odprlo misli, je vedela odgovor. Za trenutek je počakala, da se je zbrala, nato pa se s hitrim korakom odpravila proti stavbi številka 6. Dobrih tristo metrov poti se ji je zdela kot večnost, ob prodornem drhtenju med njenimi nogami. Kljub vsej želji, da bi obvladala naraščajoči topli občutek v njeni notranjosti, je čutila prihajajoče valove orgazma.
»Preklet bodi,plačal boš, vse boš plačal z obrestmi!« je neozirajoč se na začuden starejši par jezno zarenčala.
Že je zagledala stavbo v objemu borovega gozdička, ko so jo vibracije na njeni sedaj že popolnoma mokri muci začele premagovati. Ustavila se je ob velikem borovcu, ter z eno roko naslonila nanj, v strahu, da ji prihajajoči orgazem ne spodreže nog. Z zadnjimi napori je dušila vzdihe naslade, ki so želeli iz nje. Za trenutek je zamižala, nagnila glavo daleč nazaj, pripravljena na sladki konec. Namesto silovitega olajšanja, pa le razočaranje in frustracija. Vibracije so v trenutku prenehale, Ina pa je nejeverno odprla oči. Zagledala ga je na balkonu, kako jo opazuje. Očitno je imel daljinec v rokah in ko sta se njuna pogleda ujela, je le z rahlim gibom pokazal na svoje zapestje, ter ji dal vedeti, da zamuja. V naslednjem trenutku je izginil za zavesami odprtega balkona. A še preden je Ina lahko izrazila svojo jezo in frustracijo z nakopičenimi besedami jeze, je naprava na njeni popolnoma mokri muci spet oživela. A tokrat ni sledil užitek, ampak prodorna bolečina, ki je v trenutku izbrisala vso predhodno naslado. Nit za trenutek se ni več obotavljala, želela je, da se vse skupaj konča, bilo ji je dovolj, absolutno dovolj.
Jezno je odrinila nihajna vrata na vhodu stavbe, ter vstopila v dvigalo. Komaj je dočakala zapiranje samodejnih vrat, vmes pa neučakano pritiskala na šesto nadstropje. Sicer kratka vožnja se ji je zdela kot večnost. Boleči signali so z vsakim nadstropjem postajali močnejši. Le s težavo je ostala na nogah, ob počasnem odpiranju vrat dvigala pa se je iz nje vsula ploha kletvic, vse prej kot primernih dami. Pogledala je označbe na steni, ter skoraj stekla proti sobi št. 6. Brez trkanja je planila v sobo in bolj zakričala, kot ne:
»Dovolj prosim, dovolj!!«
Bolečina jo je premagala, noge je niso več zdržale in končala je na kolenih.
»Zamujaš Ina. In zamujanje se kaznuje.« jo je oštel kot učitelj šolarko, ki je zamudila k pouku.
Dvignila je pogled in poiskala njegove oči. Pogleda sta se jima srečala, njen, ki bi v tistem lahko ubijal, z njegovim polnim porogljivosti.
»Tako pametna punca, pa ji mala uganka naredi toliko težav. Počasi bom začel verjeti, da si namerno zamudila. Mogoče si pogrešala malo vibracij za tvojo pohotnico?«
Kotički ustnic so se mu ukrivili v komaj viden nasmeh, njen divji pogled pa je le še podžigal ogenj, ki je tlel v njemu.
»Jan, dovolj je, predaleč greš.« so bile besede, ki so prekinile tišino velikega apartmaja.
»Še vedno misliš, da odločaš ti?« ji je mirno odgovoril.
»Dokazal si svoje. S tvojo preklemansko napravo med mojimi nogami si močan, priznam, ampak …,« stavka ni nadaljevala.
»Ampak kaj? Povej do konca, Ina!« je razdraženo odgovoril.
Za trenutek je utihnila, kot da ocenjuje položaj, a že v naslednjem trenutku je kot izza podrtega jeza butnilo iz nje.
»Prekleti bedak. Si močan? Se počutiš bolj moškega? Vsak kreten ima lahko daljinca v roki in igra Doma. Ampak zapomni si, brez svoje igračke boš še vedno samo Jan, ki sedi za računalnikom v zakotni pisarni naše firme in sanjari kako ga bi namočil v mojo mokro pičko. Tvoja igračka je za Doma tako kot za jebača viagra. Z njo si dober, brez nje nisi nič. Sanjač, drkač, mlahav kurac, le še eden od mnogih bi-jev, bi… pa neupajo, bi pa ne znajo, bi pa nimajo jajc. Jebi se, Jan, jebi se!!«
Zadnji, jebi se, je prišel iz njenih ust, počasi, črko za črko, ob tem pa ga je gledala naravnost v oči.
»In zdaj lahko nadaljuješ gospod, kao Dom, uporabi daljinca, kaznuj me, mogoče se ti pa dvigne ob tem.«
Ina je sklonila glavo in napela trebuh v pričakovanju njegovega bolečega odgovora, kot vedno do zdaj. Dolge sekunde pričakovanja, skoraj moreča tišina sobe, a zgodilo se ni nič. Dvignila je pogled, a Jan je še vedno sedel z zadovoljnim izrazom na svojem obrazu, kot da Inin izbruh minuto nazaj ni bil namenjen njemu.
»Sleci se!« so bile besede, ki so prekinile tišino.
»Da gospod Dom,« je zaničljivo odgovorila.
Počasi je vstala, nato pa s počasnim gibom roke spustila tanke naramnice preko ramen, spustila roke, svilena obleka pa je zdrsnila preko njenih popolnih oblin na tla. Z rokami si je popravila lase, ob tem pa koketno nagnila glavo nazaj. Čutila je njegov pogled na sebi, njegovo občudovanje. Bila je mojstrica zapeljevanja, dobro se je zavedala tega.
Jan, je še vedno udobno naslonjen v naslonjaču, segel po torbi, ki je ležala ob njegovih nogah. Za trenutek je pobrskal po njej, nato pa iz nje potegnil dolgo tanko verigo. V drugi roki je držal kovinsko ovratnico. S samozavestnimi koraki je še vedno molčeč stopil za njen hrbet. Z roko je zdrsnil preko ramena do njenega tilnika, nato pa s hrbtiščem dlani odmaknil vranje črne lase. Ovratnico je z vajenim gibom zapel okoli Ininega dolgega vratu in jo zaklenil z miniaturno, a močno ključavnico. Okoli prstov je navil nekaj verige, katere eden konec je bil trdno povezan s kovinsko ovratnico. Rahlo je potegnil, ter dal znak Ini, da se je dvignila na svoje dolge noge, nato pa jo kot ubogljivega kužka odpeljal do roba velike francoske postelje.
»Hopla!« ji je s porogljivim nasmehom na ustih in trepljajem po postelji nakazal kaj hoče od nje.
»Jebi se!« je kot iz topa priletelo iz njenih ust. »Kupi si psa, pa mu ukazuj,« je še dodala v naraščajočem besu.
Silovit udarec, ki je nepričakovano sledil, jo je dobesedno privzdignil na posteljo in sled vseh petih prstov njegove desne roke, se je z žarečo rdečo barvo izrisalo na njeni zadnjici.
»Kaj mi bo pes, če imam psico,« ji je ledeno hladno odgovoril na provokacijo.
Še vedno trdo držeč za verigo, je obkrožil posteljo in konec verige pritrdil na kovinski rob postelje pri njenem vznožju z novo ključavnico. Pocukal je najprej en konec, nato pa še tistega, ki se je končal na njeni ovratnici. Ob tem je izgubila ravnotežje, ter končala na hrbtu. Zadovoljen z videnim je ukazal:
»Ostani tako!«
Z roko je segel za ovratnik svoje srajce. Na dolgi srebrni verižici se je svetil majhen ključ. Odpel jo je. Miniaturni ključ je previdno stresel iz verižice, nato pa stopil proti Ini , ki je še vedno nepremično ležala na postelji. Potisnil ga je v komaj vidno ključavnico. Komaj slišen zvok odklepanja in že se je naprava me njenimi nogami razprla na tri dela, prvič po treh dneh, kot hobotnica, ki je izpustila svoj plen. Ni bilo potrebno besed, le gib roke, da je Ina privzdignila boke, očitno zadovoljna ob svobodi svojega mednožja. Z rokami je nagonsko podrgnila vidno razbolele predele okoli muce. Jan je odložil napravo na nočno omarico, nato pa se je na njeno začudenje začel počasi slačiti. S hrbtom, obrnjen proti Ini, si je ležerno slekel srajco in nato hlače. Ostal je le v tesno oprijetih boksaricah. Prvič v treh dneh si ga je Ina lahko dejansko mirno ogledala. Kljub jezi, ki je še vedno gorela v njej, njenemu pogledu ni ušel njegov širok hrbet in izrazita ramena, napeta zadnjica. Ko se je Jan lenobno zleknil pred njo na posteljo, je zvedav pogled znova zamenjala z dobro znano ledeno modrino njenih oči.
»Ina, hvala za čudovit vikend,« je začel. »Bilo je blago rečeno čudovito!«
»Na žalost je čas, da končava najino druženje. Rad bi se poslovil od tebe, kako si že rekla ….jebeš Doma s pripomočki ali nekaj takega. Torej takole bova naredila!«
V tistem se je obrnil, ter z roko segel v predalnik nočne omarice. Njen pogled je sledil njegovi roki. Kar je zagledala jo je presenetilo. Majhna peščena ura. V njenih očeh so se znova pojavili vprašaji, kaj zdaj, kaj jo čaka.
»Ne skrbi, preprosto je, nič zapletenega, želim si le poslovilni seks,« je popolnoma mirno povedal.
Še preden je lahko nadaljeval, je sobo napolnil predirljiv smeh.
»Saj nisi resen, na čem si? Alkoo, tableti, droga? Malo haluciniraš Jan,« ob tem pa je nekajkrat tlesknila s prsti, v znak naj se zbudi iz svojih sanj.
»Saj sem privezana kreten, si pozabil?« je še kar drlo iz njenih ust. » Ne skrbi, ne bom se upirala, noge bom že dala narazen za tistih 5 minut, da končaš, gospod Dom!« s tonom glasu, ki ni skrival popolnega zaničevanja.
Jan jo je brez besed gledal, ob tem pa mu je le kotiček ustnice za trenutek skočil v skoraj pobalinski nasmeh. Lenobno se je pretegnil, nato pa dvignil nasproti Ine, približal svoj obraz tik pred njenega. Sobo je napolnila popolna tišina, kos ta si z obrazi le nekaj centimetrov zrla iz oči v oči. Nihče ni hotel popustiti, bilo je kot ocenjevanje dveh zveri pred poslednjim bojem. Počasi je zdrsnil mimo njenega obraza, brez da bi se je ob tem dotaknil, počakal trenutek, nato pa zašepetal na ušes.
»Ina, nikoli ne podcenjuj svojega nasprotnika!«
Obrnil se je in skočil s postelje. Stopil je v kopalnico, za trenutek počakal potem pa se vrnil. A ni bil sam. Ina je isti trenutek popolnoma izgubila razsodnost. Z obema rokama je zagrabil verigo s katero je bila pripeta na rob postelje in jo poskušala odtrgati. Divji sunki so se mešali z vsemi mogočimi kletvicami. Jan je vse skupaj mirno gledal z roko okoli vratu mladega dekleta. Oči je imela prekrite z usnjenim trakom v ustih pa velik živo rdeč gag. Roke je imela v kovinskih okovih, eden okoli zapestij, drugi tik nad komolci. Nežno jo je poljubil na lice, a se je dekle ob njegovem dotiku plaho odmaknila.
»Ina, mar ne boš pozdravila Ane?« je cinično vprašal, vedoč, da je dekle že nekaj časa Inina ljubimka, subica, najljubša igrača.
»Če se jo dotakneš te bom ubila, prisežem Jan, ubila te bom!« je bil Inin odgovor.
Jan je za trenutek še počakal, uživajoč ob trenutni sceni, nato pa ledeno hladno nadaljeval.
»Dovolj igric Ina. Povedal sem kaj hočem in to mi boš dala. Peščena ura meri natančno 10 minut. To je tvoj čas, da me pripelješ do konca, kakor veš in znaš. V uro bom dal ključ tvoje ovratnice. Če pesek izteče pred mojim orgazmom in udari ob steklo ure, si bom vzel tvojo igračko, tukaj pred tabo, v vse njene odprtine. Fukal jo bom pred tvojim nosom in ti boš to gledala. Sem bil dovolj jasen?«
Inin pogled je begal zdaj iz Jana zdaj na njeno Ano. Tišino je prekinil tih jok. Ana je seveda slišala celoten Janov samogovor, ter padla v prestrašen jok. Da bi podkrepil svojo odločnost, jo je zagrabil za kratke svetle lase, prepognil v pasu, ter se naslonil na njeno zadnjico. Ana je spustila krik, ki ga je zadušil velik gag.
»Dovolj pusti jo, končajva tole, »je bilo vse, kar je Ina izgovorila.
Jan je privzdignil Ano, nato pa ji tiho zašepetal na uho. Dekle je ubogljiva pokleknila tik ob posteljo.
»Tukaj bo, samo za motivacijo, da ne pozabiš, kaj sledi, če ne uspeš v 10 minutah.«
Neizmeren prezir je zasijal v Ininih očeh. Jan se ni oziral na to, slekel je bokserke, nato pa se lagodno zavali na posteljo. Brez besed je prijel peščeno uro in jo obrnil, da je droben pesek začel počasi odštevati čas. Prijel je ključ Inine ovratnice, odprl prej pripravljeno majhno špranjo na vrhu ure in ključ spustil v mehki pesek. Mirno se je ulegel na sredino velike postelje, roke pa položil pod svojo glavo.
Peščena ura se je počasi praznila, a Ina ga je še vedno le opazovala. Pričakoval je vse prej kot to.
»Tik tak, tik tak,« jo je poskusil spodbuditi.
Počasi se je In le premaknila, kot velika mačka nad svojim plenom, se je spustila na vse štiri, Ni se ga dotaknila, le njeni dolgi lasje so se dotikali njegove kože. Približala se je njegovemu obrazu, da sta se jima nosova skoraj dotikala. Gledal je njeno modrino, deep blue, čutil njen dih, toplo sapo.
»Tik tak, tik…, » je zdaj, že komaj slišno prišlo iz njega.
Nobenega odziva iz njene strani, kot da ima ves čas na tem svetu. V naslednjem trenutku je začutil njene dolge nohte globoko v svojih prsih. Pekoča bolečina ga je presenetila, a obenem vzburjala. Njeni roki sta začeli drseti nižje in nižje, sledil pa je dražljiv občutek njenih svilnatih las. Začutil je kako se njegov še malo prej speči junak, silovito prebuja in nezadržno raste. Njeni dolgi nohti so bili že preko njegovega napetega trebuha in ko jih je pričakoval na svojem junaku, so se že zarili v notranjost njegovih stegen. Le s težavo se je zadržal, da ni poskočil, a je v tistem začutil njene lase kako božajo, sedaj že popolnoma trdega kurca. Počasi, a spretno je vrtela glavo, tako da so se njeni lasje kot nehote zapletali okoli korena kurca in ga dražljivo božali po polnih jajcih.
Ina se je za trenutek odmaknila, nato pa postavila na kolena tik nad njegova zdaj že kot kamen trdega kurca. Jan je sledil njenim očem, a niti za trenutek jih ni odmaknila od njegovih. Počasi se je spustila v bokih, da je Jan začutil njene tople sramne ustnice na vrhu glavice. Počasni, komaj opazni gibi so povzročili drsenje, draženje, naval naslade in Jan je moral prvič zapreti oči, da bi se zamotil, odmislil, koga ima na sebi. Ponovno je odprl oči. Zopet se je zagledal v prodorno modrino, tokrat le za kanček bolj priprtih oči ga je opazovala. Sledil je trenutek, ob katerem se je Jan popolnoma izgubil. Začutil je kako, se mu odpira, kako ga njena topla in mokra notranjost počasi požira. Pet počasnih sekund se mu je spremenilo v večnost. Čutil je prihajajoč orgazem. V njem je vse vrelo. Čakal je še zadnji odrešilni gib njenih bokov, a ni ga bilo. Namesto tega je Ina popolnoma obmirovala. Začutil je njene lase na svojem prsnem košu, njeno sapo ob svojem ušesu nato pa:
»Tik tak, tik ta,« iz njenih ust ga je zadel direktno v male možgane.
Sunil je s svojimi boki, sunil za odrešitve, a kot da bi to pričakovala se je skupaj z njim umaknila. Tisti trenutek je nekje v sebi preklel svojo idejo s peščeno uro, preklel 10 minut, želel si je le konec, olajšanje, praznjenje. Odprl je oči, bila je tik nad njim. Čeprav so ji obraz obrobljali padajoči lasje in zakrivali svetlobo, se mu je za trenutek zazdelo, da je v kotičku njenih ustnic ujel nasmeh. V tistem trenutku je Ina, brez da se bi premaknila stisnila svojo muco. Prvič, drugič….,ko je to naredila tretjič je obenem zapičila svoje kremplje globoko v njegove napete prsne mišice. Eksplozija v Janovi glavi, eksplozija iz njegove glavice, usločen hrbet, tiho mrmranje, konec. Za trenutek se je popolnoma izgubil, nato pa z zadnjimi močmi odprl oči.
Pogledi so se jima srečali, ravno v trenutku, ko je majhen ključek udaril v stekleni vrat peščene ure. Jan ni mgel verjeti svojim ušesom. Obrnil se je proti uri, s presenečenim pogledom , nato pa nazaj k Ini. Brez besed, le njena iztegnjena roka je zahtevala ključ. Še vedno ujet globoko v njej je probal doseči peščeno uro, a bila je predaleč. Namesto njega je roko iztegnila Ina, sledil je zamolkel pok in ura se je razletela na nočni omarici. Pesek se je razletel po omarici in tleh apartmaja. A ključ je ostal na vrhu. Previdno ga je prijela, ter poiskala malo ključavnico. Tih klik in bila je prosta. Odvrgla je ovratnico z dolgo verigo da je zaropotala na lesenih tleh.
Počasi se obrnila proti Janu, ga pogledala globoko v oči, nato pa še zadnjič stisnila mišice svoje muce. Jan ni mogel zdržati in ušel mu je tih vzdih.
»V ponedeljek, 7:00, v moji pisarni! Mislim, da se morava marsikaj pogovoriti. In ne pozabi, ne maram zamujanja!!« so bile njene zadnje besede, preden ga je izpustila iz svojega toplega kraljestva.
Jan je zaprl oči. Ni slišal, kdaj sta Ina in Ana odšle, pozabil je na vse, zaspal je, potešen, prazen, premagan v svoji lastni igri.

KONEC
By Gray Wolf

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 5 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!