On, kurba (7. del) 

Tara kljub prijetni toploti in enakomernem dvigovanju Maksovega trebuha, kamor je naslonila glavo, ni zdržala dolgo. Znova ta prekleti občutek nemira, pomešanega z ujetostjo, ki si je ni znala razložiti. Maksovo roko je previdno umaknila, nato pa odšla do avtomobila, kjer je poiskala fotoaparat. V senci bližnjega drevesa skrita pred bleščanjem sonca, si je znova ogledala fotografije, ki jih je posnela ob Predelskem jezeru. Pogled na Maksovo golo telo, tik pred skokom v jezero je ni pustilo ravnodušno. Kljub temu, da ji je glava zapovedovala ravnodušnost, njeno telo ni mislilo tako. Občutki, ki so jo nepričakovano zadeli ob obali jezera, so bili znova tukaj. Izklesano moško telo, kapljice vode od katerih se je odbijala svetloba, za desert pa še ozadje, kot ogledalo mirno jezero v mnogoterih odtenkih zelene barve. Fotografija, preveč popolna, da bi bila resnična, jo je prisilila dvigniti glavo. S pogledom je poiskala še vedno spečega Maksa, kot da se želi prepričati ali je vse skupaj sploh res. Ducat metuljčkov v trebuhu, ki so jo tako nepričakovano presenetili ob jezeru, so se zdaj spremenili v ogromen roj in jo naredili še bolj nemirno.

Tiho, skoraj po prstih se je vrnila k Maksu in pokleknila na blazino. Ni se premaknil. Enakomerno dihanje, roka pa še vedno preko oči sta nakazovala trden spanec. Roko je previdno položila na njegove široke prsi in za trenutek zastala. Nobene reakcije, razen toplote Maksovega telesa, ki se je preko Tarine roke prelivala vanjo, ob tem pa so metuljčki v njenem trebuhu podivjali. Na hitro se je ozrla po okolici v strahu, da ju kdo opazuje. A bila sta popolnoma sama. Občutek, da ju vsak trenutek lahko preseneti naključni sprehajalec ali celo veslač na Soči jo ni ustavilo. Ravno nasprotno želja je postajala nevzdržna. Morala se je dotakniti, pogasiti požar med njenimi nogami. Prosta roka ji je zdrsnila pod hlače in mokre hlačke. Popolnoma vlažna muca se je v trenutku odzvala na dotik prstov. Le ugriz v ustnice je ustavil globok vzdih, ki bi skoraj zagotovo prebudil Maksa. Z zaprtimi očmi, glavo nagnjeno daleč nazaj in prsti zakopano globoko v svojo muco se je prepustila uživanju. V trenutku je pozabila, kje je, zvok Soče le nekaj metrov stran, pa se je počasi izgubljal kot oddaljen odmev. Z roko, še vedno na Maksovih prsih, utrip njegovega srca, enakomerno dihanje, toplota telesa, sta delovala kot bencin na ogenj. Pred njenimi očmi so zaplesale slike njunih prepletenih teles. Želja, da si jo vzame, pritisne svoje mišičasto telo nanjo, je postajala neznosna. Roko je še globlje porinila v svoje hlačke, val užitka pa je nezadržno prihajal na plan. Zadnji gib roke, dotik ščegetavčka, telo prepognjeno v nasladi, nato pa le še občutek olajšanosti. Metulji v njeni notranjosti niso več divjali. Počasi, drug za drugim so pristajali, kot bi bili zadovoljni in potešeni tudi oni.

Zvok Soče se je znova vrnil. Bila je nazaj v realnosti. Odprla je oči, upajoč, da zvoki njene naslade niso zbudili Maksa. A že v naslednjem trenutku so se njune oči srečale. Z roko še vedno na svojem čelu, a tokrat nekoliko umaknjeno, ravno dovolj, da so se njegove črne prodorne oči zapičile vanjo. Že drugič v zadnji minuti je Taro zalila nepopisna vročina, a tokrat njen obraz, ki je v zadregi postal škrlatno rdeč.

“Bo to vse ali mogoče sledi podaljšek?” je bil glas Maksa, ki je le še povečal njeno rdečico na obrazu.

Topel dotik njene roke na njegovih prsih se je v trenutku spremenil. Namesto mehkih blazinic njenih prstov, ga je prebodlo pet igli podobnih nohtov. Le s težavo se je obvladal.

»Spal si, saj si spal Maks!« je z glasom na robu obupa skoraj zakričala.

»Kakih deset minut res, potem sem le še malo meditiral in užival ob pogledu nate.«

»Kreten! Kako moreš?« so bile besede, ki jih je pospremila z ledenim pogledom.

V trenutku je bila na nogah. Še vedno popolnoma zaripla v obraz je odvihrala proti parkiranemu avtomobilu s plazom kletvic, ki so neusmiljeno vrele iz nje. A Maksa je vse skupaj le neizmerno zabavalo. Kot da se ni zgodilo nič, se je pretegnil, nato pa vstal in pospravil odejo. Vrnil se do avtomobila, odložil odejo v prtljažnik, nato pa potrkal na okno in previdno odprl vrata.

»Je varno?«

»Kreten!«

»Kaj naj bi po tvoje naredil Tara? Te vljudno prekinil? Rekel, da me moti? Lepo te je bilo opazovati in tudi ti ne moreš reči, da nisi uživala. Ne vidim težave, če seveda odmisliva tvojo zadrego!« so bile besede, s katerimi jo je poskušal pomiriti.

»Nehaj nakladati! Izkoristil si priložnost. Počutim se kot ….,« a ni našla prave besede.

»Ok, Tara, bom tiho. Čeprav ne razumem, kako neki sem te izkoristil, pa saj je vseeno. Če te kaj potolaži, lepa si, ko ti prihaja.«

Začudeno ga je pogledala, kot da bi narobe slišala njegove zadnje besede. A Maks bi prisegel, da je njen obraz postal še za odtenek bolj rdeč.

»Tega dogodka ne omenjaj več, Maks! Ni se zgodil, ni ga bilo in če se spozabiš ti obljubim!« ob tem pa proti njemu iztegnila na pol zaprto roko, ki je z dolgimi nohti spominjala na grožnjo razjarjene mačke.

»Pospravi kremplje, sporočilo sprejeto!« je bil resen Maksov glas, a pospremljen s širokim nasmehom.

Kratka vožnja do Bovca je minila v tišini. Napetost v avtomobilu bi se dalo rezati z nožem. Morečo tišino je prekinil Maks:

»Predlagam, da poiščeva kakšno agencijo, kjer si bova izposodila opremo za canyoning. Tudi vodiča bova najela, čeprav sem enkrat s prijatelji že poizkusil potok Sušca in kanjon po katerem teče. Mislim, da bo popolnoma primeren za naju.

»Opremo bova kupila. Na kraj pameti mi ne pade, da nase navlečem neopren, v katerega so drugi…,«za trenutek je postala,«pa saj veš, Maks, kaj počnejo turisti, ko je nuja. Zgodbe o lulanju v neoprenske obleke so še predobro znane. Kupila bova dva kompleta in zadeva rešena.«

»Saj se hecaš? Pa sploh veš, koliko nova oprema stane, Tara?

»Me ne zanima, kupila jo bova in pika. Tako ali tako jo mislim še kdaj uporabiti. In brez panike, plačala jo bom jaz!«

Maks je nejeverno zmajeval z glavo, zavedajoč se, kako draga je oprema. Ko sta zapeljala na glavni trg sredi Bovca, je zavil pred bližnjo agencijo, ki je ponujala različen nabor športnih dejavnosti, obenem pa bila tudi športna trgovina in izposojevalnica v enem. Vstopila sta, mlad prijazen fant pa ju je ogovoril:

»Dober dan, čudovit dan za športne aktivnosti. Za kaj sta se danes odločila?«

»Na canyoning greva, Sušec naju vabi,« je prevzela pobudo Tara.

»No lepo, vodostaj potoka je ravno pravi, dežja ni napovedanega, da bi bilo kakšno presenečenje. Čez dobre dve uri imamo manjšo skupino, zraven pa gresta tudi dva vodiča. Lahko se jim pridružite,« so bile besede prijaznega prodajalca.

»Ne, ne, sama greva, prišla sva le po opremo. Kupila bi kompletno opremo za naju, poleg tega pa bi za jutri rezervirala in tudi plačala turo raftinga.«

»Gospodična, za canyoning vam svetujem vodiča. Sicer canyoning v Sušcu ni zelo zahteven, a dobro je imeti nekoga s seboj, ki pozna skrite pasti,« je poskušal prodajalec prepričati Taro.

»Ni potrebe, imam vodiča,« ga je zavrnila Tara ob tem pa pokazala na Maksa, ki je že stal med razstavljeno opremo, ob tem pa nemočno skomignil z rameni.

»Kakor želite,« je nadaljeval mladenič za prodajnim pultom,«kar se pa tiče raftinga imamo jutri dopoldan dve skupini ob desetih, lahko se jim pridružita.«

Ob teh besedah pa je vskočil Maks:

»Izposodila si bova raft za dva, outssiderja. Naj ga pripeljejo na štartno točko. Predvidevam, da govorimo o turi od slapa Boka do vasi Trnovo? Kakšen je višina vode pod mostom pri Boki?«

»Nič posebnega, devetdeset centimetrov, če ste že veslali, bo ravno prav.«

Prodajalec je iz postavljenih vprašanj uvidel, da pred njim stoji nekdo, ki ni ravno zelenec. Niti poskusil ju ni več prepričati, obenem pa se je zavedal, da lahko mirno odideta v drugo agencijo in po vodi mu bo splaval odličen zaslužek. Skupaj so si začeli ogledovati razstavljeno opremo. Vajen ocenjevanja ljudi in njihovih mer, jima je prodajalec znosil opremo na dva stola, tik ob kabino za preizkušanje. Ni trajalo dolgo, da sta preizkusila vse kose opreme, s čeladami vred. Za konec sta izbrala še vsak svoj rešilni jopič in bila sta pripravljena. Namesto velikih vreč, v katere je prodajalec želel pospraviti kupljeno opremo, se je tara odločila še za dve veliki nepremočljivi torbi.

»Račun prosim!« je z odločnim glasom zahtevala Tara,«in ne pozabite vračunati še jutrišnjega raftinga, samo opremo seveda, kapitana Titanika bom pripeljal s seboj.«

Maks se ni oziral na njeno pripombo. S strahom je gledal na ekran majhne blagajne, kjer se številke niso hotele ustaviti. Znesek se je neusmiljeno višal in končno ustavil na skoraj tisoč petsto evrih. Zaprlo mu je sapo, a Tara je iz svoje denarnice mirno potegnila tri plačilne kartice in jih pridržala pred trgovcem. Maksove oči so se razširile na zlati American exspres in Visa kartici, črne Diners pa tako ali tako še ni videl. Nič mu ni bilo jasno, očitno pa se je zelo motil. Ni pozabil njunega srečanja, njegove napačne ocene, ko je mislil, da je študentka, ki se vrača za konec tedna domov. Plačilo je potekalo brez težav, vidno zadovoljen prodajalec pa se je Tari vljudno zahvalil.

»Greva Maks, dovolj lenarjenja, avantura vabi!« in brez dodatnih besed zapustila agencijo.

Ostal je sam, z dvema velikima torbama in zadovoljnim prodajalcem, ki kar ni mogel skriti nasmeha ob odlični kupčiji. Njuna pogleda sta se srečala, a nobeden ni komentiral zadnjih petnajstih minut. Včasih se tudi moški razumejo brez besed, ne le ženske, je pomislil Maks in bil hvaležen za prodajalčev molk.

Tara je že sedela v avtu. Torbi sta pristali v prtljažniku in že sta se peljala skozi Bovec proti svojemu cilju. Cesta se je vila tik ob smaragdno zeleni Soči, ki jo je Maks z zanimanjem opazoval. Vodostaj res ni bil visok in veselil se je jutrišnjega raftinga. Mimo slapa Boke, ki je kot vedno bruhal tisoče litrov vode v globino in skozi vas Žaga sta v dobrih desetih minutah prispela na cilj. Majhen lesen kažipot je usmerjal turiste na ozek kolovoz, ki se je hitro končal na manjšem travniku. Le en kombi tik ob kolovozu je dajal vedeti, da se sezona šele začenja. Ko sta izstopila iz avtomobila, so se iz daljave zaslišali kriki navdušenih turistov.

»Zakaj tako kričanje?« ga je radovedno vprašala.

»Če ti povem, ne bo zanimivo,« ob tem pa ji nagajivo pomežiknil.

Vzela sta vsak svojo torbo. Maks se je ne meneč za Taro začel slačiti, ona pa se je začela ozirati, kot da nekaj išče.

»Če iščeš kabino za preoblačenje, žal tukaj je ni. Saj bi zamižal, a se bojim, da se mi zopet zavrti film, ki sem ga gledal ob Soči!« ob teh besedah pa je mirno nadaljeval preoblačenje.

Pogled, ki mu ga je dala, ga je neizmerno zabaval. Njene zelene oči so se divje zabliskale, a rekla ni nič. Le rahla rdečica se je znova prikradla na njen obraz. Končno se je opogumila, začela slačiti, Maks pa se je kavalirsko obrnil, kljub temu, da je del njega želel videti, kaj skriva pod ohlapnimi oblačili.

»Sem že!«

Maks se je obrni in si jo ogledal. V vsej opremi in s čelado na glavi je izgledala še bolj fantovsko kot prej, a na njenem obrazu, posutim z drobnimi pegicami, je bila skrita privlačnost, katere si Maks ni znal razložiti. Stopil je bližje k njej, preveril paščke čelade, ter jih še malo skrajšal. Nato jo je odpel in položil v roke.

»Čaka naju dvajset minut strmega brega. Vroče ti bo. Tudi okoli vratu bolje, da si odpeta. Ko bova prišla na vrh, se znova lahko zapneš. Kako se počutiš v obleki?«

»Tesna je in debela,« mu je odgovorila.

»Tako mora biti. Te obleke so debele pet milimetrov. So debelejše kot za rafting, a tu si ves čas v vodi. Spomni se jezera in svojih gležnjev. Vsak milimeter bo prišel prav. Sicer se zna zgoditi, da nama bo jutri na raftingu vroče, a za to lahko hitro poskrbim. Kot kapitan Titanika bom brez težave poskrbel, da se ohladiš!«

»Si vedno tako občutljiv ali le ob ženskem zbadanju?« je sledilo vprašanje.

Namesto odgovora pa je dobila nasmeh in njegovo roko na glavo, s katero je razmršil njene od čelade poležane lase.

»Greva!«

Zavita steza se je že po nekaj metrih začela strmo vzpenjati. Na začetku gosto zelenje se je počasi razredčilo. Sončne žarke so prestrezale košate krošnje dreves in le redki sončni žarki so se prebili do tal. Tara je narekovala tempo, Maks pa ji je tesno sledil. Občudoval je njeno gibko hojo in kljub hitremu vzponu, ni bilo ne sledu, o kakšni zadihanosti. Pogled mu je večkrat ušel na na njeno lepo oblikovano ritko, sicer ujeto v debel neopren, a kljub temu nadvse privlačno. Pred oči se mu je znova prikradla slika iz pred nekaj ur, ko jo je občudoval na počitku ob Soči. Ob spominu na njeno toplo roko, položeno na njegove prsi, zaprte oči, obraz zamaknjen v navalu strasti, je Maksu začela vreti kri v žilah. Kljub temu, da ga je lahko v trenutku razbesnela, pa si je le nerad priznal, da ga nekaj na njej neizmerno privlači. Stresel je z glavo, da bi odgnal vroče misli in nadaljeval vzpon.

Po dobrih dvajsetih minutah se je steza rahlo spustila in približala potoku, ki se je leno vil med skalami grape.

»Prispela sva. Na začetku se potok počasi spušča, šele kasneje se zoži in spremeni v ozek kanjon,« je začel z navodili Maks.«Prosim po pameti, Tara. Ponekod je voda varljiva, je videti globoka, a ni tako. Ne divjaj, da ne končava na urgenci!

»Ja ata, bom pridna!« a že naslednji trenutek stekla do potoka in pogumno zabredla vanj.

Če jo je še malo prej z lahkoto dohajal, zdaj ni bilo tako. Tara je brez veliko razmišljanja sledila strugi potoka, ki se je počasi spuščala. Vodostaj je bil nizek, zato so bili redki tolmuni plitvi. Prvi malo višji skok je prišel na vrsto šele po dobrih desetih minutah. Voda, ki se je preko z mahom porasle skale prelivala slabe dva metra nižje, je skozi tisočletja oblikovala globok tolmun. Prozorno čista voda ni izdajala globine, a to Tare ni ustavilo in pogumno se je pognala preko skale. Za trenutek se je potopila nato pa z glasnim krikom navdušenja priplavala na površino.

»Dajmo ata, le pogumno!« so bile besede, ki ga niso niti malo razveselile.

Svoj skok je usmeril tik obnjo. Objem ledeno mrzle vode, nato pa dvig nazaj na površje. Odprl je oči in njuna pogleda sta se srečala, a že naslednji trenutek je dobil novo porcijo vode naravnost v obraz. Tarine dlani so pošiljale nove in nove curke vode, dokler je ni imel dovolj. Njegove velike dlani so pristale na Tarinih ramenih, ter jo potisnile v globino. Presenečen nad tem, da se ni upirala, je začutil močan prijem na svojem mednožju. Kljub debelemu neoprenu, ki ga je ščitil pred mrazom, ga je bolečina prisilila, da je izpustil njena ramena. Počasi se je dvignila iz vode. Najprej je zagledal njene oči. Dva zelena smaragda sta ga spominjala na sceno iz filma Anakonda, ko se ta dvigne iz globine Amazonke, tik preden se loti svojega plena. A že naslednji trenutek je sledil širok Tarin nasmeh.

»Ejjjj!! Je vzkliknil Maks.«Prepovedani prijemi!«

»V ljubezni in vojni je vse dovoljeno!« mu ni ostala dolžna.

»Tara, prosim te, le malo bolj previdna bodi. Ljudje so si tukaj že lomili noge. To je vse, kar te prosim!«

»In če te ubogam, dobim mogoče kakšno nagrado?«

»Karkoli, le ta tvoj adrenalin daj malo pod kontrolo.«

»Dogovorjeno Maks, te spomnim, upam, da držiš besedo?«

»Vedno!«

Očitno zadovoljna z dogovorom se je Tara odmaknila in Maksu prepustila vodenje skozi kanjon, ki se je vedno bolj ožil. Steno so postajale navpične, tolmuni pa zaradi pomanjkanja svetlobe vedno bolj temačni. Maks je vedel, da se bližata zadnjima dvema skokoma, ki jih ni nikoli pozabil. Le s težavo je skrival zaskrbljenost. Prvi skok v tesno globel med dvema skalama sta opravila hitro. Tarin obraz je žarel od navdušenja, bila je polna adrenalina, ko sta zaplavala do zadnjega previsa. Potok se je tu prelival preko gladke skale in izginjal v globino. Skupaj sta se nagnila preko previsa in pogledala v globino. Čakal ju je petnajst metrski skok, v majhen tolmun na dnu. Prvih nekaj metrov je bilo kot po toboganu v zabaviščnem parku, nato pa je sledil prosti padec, visok dobrih deset metrov. Tara je začutila Maksovo obotavljanje, a tokrat je spoštljivo počakala na njegova navodila.

»Prekrižaj noge, roke pa skleni na prsih, da se izogneš nepotrebnim udarcem. Marsikdo je tukaj podzavestno razširil roke in ni se končalo dobro. Ko priletiš v vodo, imej mehka kolena. Voda je sicer dovolj globoka, a če dosežeš dno, bo to amortiziralo udarec.«

»Razumem Maks, grem lahko prva?«

»Izvoli!«

Usedla se je na rob previsa, ter za trenutek počakala. Maks jo je pogledal. Pričakoval je vsaj nekaj strahu v njenih očeh, a ni ga našel. V naslednjem trenutku se je pognala po gladkih skalah z glasnim krikom navdušenja. Njen krik je odmeval po okoliških stenah, dokler se ni izgubil v objemu vode daleč spodaj. Brez težave je izplavala, nato pa zaklicala Maksu:

»Vse ok, čakam te!«

Maks se je obotavljajoče usedel na rob brezna. Njegov prirojeni strah pred višino ga je mrtvičil. Vedel je, da ni drugega izhoda, kot skok v globino. Že ko se je prvič s prijatelji udeležil te poti skozi kanjon, se je komaj odločil za skok. Bil je zadnji in kar nekaj časa je trajalo, da se je pognal v globino. Znova je zaslišal glas Tare, tokrat znova v njenem elementu.

»Dajmo Maks, skoči že. Lahko pa pokličem gorsko reševalno službo, da te pridejo rešit!«

Ni reagiral na provokacijo, preveč dela je imel sam s seboj. Tiho je zaklel, premaknil telo in počasi začel drseti po gladkih skalah. Tolmun v globini se mu je zdel, kot da bi skakal v domačo kad iz četrtega nadstropja njegove stolpnice. Srce mu je divje razbijalo, ko se je skala navpično odrezala v globino. Zdelo se mu je, da leti celo večnost. Občutek prostega padca je sovražil. Nikoli ni razumel ljudi, ki so uživali ob letenju z jadralnimi padali ali zmaji, njegov poizkus s plezanjem v skalah s prijateljem, pa se je že pred leti končal neuspešno in nikoli več ga ni ponovil. Površino vode je zadel pod pravim kotom. Skrčil je kolena, s tem pa ublažil dotik dna tolmuna. Odrinil se je od dna. Že naslednjo sekundo pa zadihal s polnimi pljuči.

»Bravo Maks, saj ni bilo tako težko!« ga je z navdušenjem v glasu pričakala Tara.

»Jebenti višino!« je bil njegov edini odgovor.

»Torej ne bova jutri ponovila?« se je s širokim nasmehom na licu pošalila Tara.

»Niti slučajno, za letos imam popolnoma dovolj! Jaz se bom kar držal matere zemlje.«

»Kje pa je tvoj pustolovski duh, Maks?«

»Vsekakor na tleh in pa v vodi. Jutri imava rafting, saj veš, igrala se bova Titanik. Greva se preobleč.«

Do parkirišča, kjer sta pustila avto, ni bilo daleč. Vzel je ključe, ki jih je pred odhodom porinil pod odbijač, odklenil, ter poiskal dve veliki brisači. Eno je podal Tari, nato pa se hitro začel slačiti.

»Hvala za tale izlet, Maks. Lepo doživetje je bilo, » se je zahvalila Tara.

»Ni za kaj, če bo jutri tak sončen dan kot danes, se bova imela jutri še lepše.«

Maks vajen neoprenskih oblek je končal preoblačenje že v nekaj minutah. Obrnil se je proti Tari, ki se je še vedno trudila s tesno oprijeto obleko. Stopil je do nje, ter ji pomagal. Bela majica, ki jo je imela napravljeno pod obleko, je bila popolnoma mokra. Njene male prsi so bile lepo vidne skozi blago, bradavičke pa so se zaradi mraza postavile strumno pokonci. Prijel jo je za ramena, obrnil, nato pa prijel rob majice in potegnil preko glave. Zagledal se je v velik tatoo, ki se je vil preko celega hrbta in izginjal za robom kopalk. Prijel je njeno brisačo, ter jo ogrnil preko ramen, nato pa objel s svojimi dolgimi rokami. Ni se upirala. Čutil je rahlo drhtenje, a rekla ni nič. Vzel je še svojo brisačo in začel brisati mokre lase. Ko je končal, jih je razmrši, nato pa na rahlo udaril po zadnjici in rekel:

»Te napravim tudi?«

»Hvala znam sama!«

Medtem, ko je pospravljal mokro opremo se je Tara oblekla. Preko glave je potegnila toplo kapuco trenirke in skrila mokro glavo v objem mehkega blaga. Maks jo je pogledal, za trenutek predolgo je obstal na njenem obrazu in ona je to začutila.

»Kaj je Maks?«

»Nič, nič, le preverjam, če si pripravljena, da greva. Kakšno so zdaj želje?«

»Najprej tuš v hotelu, sobo sem nama rezervirala. Nato pa bi se mi prilegla kakšna dobra kava!«

»Dogovorjeno«!

Le dobrih deset minut je trajal vožnja do hotela v centru Bovca. Prijava na hotelski recepciji je bila hitra, ključi so ju čakali. Maks se je z receptorko dogovoril, kje lahko pusti mokro opremo, da se posuši do jutrišnjega dne, nato pa sta skupaj odšla do sobe v tretjem nadstropju. Vstopila sta in prva stvar, ki sta jo zagledala, je bila velika francoska postelja. Za trenutek sta se spogledala, a je Maks prekinil njene misli z duhovito pripombo:

»Saj ne grizem, razen na izrecno željo!«

»Mogoče pa grizem jaz, Maks!« mu ni ostala dolžna.

»Levo ali desno?«

»Kaj levo ali desno?« ni razumela vprašanja.

»Stran postelje, na kateri strani boš spala?«

»Kdo pa je rekel, da bom spala?« je bil zdaj odgovor, ki je presenetil njega.«Grem pod tuš, bom hitro, potem pa kava in mogoče kaj pojeva, če ti je prav?«

Ni čakala njegovega odgovora. Zagrabila je torbo in odhitela v kopalnico. Maks je zaslišal zvok tuša, nato pa se zleknil na veliko posteljo. V mislih je premleval današnji dan. Njena neobvladljivost ga je jezila in privlačila obenem. Zaprl je oči in v misli se mu je prikradla njena podoba. Mokra majica, napete bradavičke, tetovaža na njenem hrbtu. Med svojimi nogami je čutil prebujanje. Poskusil jo je odgnati iz svojih misli, a se je znova vrnila s širokim nasmehom, obrazom, ki je izžareval neverjetno energijo. Ni vedel, koliko časa je ležal na postelji ujet v svoje sanjarjenje, dokler ga ni zdramil Tarin glas:

»Pa ne da je gospod utrujen od današnjega dne? Saj če potrebuješ počitek, grem lahko sama!«

Tipična Tara, je pomislil. A tokrat ga ni jezila, le zabavala. Dvignil je glavo in osupnil ob pogledu nanjo. Lahka oprijeta obleka je poudarjala njene obline, obenem pa razkrivala lepe noge, saj se je končala kmalu pod njeno ritko. Bila je višja kot prej, zasluga temu pa so bili črni škornji z visoko peto, ki so ji dodali slabih deset centimetrov. Prvič danes je zasijala v vsej svoji ženski lepoti. Njeno telo ni bilo več ujeto v ohlapna oblačila. A kljub temu ni pozabila na svojo uporniško plat. Vse skupaj je začinila s črno usnjeno jakno kot opomin, da ni le še ena klasična pupa. Maks je le strmel vanjo. Ni našel besed in očitno jo je njegova začudenost zabavala.

»Prvič vidiš žensko, Maks?«

»Danes pa res!«je ustrelil brez razmisleka, «prej sem bil prepričan, da je z mano fant!«

Njegova pripomba ni naletela na odobravanje. Pihnila je skozi nos, se obrnila proti vratom in nadaljevala:

»Umiram za kavo, te počakam spodaj na terasi!« in že je odvihrala skozi vrata.

Maks je še nekaj časa ležal na postelji, presenečen nad njenim novim videzom. Nato je odšel v kopalnico, se ponovno obril in privoščil dolgo tuširanje z vročo vodo. Telo je hlapelo po toploti, le stal je pod prho in užival. Sledilo je hitro oblačenje, nekaj parfuma in bil je pripravljen. Skozi okno sobe je opazil, da se sonce hitro spušča in iz izkušenj je vedel, da znajo biti večeri v Bovcu, kljub toplim dnevom, še vedno zelo hladni. Ogrnil si jakno, nato pa odšel po stopnicah do preddverja hotela.

Terasa je bila skoraj prazna. Redki turisti so posedali ob mizah, nekateri s slaščicami hotelske slaščičarne, drugi le ob toplih napitkih. A Tare ni bilo nikjer. Začudeno se je oziral okoli, dokler ga ni opazil strežnik. Pristopil je do Maksa in ga vljudno vprašal:

»Ste vi gospod Maks?«

»Ja!«

»Mlada gospodična je pustila tole za vas!« v Maksove roke pa porinil majhen prepognjen list papirja.

»Hvala!«

Odprl je list, ter ga prebral.

»Hujši si kot baba! Dolgočasila sem se. Čakam te pri sosedih! Prinesi srečo s seboj! Tara!«

Še enkrat je prebral napisano. Nič mu ni bilo jasno. Kam je šla hudiča? Še vedno držeč listek v rokah se je razgledal po okolici. V trenutku mu je postalo jasno, ko je na sosednji stavbi zagledal velik svetleč napis casino. Njen zadnji stavek je bil odgovor, prinesi srečo s seboj. Besno je zmečkal listek in se napotil preko ceste. V zgornjem nadstropju stavbe je bila majhna igralnica, bolj igralni salon, kot pa prava igralnica. Vstopil je skozi vrata in se napotil v prvo nadstropje. Iz žepa je potegnil denarnico, da pripravi dokumente in plača vstopnino. Mlado dekle za sprejemnim pultom ga je premerilo z očmi, nato pa vprašalo:

»Ste vi gospod Maks?« in še preden ji je uspel odgovoriti je že nadaljevala, «vse je urejeno, gospodična vas čaka. Boste kaj popili na račun hiše?«

Presenečen ob takem sprejemu je naročil skodelico kave. Vstopil je v glavni prostor in se razgledal. Dve mizi z elektronsko ruleto, ob stenah pa dve vrsti avtomatov z različnimi igrami. To je bilo vse, kar je ta igralni salon premogel. Poleg nekaj starejših italijanskih gostov so za elektronsko ruleto, kjer je igrala Tara, sedela glasna druščina mladih Italijanov, že na prvi pogled veslačev, ki so si privoščili vikend na Soči. Eden izmed njih je stal poleg Tare in ji nekaj zavzeto dopovedoval. Ni se zmenila zanj, a to ga ni odvrnilo od njegovih namer.

Maks je z odločnim korakom pristopil do rulete, ter nadležnemu Italijanu položil dlan na ramena. Presenečeno se je obrnil in začudeno pogledov navzgor, saj je bil Maks skoraj za glavo večji od njega.

»Si,quello che volete?«

Maks razen osnovnih besed in nekaj sočnih kletvic ni razumel Italijansko. Z ledenim glasom je dejal:

»Arrivederci!«

Mlad Italijan, šokiran nad njegovim nastopom, se ni odzval. Le ocenjeval je nastal položaj. A Maksov ledeni glas in še bolj leden pogled sta premagala njegov ego in brez besed je odšel do svojih prijateljev na drugi strani mize, ki so razplet dogodka pospremili s kupom zbadljivk, na račun svojega prijatelja.

»Princ me je prišel rešit iz zlobnih zavojevalskih krempljev italijanskih vsiljivcev!« so bile Tarine besede pospremljene z nagajivim nasmehom. »Ampak princ ima v zgodbah vedno belega konja. Si ga parkiral pred vrati?«

Maksu ni bilo do šale. Besno je gledal Taro, ki je mirno pritiskala naslednjo stavo na ekran rulete.

»Kaj delaš tukaj, Tara?«

»Zabavam se, kot vidiš. Ali mogoče potrebujem tvoje dovoljenje?

Med tem se je kroglica zavrtela po cilindru rulete, oba pa sta jo pospremila s pogledom. Sočna kletvica iz Tarinih ust je pomenila, da je končala v napačni številki.

»Kaj se sekiraš Maks? Saj ne igram s tvojim denarjem! Pa tudi tvojega dovoljenja ne potrebujem! Sicer pa sem ti napisala, da mi prineseš srečo, ne pa slabe volje.«

»Tara, bedarijo delaš, sicer pa tako, kot igraš nimaš, nobene možnosti!«

»O, gospod strokovnjak, potem pa mi pomagaj, če tako dobro obvladaš!«

»Tvoj denar je, poberi ga, dokler ni prevelike izgube in pojdiva!«

»Že zdaj sem tri tisoč evrov v minusu, ne bom se kar predala!«

Maks je pogledal ekran na zaslonu, kje so bile izpisane številke, ki so prikazovale znesek žetonov. Številka, nekaj nižja kot dvajset tisoč se je svetila na ekranu.

»Koliko? Kako? Pet tisoč evrov si položila? Pa saj nisi resna, Tara! In šele deste minut si tukaj, bi rada postavila kakšen rekord v hitrostni izgubi žetonov?«

Njegov nagovor je zdaj popolnoma razbesnel Taro. Oči so se ji nevarno zasvetile. Nekaj časa ga je tiho opazovala, nato pa rekla:

»Igraj ali pojdi. Denar je moj! Z njim lahko počnem, kar me je volja. Če te je strah igrati z mojim denarjem pa narediva takole. Vsa izguba je moja. Če pa izvlečeva dobiček si ga razdeliva na pol. Nič ne moreš izgubiti. Ja ali ne?«

V Maksu je vrelo. Vedel je, da Tara nima nikakršnih možnosti povrniti izgubljeno, ne na način kot ona igra. Toda ni ji želel pokazati, kako dobro pozna ruleto. Želel je, da ta del njega ostane skrit pred njo.

»Ok, pomagal ti bom, a igrava po mojih pravilih, jasno?«

Njene oči so se v trenutku spremenile. Skočila je na noge, objela in navdušeno poljubila na lice.

»Kaj pa noriš? Jo je ustavil Maks.«Rekel sem, da ti bom pomagal, nisem rekel, da garantiram dobitek!«

A Tare to ni ustavilo. Prost stol izpred sosednjega ekrana je potegnila bližje in naredila prostor Maksu. Mehanski glas je označeval začetek nove igre. Tara ga je nestrpno gledala, kaj bo odtipkal, a njegove roke so ostale na skodelici kave.

»Ne boš igral, Maks?«

»Seveda bom, toda počasi. Najprej si oglejva, kaj bo padlo v naslednjih treh metih. Ne maram igrati na pamet, vedno obstaja vzorec padanja, ne natančen, a vsaj približen. A stari kockarji ti bodo vedno rekli, igraj z ruleto ne proti njej, Tara.«

»Kaj to pomeni, ne razumem?«

»Ne igraj, ne lovi številk, šestin, tretjin, barv, karkoli že, ki ne padajo. Kot sem rekel, redko se zgodi, da kroglica skače iz enega konca cilindra na drugega, po navadi pada v določen sektor večkrat, preden tega spremeni.«

Igre na ruleti so se nadaljevale, Maks pa je še vedno čakal in ocenjeval svoje možnosti. Končno se je odločil. Pokril je osem številk, vse okoli ničle. Šel je na polno. Vsako številko je pokril z žetoni v vrednost sto evrov. Skrita šoba je pognala belo kroglico po robu cilindra, Maks pa je vstal in odšel proti točilnemu pultu, čeprav bi pijačo lahko tudi naročil za igralno mizo.

Glasen krik navdušenja je pretrgal prej morečo tišino igralnice. Tara je z visoko dvignjenimi rokami stekla proti Maksu in mu skočila v naročje. Od presenečenja bi skoraj omahnil na hrbet.

»Zadela sva, zadela sva!« je kričala, pa čeprav sta bila njuna obraza le nekaj centimetrov narazen.

V naslednjem trenutku ga je poljubila. Dolg, vroč poljub na njegove ustnice, na katerega se sploh ni odzval. Že naslednji trenutek je oddivjala nazaj za mizo.

»Kaj sedaj, Maks, kaj naj pritisnem zdaj?«

»Samo ponovi Tara,« je z mirnim glasom rekel Maks.

Pritisnila je gumb za ponovitev, kroglica pa je že začela svoje kroženje. Sledil je počasen spust, nekaj odbojev, nato pa pristanek v popolnoma enakem sektorju kot prejšnjo igro. Znova dobitek! Tarin navdušen vzklik zmagoslavja je povzročil obračanje vseh glav v igralnici proti njima. Dobitni žetoni so se hitro odšteli na račun in Maks je izračunal, da je dobiček skoraj sto odstoten.

»Nehajva, Tara, lep dobiček je!«

»Ne, ne, Maks! Super nama gre, ne nehaj! Že zdaj sem čisto mokra!« ob tem pa prijela njegovo roko in jo porinila pod obleko na svojo mokro muco.

Požirek pijače, ki ga je ravno naredil, se mu je zaletel v grlu. Ni mogel verjeti, kar se je ravnokar zgodilo. Pogledal je Taro in dobil pogled, ki ga še ni bil deležen. Oči so se ji svetile drugače. Mešanica adrenalina in čiste vzburjenosti ga je presenetil. Njen obraz je dobesedno sijal, roko pa je zdaj držala ukleščeno med svojimi nogami.

»Igraj, Maks, igraj!«

Poskusil se je zbrati. Umaknil je prejšnjo stavo in pustil denar le na zadnji dobitni številki. Kroglica je tokrat padla drugam. Roka na njeni mokri muci je bila vse prej kot v pomoč pri njegovi zbranosti. Odločil se je počakati nekaj iger. Ni imel prave ideje, pa tudi številke so se vrstile bolj kot ne mešano po celem cilindru rulete. Tara je vstala izza mize in stopila za Maksov hrbet. Začela ga je masirati po vratu, njene tople roke pa so Maksu več kot prijale. Znova se je osredotočil na ruleto. Označil je osem številk po sto evrov, tokrat diametralno nasproti številki nič. Središče njegovega upanja je nakazovala številka pet, ostale dobitne številke pa so raztezale na obe strani. Bela kroglica se je znova zagnala v svoje hitro kroženje, dokler ni brez enega samega odbitka končala tik ob petici. Številka deset je sprožila nov val navdušenja za njegovim hrbtom. Tarini kriki veselja so znova odmevali po igralnici. Le dobra minuta je minila, ko se je igra nadaljevala z novim kroženjem kroglice. Maks ni spremenil ničesar, le ponovil je prejšnjo stavo. Tokrat se je kroglica odbijala dlje časa. Že je kazalo, da bo pristala popolnoma na drugem koncu cilindra, ko se je silovito odbila in pristala v številki osem. Tara ga je tako silovito objela okoli vratu, da mu je za trenutek vzelo sapo. Številke na ekranu z njunimi priigranimi denarjem so znova podivjale. Bližal se je petnajst tisoč evrov. Vložek sta že skoraj potrojila.

Sledil pa je nepričakovan dogodek. Maks, zatopljen v ruleto, ni videl, kaj se je zgodilo. Le zaslišal je sočno Tarino kletvico, nato pa zvok udarca, ki je odmeval po prostoru. Ko se je obrnil, ni mogel verjeti svojim očem. Tara je sedela na Italijanu, katerega je Maks odslovil ob njegovem prihodu. Nesrečni fant si je ščitil glavo pred točo udarcev, ki so deževali po njem. Tara ni izbirala kam udari. Vsak udarec je pospremila s sočno kletvico. Maks je skočil iz stola, jo prijel okoli pasu, ter potegnil z nemočnega fanta. Postavil jo je na tla, a se je moral potruditi, da ni znova planila nanj.

»Kaj se je zgodilo, Tara?«

»Prekleti prasec me je zagrabil za rit!« ter se spet zagnala v fanta, ki se je počasi pobiral.

» Dovolj je, greva!« ob tem pa pritisnil gumb za izplačilo na ruleti.

V tistem trenutku je opazil, kako so štirje prijatelji pretepenega Italijana zapustili svoje sedeže in se začeli bližati. Njihovi pogledi niso bili nič kaj prijazni. Maks je porinil Taro proti izhodnim vratom, obenem pa opazoval bližajočo skupino. Ocenjeval je svoje možnosti. Iz svojih izkušenj je vedel, da če podre glavnega izmed njih, se bodo drugi umaknili. Največji iz med njih se je nastopaško postavil pred Maksa, obenem pa mino njega nekaj jezno govoril proti Tari. Maks ga ni razumel, a po tonu njegovih besed je vedel, da se ne bo mogel izogniti spopada. Ko je iztegnil roko v znak pomiritve, jo je Italijan silovito umaknil, obenem pa z drugo zamahnil proti njegovemu obrazu. Še nekaj tednov nazaj se spopad ne bi končal dobro, a zdaj je bil Maks v polni formi, pokal je od moči, refleksi pa so mu delovali odlično. Še preden ga je udarec dosegel se je sklonil, s kratkim krožnim udarcem pa zadel nezaščitene Italijanove ledvice. Udarec, ki ga je prejel, ga je prepognil. Zadnje kar je videl, preden je končal na tleh s krvavim in verjetno zlomljenim nosom, pa je bilo Maksovo koleno. Njegovi prijatelji, presenečeni nad razvojem dogodkov, so stali kot okameneli. Še nekaj dolgih sekund so ocenjevali svoje možnosti nasproti Maksovih pesti, na koncu pa vendarle raje pomagali svojemu prijatelju na tleh.

Tara je medtem na blagajni igralnice ravno preštevala prejeti denar. Od nekje se je prikazal varnostnik, a ga je hitro odpravila s stiskom nekaj bankovcev v njegovo roko.

»Uredite tole, potihoma seveda!« so bila njena navodila.

Prijela je Maksa pod roko in s hitrim korakom sta odhitela proti hotelu. Oba, še vedno preplavljena z adrenalinom, sta vstopila v dvigalo in se naslonila vsak na svojo steno. Kratko pot sta se gledala brez besed, tik pred vrhom, pa je Tara nepričakovano stisnila gumb stop, stopila tik obenj in se mu zagledala globoko v oči.

»Si vedno tako zaščitniški, Maks?«

A še preden ji je lahko odgovoril, mu je usta zaprla z dolgim poljubom. Roke je ovila okoli njegovega vratu in mu skočila v naročje. Kljub strastnemu poljubljanju je ni objel.

»Me boš prijel ali potrebuješ pismeno povabilo?« je sredi poljubljanja, komaj iztisnila iz sebe.

»To je lahko zelo nevarno dejanje, kakor sem imel čast videti!«

»Reva!«

Njene ustnice so se za trenutek, kljub poljubu razširile v nasmeh. Poiskala je njegovo roko in jo porinila na svojo ritko. Ni potreboval dodatnega povabila. Prijel jo je s svojimi velikimi dlanmi, ter še bolj stisnil k sebi. Tara je znova pritisnila na gumb stop, dvigalo pa se je dvignilo še zadnjih nekaj metrov. Brez, da bi jo izpustil, sta odšla do sobe in le s težavo odklenila vrata. Maks je vrata zaprl z nogo, nato pa sta pot nadaljevala proti postelji. Tik pred njo je stopila na tla, zakrožila okoli Maksa, slekla njegovo in svojo jakno, nato pa podstavila nogo, da se je Maks z njeno pomočjo zvrnil na posteljo. Brez odlašanja je skočila na nanj, odpela prvi gumb srajce, nato pa le še divje potegnila, da so gumbi odleteli po celi sobi.

»Ej, moja najljubša srajca!«je sledila Maksova pritožba.

»Tiho bodi gorenjec, zaslužil si za petdeset novih!«

Maks je želel še nekaj dodati, toda njene mehke ustnice so to preprečile. Strast ga je preplavila. Objel jo je in začel raziskovati njeno telo, ona pa ni čakala, ter z rokami hitro odpenjala njegove hlače. Maks je privzdignil boke, dovolj, da jih je porinila proti kolenom. Med nogami je začutila njegovega prebujajočega kurca in od ugodja je zapredla. Prste je ovila okoli njega, ter ga naslonila na svojo razmočeno muco. Brez dodatnega uvoda se je nasadila nanj, ob tem pa tiho ječala. Še vedno sta se poljubljala, divje, strastno, kot da je zadnjič. Maks je z roko segel proti tankim naramnicam obleke, a je odrinila njegovo roko. Poskusil je znova, a rezultat je bil enak. Namesto tega je z rokami krenil po njenih stegnih in jo zagrabil za ritko, katere obline je občudoval le skozi debel neopren. Že v naslednjem trenutku se je dvignila in se še globlje nasadila na njegovega sedaj popolnoma trdega kurca. Z rokami naslonjenimi na njegove prsi, je začela divjo ježo. Na začetku so bili njeni gibi počasni. Dvigovala se je tako visoko, da je imel Maks občutek, kako bo vsak trenutek zdrsnil iz njene mokre muce. Nato pa znova zdrsnila po njegovem trdem junaku, dokler ni popolnoma izginil vanjo. Počasi je dvigovala ritem, gibi so postajali močnejši. Ni več izgubljala časa s počasnim dvigovanjem. Njeni boki so vedno močneje suvali naprej, ne da bi se dvignila iz njega. Dihala je silovito, oči je imela zaprte, prsti na Maksovih prsih pa so se z vsakim gibom njenih bokov še globlje zarinili v napeto kožo. Izpustil je njeno napeto rit, objel njen obraz, ter ga znova prinesel čisto blizu svojega. Držal jo je le nekaj centimetrov od sebe in čakal da odpre oči. Želel si je njenega pogleda, želel je videti barvo njenih zelenih smaragdov , ko ji bo prihajalo. A Tara je vztrajno stiskala oči.

»Poglej me, Tara!«

»Ne Maks, ne!« je tiho zaječala.

»Poglej me, Tara, prosim poglej me!« je znova, tokrat s prosečim glasom poiskusil Maks.

Še nekaj trenutkov je bilo potrebnih, preden je Tara odprla oči. Maks je pogledal v zelene tolmune njenih oči in skozi ustnice so mu ušle tihe besede, ki se jih je zavedel šele, ko jih je izgovoril.

»Lepa si!«

Ni odgovorila, le svojo glavo še vedno ujeto v objem njegovih rok je rahlo nagnila, tako da je njegovo dlan ujela med glavo in svojim ramenom. Nehala se je divje nabijati, ritem njenih bokov pa je ostal globok, a z mnogo več občutka.

Maks ni več zdržal in tudi njegovi boki so se začele premikati in loviti njen ritem. Kot, da bi bila ljubimca že dolga leta, sta se ujela v nekaj sekundah. Nekje na sredi sta se srečevala, v usklajenem gibanju, polnem želje, ki se je kopičila preko celega dneva. Še vedno sta zrla drug v drugega, čeprav sta čutila kako se počasi, a zanesljivo bližata vrhuncu. Tara je znova pospešila ritem, Maks pa ji je takoj sledil. Njeno dihanje je postajalo vse glasnejše, za trenutek je zaprla oči, nato pa ga s popolnoma odsotnim pogledom znova pogledala. Vedel je, da je blizu, le še nekaj globokih sunkov je bilo potrebno, da je z glasnim krikom na ustih doživela orgazem. Kljub temu je Maks nadaljeval, dokler ni tudi iz njega butnila sperma in jo začela polniti z vsakim gibom njegovih bokov. Ko je Tara to začutila, ga je pogledala z najbolj začudenim pogledom, kar jih je Maks kadarkoli videl. Ustnice so ji ušle v zadovoljen nasmeh, nato pa je omahnila na njegove prsi.

V tišini sta ležala, poslušala dihanje drug drugega, dokler ni Tara dvignila glave, zavrtala svoj prodorni pogled naravnost v njegove oči in spregovorila:

»Kdo si Maks?«

Občutek je imel, da njen pogled vidi vse njegove temne kotičke duše, za katere je mislil, da nedosegljivi za kogarkoli. Umaknil je pogled in vrnil z vprašanjem.

»Je pomembno? Kdo si ti, Tara?«

Njen smeh je napolnil sobo.

»A takole se bova šla, daj-dam? Tudi prav! Samo pod tuš skočim, potem pa najini zgodbi. Imam občutek, da bo tole še zanimiv večer!«

Nežno ga je poljubila, nato pa odšla v kopalnico. Maks je gledal za njo, v glavi pa iskal rešitev, kako bi se izognil pogovoru, ki se mu je obetal. Bil je jezen sam nase, kako se je pustil ujeti, namesto, da bi odločno zavrnil igranje z resnico. A ob njenih očeh je za trenutek pozabil na vse. Dovolj, da ga je ujela v past.

(se nadaljuje)

Gray Wolf