Pozdravljena Guma.
‘Živjo.’
Potuješ skozi noč?
‘Segrevam se.’
Te zebe?
‘Ja. Čaj kuham. Iz službe sem.’
Še nosiš gumo?
‚Ne. Slekla sem jih. Rokavice.‘
Ups. Prijazna moram bit s tabo. Ljudje z rokavicami so opremljeni za nevarne situacije.
‘Nič takega. Samo moje roke so vedno mrzle. Ti delaš z rokami?’
Ne, z ušesi. Snemam zvok. Najboljše stvari zame so zvoki.
‘Hm. V službi slišim samo hrup. Vodo, avtomobile.’
Res? Bi lahko to posnela zame?
‘Verjetno, če res hočeš. Je to tvoja stvar?’
Govori zgodbo. Da nove občutke.
‚Kaj bi rada čutila?‘
Pozabo, brezčasje, svet, ki drsi mimo mene. Ki se ustavi, pravzaprav, kot ponoči. Noči so mirne, a ne tihe. Ko imam more, poslušam različne posnetke, ležim v temi.
‘Ti kdaj pride na zvok?’
Jasno. Polurni posnetek moškega, ki peče kostanj na ulici. Njegov glas, črne roke, ogenj, vonj kostanjev …
‘Sliši se bolj kot otroška fantazija.’
Ja, udobna, a tudi groba. On je bil grob in to mi je všeč. Je tvoja guma groba?
‚Je. Včasih sem si grela prste na veceju z drkanjem. Potem sem to počela z rokavicami. Čuden občutek.’
Zelo bi te rada slišala mastrubirat na veceju.
‚Nič posebnega ni. Nisem glasna.‘
Veliko zvokov je. Kot dihanje, ki postaja hitrejše, šumenje obleke, ko se premikaš, vedno nekje teče voda na vecejih, zvoki od zunaj, mogoče drugi ljudje, avtomobili.
‘Bi te to rajcalo?’
Seveda.
‘Bolj kot moja slika?’
Ja.
‘Bolj kot jaz?’
To si ti. Ampak odvisno.
‘Od česa?’
Tvojih zvokov. Kako govoriš. Tvojih prsi. Oči, kože, dotikov, besed.
‘Imam joške. Lepe.’
To je dobro.
‘Fino je fukat v avtu, ko ga drgnejo čistilni valji. Nevihta zunaj in jaz počasi jaham. Njegove dlani na mojih joških, vročina, vlaga, zamegljene šipe.‘
To počneš?
‘Seveda. Ne morem ves čas drkat na veceju.’
Verjetno res. Povej še kaj. Kako vidiš sebe, v ogledalu?
‘Premajhne roke za to delo. Brezoblična v delovnem pajacu. Velike oči, široka ramena. Kupila sem si latex hlače in majico, potem ko sem drkala z rokavicami. Hodim v klub ali srečam koga na internetu. Všeč mi je fukat. Tebi?’
Zdajle bi te zgolj gledala v lateksu. Kako se oblačiš, sediš v baru. Kadiš. Ali kadiš?
‘Ne. Nisem na TV, veš.’
Na žalost. Večkrat pozabim, da svet ni moje igrišče.
‚Se nočeš vmešavat?‘
Včasih. Ne dovolj pogosto. Zadovolji me, če gledam in poslušam. Če se me kdo dotakne, hočem, da je močno. Da se izgubim v bolečini.
‚Kot v zvokih?‘
Zaradi obojega pozabim. Samo ljudje bolj bolijo.
‘Te je nekdo prizadel?’
Vsi. Ves čas. Ampak so samo oni sami. Verjetno jim je všeč, kako me čutijo.
‘Kako te je čutiti?’
Odsevam obraze kot voda, a znotraj tečem, sem živa.
‚Všeč mi je voda, čeprav me ves čas zebe. Svetleča površina, kot latex.‘
Ja.

‚Si še tu, Neslišna?‘
Ja.
‘V temi?’
Skoraj.
‘Si tema? Ješ glasove?’
Mogoče.
‘Jutri boš moja fantazija. Ko ležiš v temi.’

Midori

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 0 / 5. Število glasov: 0

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!