Prav gotovo sem eden tistih ljudi, ki jih vrtinčenje snežink v zraku, nizke temperature, sukanje dima iz dimnikov hiš, belina zasneženih pokrajin, ki kar vabijo k postavljanju sneženih mož, kepanju, sankanju in prevračanju kozolcev, niti malo ne premamijo, da bi si nadel kapo, šal, bundo in rokavice ter z nasmehom na obrazu hitel zimskim radostim naproti.
Ravno nasprotno …
Kri v žilah mi zaledeni in neka čudna otožnost sede na mojo od sonca odvisno balkansko dušo.
A so me fotografije, ki sem jih izbral za galerijo – priznam – ogrele.
Prav mikavna je videti skoraj vsaka od njih. Osebam na njih ni videti, da bi jim bilo kaj hudega. Nekatere so celo videti, da se zabavajo.
Kdo bi si mislil, da te lahko slike golih ljudi na zimskem, do kosti segajočem mrazu ogrejejo in ti poženejo kri po ožilju?

A vendarle me ob eni od njih vseeno prekleto zmrazi.
Uganete ob kateri?
Kaj pravite, bi si upali z golo ritjo skakljati zunaj pri temperaturah pod ničlo?

Presneto, spomnil sem se, da sem se nekoč celo sam, povsem gol, iz prvega nadstropja hribovske koče, pognal skozi okno, pristal v kupu snega pred njo, potem pa zbijal po vratih, ki sem jih sicer predhodno odklenil, a so mi jih šaljivci med mojimi pripravami na skok zaklenili, potem pa so se mi skozi okno prismuknjeno režali.
Trpljenje, ki sem ga občutil pred durmi, se nikakor ne more primerjati z blaženostjo, ki sem jo kasneje občutil sedeč pred krušno pečjo in zavit v deko.
Hmmm, ima kdo ključe kake koče? 😉

BoneR