»Se ti ne zdi tale vaš blog nekam neorganski? Diha v zategnjene korzete, naoljen latex, tiščijo ga fuk petke, od silikona ga boli glava, okoli vratu pa ste mu zategnili bondage vrvi. Pa saj folk tega noče brat. Nerealno fukarjenje v superlativih, nobenega stika s povprečnim seksačem, nobenih nepobritih nog, nestuširanih pizdic, in opla, mlahavih tičev.«

Blog je vsekakor upedenan in polikan. Vse teče gladko, muce so mokre in tiči strumno stojijo. Ja in? Po stresnem dnevu vsaj meni paše nekaj sproščanja, inspiracije, in nenavsezadnje iluzije, da obstaja sexy svet, kjer je vsak seks vrhunski in nepozaben. Pa saj ni vse tako privlečeno za lase. Verjamem, da je veliko zgodb na blogu resničnih, da ljudje v seksu res uživajo na nebroj načinov. Ponosna sem na vse pogumne pisce, ki so in še pišejo o temah, ki sploh niso teme, ampak en velik tabu; več, ki priznavajo, da so tudi sami grešni packi, če je v teh stvareh pač kaj greha. Spodbujam in zagovarjam bolj odprto diskusijo o vseh aspektih seksa. Pozitiven šok sem doživela ob objavi tiste zgodbe o ekshibicionizmu. Prepričana sem bila, da bo zgodba zgorela v plamenih bakel ozkomiselnih bralcev. Prav nasprotno pa so jo ti hudomušno prežvečili. Ponosna tudi na bralce bloga! Torej oh in sploh na vse strani.

Kot vam je najbrž že jasno, se je uredniška ekipa rahlo razlezla iz enega člana v tri. Moški del ekipe iz očitnih razlogov že dobro poznate, sama pa sem povečini bolj subtilne sorte. Imam grdo navado, da se pod svojimi izdelki ne podpišem, saj se navkljub vsemu besedičenju o svoji odprtosti, nemalokrat znajdem pred dilemo, ali sem res pripravljena na morebitne kritike. Kakorkoli, dobila sem nalogo, da več pišem. Da sem bolj prisotna. Rečeno, storjeno.

Čemu klobasanje, ki ni niti podobno urednikovi besedi, kaj šele kakšnemu sočnemu prispevku? V mislih sem imela nekaj pohval, ki sem jih že natresla, predvsem pa bi rada spregovorila o svojem fetišu. Sem en tak majhen grammar nazi. Lepo urejen tekst v meni vzbudi zanimanje, dam mu priložnost, lahko me celo vzburi. Vem, vem, razumem vaše nasprotovanje, da je vsebina bolj pomembna od forme, in da dobra slovnica in vse kar paše zraven, lahko besedilu samo nekaj doda, ne more pa nositi njegove teže. Kar se mene tiče, v veliko primerih lahko. Kocine mi gredo pokonci, ko prebiram zgodbe, kjer ne veš ali se avtor zajebava, je to pisal na straniščni školjki, je morebiti tako neuk, ali pa mu preprosto ni mar. Verjamem, da nisem edina, ki kaj da na slovnično neoporečnost. In za konec: pišite, pišite, pišite, obenem pa imejte v mislih, da mi (nam) slabo spisan/narečno zaznamovan/nepregledan in nepregleden izdelek, zada nemalo preglavic, ker s pretiranim popravljanjem izgubimo Žmoht, ki je avtorska last vsakega pisca posebej.

Dragi moji: “Good grammar is sexy!”

maycheee