Nervozno se je prestopala po prašni in umazani industrijski hali propadlega podjetja, med odvrženimi plastenkami, med razbitimi steklenicami, med polomljenimi paletami, papirjem in smetmi.
Stene so bile popisane s spreji, z nesmiselnimi zapisi, raznimi grafiti. Oluščen omet je ležal po tleh, kot bi notranjost stavbe napadla luskavica. Nekje je bila ob steno potisnjena žimnica, na kateri je bilo brez kančka dvoma vse polno madežev. Skozi razbita stekla je zavel veter in ji nosnici napolnil z vonjem po scalini in gnilobi.
Spraševala se je koliko ljudi je tu v tem mračnem prostoru uriniralo, se zapijalo, drogiralo, spalo. Je tu že kdo kdaj fukal?

‘Sleci se!’, ji je velel glas, ki ga je tako željno pričakovala.
Brez obotavljanja je slekla plašč in ga položila na polomljen stol.
Stala je sredi porušenih stebrov, sredi kaosa, kot boginja uničenja, od popolne golote ločena le s parom črnih čeveljcev z vrtoglavo visoko peto ter s črnimi prosojnimi nogavicami in pasom, ki ji je objemal život ter jih držal pokonci.

Pristopil je od zadaj ter ji razkrečil nogi. Prepognil jo je čez stol in ji ga v enem samem sunku zabil v premočeno pičko.
Storil je vse kar je pričakovala. Vse česar si je želela.
Zlasal jo je. Našeškal jo je. Pofukal jo je. Izrabil jo je. Hladno. Brezčutno. Kakor najbolj ceneno cipo …

Nogi sta se ji tresli. Po stegnih se ji je stekalo. Hlad jo je ovil, kot ledeno ogrinjalo.

Počutila se je zavrženo. Zapuščeno. Izrabljeno.
Izpolnjeno.
Za sedaj …

Domišljija ji je nanizala še vrsto prizorov in prizorišč, kjer bi si jo lahko naslednjič vzel, ter kot vedno odkorakal. Brez poljuba, brez pozdrava. Še preden bi prišla do sape, se zavedla kam jo je njena nebrzdana pohota, njena želja po ponižanju in po fuku zanesla tokrat …

Le kje jo bo zavrgel naslednjič?

BoneR