Dvigne se mi vsakič, ko mi kdo reče, da sem jebač in me vpraša kje snamem vse te babe.

Dvigne se mi želodec, obenem pa pritisk, saj ima zame ‘jebač’ slabšalen prizvok.
Zelo slabšalen. Pa ne le prizvok, temveč kar zven!
Sem nekaj teh samooklicanih svedrov srečal, jih na kratko spoznal in prav gotovo jim nisem v ničemer podoben.

Nisem plenilec, ki bi oprezal za naivnimi tepkami, ki verjamejo vsemu, kar jim ti zapeljivci natvezijo, da jim zlezejo v hlačke, jih pofukajo v najslabšem pomenu te besede, torej vtaknejo tiča vanje in se izpraznijo v kondom ali pa jim končajo na hrbet ali trebuh ter si o njih mislijo da so kurbice in prasice, ter jim namesto nečesa lepega poklonijo občutek manjvrednosti in cenenosti.

Nikoli nisem nobeni leporečil le zato, ker sem jo hotel nabrisati.
Tudi sicer ne dajem komplimentov kar vsevprek. Povem tako kot vidim.

Da je lepa, da je sexy, da ima prekrasne modre/zelene/rjave oči, da je njena muca najslajša pičkica, kar sem jih kdaj okusil, da obožujem njene gležnje/okroglo bohotno rit/ njene dolge sloke noge /luknjico v licu, da ima najbolj polne ustnice, ki sem jih kdaj ppoljubljal, da ima najlepše joške je bilo mišljeno resno!
Tako sem tisti trenutek čutil! Če sem dal kompliment, je bil izrečen kot dejstvo.

Nobene od žensk, ki sem jo omenil v kaki od zgodb nisem nekje ‘snel’, se pofukal z njo za prvim grmom, nevedoč njenega imena.
Za sleherno vem kako ji je ime, vem kje je domovala, vem o čem sva se pogovarjala. Morda so spremenile poglede na svet, priimke in naslove, a poteze njihovih obrazov, lepotne pike in njihove male značilnosti so vse še vedno tam kjer so bile in najljubše znamenje ali podrobnost, ki me je očarala, bi našel na vsaki od njih še danes. Prav vseh ‘svojih’ žensk se spomnim.

Vseh, a veš?

V zgodbah, čeprav morda deluje, da je v vsaki druga’ baba’, dejansko opisujem sex z manj kot desetimi deklinami, s tistimi iz fantazijskih zgodb vred.
Fantazijske akterke so mi nek določen trenutek burile domišljijo in moral sem napisati kako si predstavljam seks z njimi. No, nisem ‘moral’, a vseeno sem.

Ostale ženske pa so mi v nekem obdobju mojega življenja pomenile več kot kdorkoli in bi bil zanje pripravljen storiti malodane vse.
Ljubil sem vsak delček njihovega telesa, jim pisal pesmi in jih oboževal.
Bil sem njihov ljubimec, prijatelj, fant, partner, zaupnik. Dajal sem jim ljubezen, pozornost, oporo, strast. Sebe.

Spomnim se dvorjenj in prepirov. Spomnim se smeha in solz. Spomnim se ljubkovalnih nazivov, ki sem jim jih nadel in njihovih žarečih učk, ko sem jim ga hudomušno šepetal. Spomnim se metuljčkov v trebuhu. Spomnim se potnih dlani, preden sem zbral pogum za poljub.
Spomnim se, kam sva šla skupaj, kje sva bila in kje sem jo prvič videl/ jo prvič poljubil/ ji prvič razklenil nogi …
Spomnim se kolikokrat sem požrl svoj ponos, poteptal lasten ego, se ponižal in klečeplazil. Zavoljo ljubezni. Jebeš ponos!

Spomnim se, kako se je smejala mojim šalam, mojim norim domislicam in dovtipom. Kako sem jo spravljal v smeh, v jok, v obup in ob živce.
Spomnim se, kako je pobirati koščke svojega razbitega srca, vsakič ko ti ga kakšna zlomi.
Vsaka je nevede odnesla delček s seboj …

Spomnim se, kako so izrekale moje ime.
Vsaka s svojim tonom, s svojo variacijo in izpeljanko le tega. Isto ime ista ženska lahko izreče na desetine načinov.
Ko te poljubi, ko ji prihaja, ko je jezna nate, ko te prosi da jo spremiš do stranišča, ko ti izpove ljubezen, kadar hoče, da z nečim prenehaš in kadar te roti, da nikar ne odnehaj. Ko ti pove, da je vajine epizode konec.
Kako ga izreče moja zadnja ljubezen slišim še zdaj. V glavi …

V zgodbah, ki sem jih spisal ne opevam svojih domnevnih fukaških sposobnosti, ne opisujem debeline svojega kurca, ali pa napetih bicepsov, medtem ko jo držim za lase/boke in ji ga vdevam po pasje, temveč se skušam posvečati dogajanju, občutkom in temu, da bi z opisom njenih atributov, sebi čim bolj živo pričaral spomin na to lepo izkušnjo, vam pa povzročil prijetno ščemenje.

Preden zbledijo, preden odmrejo, preden preidejo v pozabo in v nepovrat, od koder jih ne bom nikoli več zvabil, jih zapišem kot opomin, da je v življenju kljub tegobam nebroj lepih trenutkov.

/Stari zašel si!/

Aha …
torej …
Nisem jebač!

Nisem slinast, sprijen starec, ki se obregne ob vsak par jošk, ki mu pridejo naproti.
Nisem pohoten pokvarjen poslovnež, ki si omisli lepotno tekmovanje, kjer podelijo nek naziv in si s tem zagotovi, da se mu mladenke nasmihajo v bebast zagorel obraz, tiste najbolj lente željne pa mu nemara pocuzajo še tiča.
Nisem nesamozavesten, nemoralen, nespoštljiv nebodigatreba, ki bi si kupoval naklonjenost z darili, potem pa nesrečnico zavrgel kot predrto lutko za fuk.
Nimam ne dragega, ne športnega, ne prestižnega avtomobila, ki bi mi služil kot limanice za pleh pičke.
Ne postopam po lokalih nad mestom, pod mestom ali pa na obrobju mesta, kjer zakompleksane in zmedene mačkice išejo ‘daddy-ja’.
Ne sončim umetnih belih zob po la plažah, cirkusih in študentskih kleteh, kjer bi lahko čez ramo zadegal najbolj pijano prsato prasičko s periferije.
Ne prodajam bučk, ne sadim rožic, ne zidam gradov v oblakih, ne snemam zvezd z neba, ne obljubljam nebeških užitkov. Ne pleteničim in ne plahtam.

Nerad se ponavljam, a bom vseeno zapisal isto kot sem zapisal v enem svojih prvih komentarjev, pod prispevkom ‘Odgovor bralcu’ naše Maycheee …

‘Nisem žrebec.
Nisem ženskar.
Nisem sveder, fukač ali lomilec ženskih src.
Sem pa strasten kadar sem sproščen, perverzen kadar čutim, da smem biti, nežen, kadar se mi zdi, da zaradi tega ne bom izpadel mevža in odkrit in iskren vedno.’

Vkolikor si mislite ravno nasprotno, sem ga nekje pošteno polomil in bi bilo bržkone najbolje, če je to moj povsem poslednji stavek na tem blogu.

BoneR