Bo že res, da se da takoj, ko se zavihtite nanj, nemudoma in brez obotavljanja, spraviti v galop, pa vendarle je bolj pametno in smiselno, če zadevo počasi in premišljeno stopnjujete. Sicer se zna zgoditi, da pride do kake poškodbe ali zloma, potem pa veste kaj sledi, kajne?

Najprej korak, potem kas, temu sledi rahel in enakomeren drnec, šele potem galop. Najbolje, da delovni. 😀
Seveda morata biti tako jahalka kot tudi jahani uigrana, med njima mora biti sožitje, saj navsezadnje tvorita ekipo. Četudi jahalka misli, da je ona tista, ki ima vajeti v rokah, se lahko kaj rado zgodi, da jo vrže iz sedla in jo potepta.

Menda pa ‘konj’, ki ga je treba priganjati ni kaj prida in je bolje, če ga, preden se resno lotite ježe, še nekaj časa vodite na lonžirnem štriku.
Vsaj toliko časa, da se privadi tempa in glasu, ter se nauči – vsaj občasno – ubogati ukaze. 😉

BoneR

<