Nekoč davno, v neki starodavni deželi, v časih, ki jih le le ljudje z najboljšim spominom pomnijo kot obdobje, ki je bilo prijaznejše in plodnejše, v časih, ko je sonce močneje in bolj toplo svetilo, ko je bilo pivo bolj hladno in so bila dekleta bolj voljna, moški so bili bolj možati, celotna era je bila menda – tako pravijo očaki – v vseh pogledih boljša od današnje dobe, je živela kraljica ljudskih src, miljenka celotnega prebivalstva, prelepa žlahtna rožica, obličja kakor grška Venera, zaobljenih oblin kakor njena soimenjakinja iz Willendorfa, legenda pa omneja tudi, da je žgolela lepo kakor slavček, nežno kakor piš vetra, a vendar odločno in ženstveno, da so bili moški tisti, ki so jo moledujoče ogovarjali in ji pripominjali …

‘Ljubi me, ljubi divja zver … ‘

BoneR