Poletno odraščanje 

Letošnje poletje je bilo še posebej vroče. Ni bilo kot prejšnja leta, ko se je živo srebro dvignilo prek trideset šele popoldan, tokrat se je še ponoči redkokdaj spustilo pod dvajset. Matevža pa ni grela le pasja vročina, ki že poldrugi mesec ni popustila, grela, pravzaprav podžigala ga je njegova porajajoča se moška sla, ki mu je kradla
noči in burila domišljijo že od konca zime. Postajal je moški. Pravzaprav je dobil tisti prvi puh, par dlak po prsih in med nogami že kar zgodaj, ampak to leto pa je na polno občutil hormonski koktajl, ki mu je iz dneva v dan bolj prežemal sleherno celico njegovega telesa. Marsikatero noč se je zbudil, ko so ga presenetile mokre sanje, v katerih so vedno  nastopale prelestne, zrele ženske, polne afroditine zapeljivosti, profesorske strogosti ter elegance afriških antilop. Kajti kot marsikateri zdrav, odraščajoči fant je tudi on sanjaril o tem, da bi bil nekoč učenec zrele profesorice, ki bi ga na krilih neustavljive strasti, prepletajoče se z doslej neodkritimi serpentinami ljubezni, zapeljala in odpeljala v rapsodijo neodkritega in prvinskega.

Saj ne, da ne bi maral deklet svoje generacije, ravno nasprotno, ampak nekako je v sebi čutil strast, željo po tem, da bi se mu to zgodilo na tak način….vsaj prvič! In ravno zaradi tega mu je bilo na nek način težko, saj je bil zaradi svojega karakterja ter športne postave pravi magnet za vrstnice, ki jim je pravzaprav »ropotalo« še precej bolj kakor njemu. Vsekakor, bil je privlačen za punce, a obenem še bolj
skrivnosten. Z nobeno ni šel do konca…..

V nočeh je večkrat z zaprtimi očmi sanjaril o sosedi iz drugega bloka, ki se je spomladi preselila v sosesko. Iz debate starejših je izvedel, da je sveže ločena in stara okrog štirideset, čeprav je imela resnici na ljubo postavo, ki bi ji jo zavidala marsikatera ženska s pol manj leti. Bila je enostavno takšna kot erotične boginje, ki so nastopale v njegovih sanjah. Polna, ženstvena, stasita, s čvrstim oprsjem in dekadentno zaobljenimi boki, o katerih so na skrivaj govorili tudi možakarji za šankom, vaške terciarke so jo vešče opravljale čim jim je obrnila hrbet, čeprav so jo prej prav priliznjeno pozdravljale, marsikatera ženska pa je v njej opazila njeno lepoto in čeprav s kančkom zavisti, to tudi omenila kakšni prijateljici. Bila je res ženska. Polna in erotična, z gracilnim gibanjem, ki je do potankosti poudarjalo njeno zapeljivo ženstvenost.

Nekega večera je Matevž ravno zaključeval svoj večerni tek, ko je opazil njo, kako se je iz avta trudila izvleči večji paket. Hotel je že pospešiti in steči proč, ko se je nenadoma obrnil, stekel proti njej in rekel: »Dober večer. Sem opazil, da bi vam prav prišlo malce pomoči. Dovolite, da vam pomagam«. »Kako pozorno«, se je zasmejala in zobje, beli kot biseri so se ji zalesketali v odsevu ulične razsvetljave. »Sem mislila, da so kavalirji že izumrla rasa«, je dejala z zapeljivim nasmeškom. Za trenutek sta se zazrla drug v drugega, nato je Matevž iz avta izvlekel škatlo in vprašal, kam naj jo odloži. »Če ste tako prijazni, do dvigala, bi prosila. Naprej bom že sama, saj ni težko«, je dejala in zakorakala proti vhodu. Tam mu je priprla vrata in dejala, »Najlepša hvala. Res ste mi naredili uslugo«. Ko se je Matevž sklonil, da bi odložil škatlo, je v svoje nosnice, prečiščene zaradi večernega zraku, ki ga je vdihaval med tekom ujel njen vonj, ki je kar naenkrat povzročil, da je hormonski koktajl v njegovi krvi dosegel kritično raven. Kot da bi to začutila, se je odmaknila za pol koraka nazaj in vprašala: »Kdo pa je ta kavalir, ki mi je nocoj pomagal«? »Matevž sem«, je komajda izjavil s cmokom v ustih. »Kako lepo ime, tudi moj stari oče je bil Matevž. Jaz sem Sanja, Sanja Markočič«, je zopet z nasmeškom pokazala biserne zobe in mu ponudila desnico. Matevž jo je nalahno prijel, z zardelimi lici in malone negibnimi ustnicami še nakazal lahko noč in se hitro poslovil.

Ko je prišel domov, je samo na kratko pozdravil, šel v kopalnico, se stuširal in se v popolni temi ulegel na posteljo. Nocojšnje srečanje mu ni dalo miru. V nozdrveh je še vedno čutil njen vonj, tako močan, tako znan, tako zapeljiv, da si ga je lahko brezhibno priklical iz podzavesti. Tisto noč Matevž ni mogel zaspati. Tudi si ni mogel pomagati z običajnim sanjarjenjem, nekako ni mogel. Imel je občutek krivde, ne bi mogel reči ravno umazanosti, ampak ni si znal razložiti. Ni si mogel kot običajno pomagati sam. Še težje pa si je iz glave zbil misel na Sanjo. Pogledal je na uro, ki je kazala poldrugo uro zjutraj. Dvignil se je iz postelje, prižgal namizno svetilko in vključil računalnik. V iskalnik je vtipkal njeno ime in kmalu našel podatek: Sanja Markočič, samostojna prevajalka. Stric google mu je ponudil še povezavo na njen Facebook profil. Kliknil je na povezavo, se zastrmel v njen profil in se spraševal: »Do you know Sanja? If you know Sanja, send her a friend request or message her«. Ko je že skoraj kliknil na »friend request«, se je premisil in se odločil raje za sporočilo, se mu je zdelo bolj osebno. »Pozdravljeni Sanja, Matevž tukaj. Sva se prejšnji večer spoznala. Rad bi vas dodal med svoje prijatelje«, je zapisal in kliknil na send. V trenutku, ko so te besede že drvele dalje v obliki ničel in enic se je udaril po glavi in dejal: »Kaj počneš, kreten«? Postalo mu je nerodno, ampak zavedal se je, da poti nazaj več ni. Z mešanimi občutki v glavi se je ulegel na posteljo in čez nekaj časa končno zaspal.

Zjutraj, ko se je prebudil, je malce okleval, nato pa šel pogledati, če je na svoj FB profil prejel njen odgovor. Rahlo razočaran je ugotovil, da ne, ampak je uvidevno dopustil možnost, da Sanja pač ne visi na Facebook-u tako kot večina njegove generacije. Zaželel si je hladne prhe, da bi mu odnesla misli nanjo. Minil je dan, dva, cel teden, a odgovora ni dobil. Začetno razočaranje nad Sanjo se je spremenilo že v jezo, nato pa se je pač sprijaznil, da se vse sanje žal ne uresničijo. V soboto po zajtrku se je odpravil v knjižnico. Ko je stikal med policami in iskal nekaj, kar bi ga zaposlilo in odneslo njegove zbegane misli, je tam v računalniškem kotičku uzrl njen obraz. Kot pribit je obstal na mestu in malone, da si ni na nogo izpustil precej težko knjigo Veličina tradicionalne Kitajske, ki si jo je že dalj časa želel izposoditi. Sanja ga je opazila in mu pomahala. Pokončno kot žebelj, ki ga k sebi privlači magnet je odkorakal k njej in se ji očarano nasmehnil. »Pozdravljen Matevž. Kako si kaj. Hvala za sporočilo, sem te ravnokar umestila med moje prijatelje na FB«, mu je rekla in se nasmejala. Tokrat je šele prvič opazil njene oči, ki so s svojo globoko rjavo, skorajda črno barvo krasile njen popoln obraz, obkrožen z vranjimi kodri, tako črnimi, da so se skorajda modro svetlikali v kopeli sončni žarkov, ki so že navsezgodaj pronicali skozi knjižnična okna. Oprosti, ker ti nisem že prej odgovorila, ampak mi je nekdo vdrl v profil in nisem mogla prej.

Njegova jeza je v trenutku izpuhtela, a vseeno več od polglasnega zdravo ni bil sposoben izustiti. »Uau Matevž, knjiga o Kitajski!! Veš, jaz sem nora na kitajsko zgodovino, sem sinologinja«, je navdušeno dejala. Matevž je zbral svoje misli in moško dejal, »Si za kavico«? Z veseljem, je odvrnila, ampak plačam jaz, sem tvoja dolžnica še od zadnjič. Ob kavici sta ugotovila, da imata precej skupnih interesov, posebno ju je družila strast do kitajske kulture in zgodovine. Matevž je kakor spužva vpijal vse informacije o njenih potovanjih po tej daljni deželi in navdušeno opazoval fotografije, ki jih je objavljala na svojem FB profilu. Udeležil se je celo nekaj njenih simpozijev in seminarjev in jo nemo občudoval. Svojih erotičnih sanj o Sanji si nikakor ni mogel izbiti iz glave, a obenem ga je pričel črvičiti občutek, da ji sploh ni všeč kot moški, zato je v naslednjih tednih svoja čustva do nje precej ohladil.

V začetku avgusta je Matevž odšel na morje. Sanje že dva tedna ni videl, ker je bila, kot mu je sporočila preko FB, polno zaposlena s prevajanjem in čeprav mu je vmes poslala dva dregljaja in tri sporočila na njegov FB profil, se nanje ni odzval. S prijatelji so se odpravili na obalo in kot še nikoli doslej je užival v družbi svojih vrstnikov in vrstnic in tam praznoval tudi rojstni dan. Erotične sanje, v katerih je doslej nastopala Sanja, je spravil v realnost in zdelo se je, da spomin na Sanjo čedalje bolj bledi in se oddaljuje. Čez teden dni nanjo ni več niti pomislil.

Bližal se je pričetek novega šolskega leta in ko se je nekega večera ravno vračal proti domu, je naletel na Sanjo, ki je v avto tlačila več kovčkov. Presenečeno je obstal in pozdravil. Pozdravljen Matevž, mu je odvrnila. Matevž je v nosnicah spet začutil tisti znani vonj, ki mu toliko noči ni pustil spati in vsa jeza, vse hude besede, ki ji jih je v mislih namenjal, vse to je izginilo in zopet se je pojavila njena podoba, ki si jo je tako želel pozabiti in izbrisati iz spomina. Pod isto ulično svetilko, kot sta se pred meseci spoznala, sta si nepremično zrla v oči. Oba sta želela povedati toliko stvari, toliko besed je ostalo neizgovorjenih, toliko sanj neizsanjanih, toliko trenutkov neizživetih.

Matevž jo je prijel za roko, tisto roko, ki mu jo je prvič ponudila tam pred dvigalom, le da je tokrat on prevzel pobudo. Stekla sta proti dvigalu in preden so se vrata dvigala zaprla, sta si planila v objem in si izmenjala strasten poljub, ki sta si ga oba tako močno in toliko časa želela. Objeta in v strasti napol gola sta prispela pred vrata stanovanja in skoraj padla na preprogo v predsobi, kjer so z njiju odpadle še zadnje krpice, ki so pokrivale njune vrelce strasti. Svoji telesi sta  zvila v klobčič naslade in v absolutni strasti predanih si teles, v vročičnem prepletu zaplesala ples v popolnem, a minljivem trenutku. Skoraj se je že zdanilo, ko sta še poslednjič občutila rapsodijo prvinske strasti, ki je ob božanju žarkov prebujajočega se sonca zaigrala svoj prepovedani notni zapis.

Preden je odpeljala, je z nasmehom vprašala: Boš drugič odgovoril na FB dregljaj?

swislar