Ležim v postelji. Sama… Spet razmišljam o tebi… Spet! A kdaj ne? Znorela bom!

Pogrešam te! Najbolj pogrešam tvoje ustnice. Tako mehke, tako sočne, tako popolne. Pogrešam tvoj nasmeh, objeme, stiskanje in dotikanje najinih teles. Pogrešam tvoj glas. Ja, neprestano bi te lahko poslušala. Še zmeraj hrepenim po tvojih dotikih in poljubih. Še zmeraj si te želim. Ko le ne bi bila zate le smrklja, seksualni objekt. Ko bi le čutil kaj več, ne le »neustavljivo spolno privlačnost«…

Ne vem zakaj sem se zapletla s tabo… Vem le, da tega ne obžalujem. Vse bi ponovila še enkrat. Ne enkrat… stokrat! Čeprav, midva… midva sva fail že v startu. Ti si verjetno iskal nekaj drugega. Zabavo, avanturo? Jaz pa sem v tebi iskala moškega, ki bi me ljubil. Ja, jaz te ljubim. Ok, zavedam se, da so to močne besede, vendar jaz tako čutim. Tako je že od tiste preklete pomladi, ko sva se spoznala. Ljubezen na prvi pogled? Ne, to ne… Ljubezen na kaj? No, tega še sama ne vem. Vem le to, da to kar čutim do tebe ne bom več nikoli čutila…do nikogar. Nikdar. Ne ljubezni in ne te »neustavljive spolne privlačnosti«, kakor oba rada rečeva temu kar imava.

Ah, midva… Midva nisva nič. No, jaz tebi nisem nič. Ti pa meni pomeniš vse!

Zakaj mora biti tako? Res je, med nama je ogromno razlik, vendar niso nepremostljive. Zakaj nama ne daš priložnosti? Zakaj sebi ne daš priložnosti, da bi bil srečen? Si sploh srečen? Si zadovoljen s svojim življenjem? Se ti sploh sanja, kaj vse bi jaz naredila zate?

Kako ne dojameš, da me fantje ne zanimajo? Jaz rabim moškega in ne otroka! Nekoga, ki ve kako se stvarem streže. Nekoga, ki bo z mano na isti valovni dolžini. Intelektualno in seksualno.

Žal se ti ne morem upreti. Ne znam ti reči ne. Tvoja sem! Kjerkoli, kadarkoli in ne glede na vse. Dovolj je le pogled! Dovolj je le dotik in že gorim! Sovražim se zaradi tega in vem… zaslužim si boljše. Zaslužim si nekoga, ki me bo ljubil. Zakaj to nisi ti??

Kaj bi dala, da bi njemu lahko vračala čustva, da bi se mu predala tako kot sem se tebi. Da bi njemu lahko dala to kar lahko dam le tebi. Vendar ne gre. Ni ščemenja, ni metuljčkov in ni mokrosti tam spodaj. Ni poželenja… Ni kemije. Ničesar ni.

Dostikrat pomislim: so kriva leta? Goddammit! Niso. Sem res tako zelo grozna? Nisem! Kaj sem? Zate neumna? Veš, nisem! Torej, kaj je? Daj se odpri, pusti mi k sebi! Odpri mi srce, ker moje je že od zdavnaj tvoje!

Kako bo, ko se bom spet znašla v istem prostoru s tabo? Poznam se. Vem, spet bom vsa mehka in zmedena. Pogled, dotik, beseda in spet bom tvoja. Ne! Ne prenesem dejstva, da več nisi sam!

Jo poznam? Je to kar si ti? Je tvoja duša dvojčica? V čem je boljša od mene? Si srečen z njo? Dobiš pri njej to kar rabiš? Jo ljubiš? …Kot jaz tebe?

Moje življenje pred tabo je bilo tako preprosto in brez težav! En velik joyride. Nisem si mislila, da bo ta stvar tako intenzivna in tako pogubna.

Kako naj te iztrgam iz duše in srca? Iz glave??? Nemogoče. Kako naj pozabim tvoje poljube, tvoje dotike, tvoje objeme…tvoj vonj? Tisto vznemirjenje ob najinih snidenjih? Strast? V njem iščem tebe. A kaj, ko nima tvojih oči, tvojega glasu, tvojih ustnic… Ni ti! Upira se mi že misel na seks z njim! Mah, kaj z njim…s komerkoli drugim! Nikoli več ne bom gorela tako, kot sem s tabo.

Nisem zatreskana. Res sem se zaljubila vate. Prej sem vedno govorila, da se zaljubijo le slabiči, in da vse kar šteje je poželenje in tisti prvinski nagon. Oh, kako sem se uštela! Neumnica!

In… Kaj zdaj? Kam greva? Kam vodi to? Bom kdaj lahko nate gledala drugače kot gledam sedaj? Bom lahko kdaj isto tako hladna, nesramna in arogantna kot si ti? 1000 misli in vprašanj a nobenega odgovora.

Me slišiš?!? Vrni mi življenje! Ali vsaj voljo do njega! Ne znam in ne morem naprej!

Joj, kako je vse skupaj brez smisla!

Skozi solze pogledam proti oknu. Oh, jutro je že… Očitno bom spet prespala dopoldne.

 

________________________________________

Ona bejba, iz 6. nadstropja