Iz želje po tvojem telesu ne spim več. Zjutraj se zbujam zlomljen, nervozen in piker. Z rokami stiskam odejo k sebi, ker mi ni do jutra, do dneva brez … brez tvojega telesa, sokov neskončnih. Onaniram pred spanjem in zato, da se zbudim, nato pišem, pišem svoje nevroze, svoje groze in nesmisle. Pišem pisma s številkam od  1 do n, ki jih pač nikoli ne dobiš, in se zaljubljam. Ta pofukani fejsbuk je začel nam sanjačem uničevat življenja, vsak dan te imam na dosegu klika, kao roke, ki večinoma pristaja na mojem kurcu. Vmes se ljubim, če se le pojavi možnost, z ženskami s slastnimi nogami in ljubimi besedami. Sklanjam se, jim stiskam brado v lase. Diham jim nestrpno. Za ženske moraš biti nervozen, če si nervozen si zaposlen, če si zaposlen si pomemben, če jih vmes še ljubiš, te vzamejo za svojega. Tako se je ena le privila k meni, vzel sem jo v objem in ji govoril, razlagal. Med pogovorom sva iskala skupno točko in jo našla v nežnem rajcu. Sproščeno sva se pričela poljubljati, brez namenov, blodila po koncih kože.

Pritisnila se je k meni. Ni ji bilo vseeno, čisto nič. Globoko je zajemala zrak, njena vprašanja so bila otročja, rajcala so me, čeprav sem vedel, da je zopet v tisti svoji nesrečni fazi brez pomena. Rekla je, da je zrajcana. Božala sva se in to je vse, par ur. Ko naju je začelo loviti jutro sva ugotovila, da je čas, da zaspiva.  Koža mi je prijala, ti si mi prijala, jutro je bilo danes veliko lažje. Zgodnji tremor je za spremembo predstavljal vse drugo kot požrte živce.

 

Lep pozdrav.

Pušlc