Zmenjena sva kakor po navadi, po službi. Čakam te ob cesti. Vedno zamujaš. Gost promet je ob tej uri, vem.
Ko se vsedem v avto, se tvoja roka že nemudoma dotakne mojega stegna in polzi zmeraj višje do mednožja. Poželjivo me gledaš in mi poveš, da ti stoji že odkar sem ti napisala zadnje sporočilo: “Zmenjeno! Se vidiva!”
Oblečen si lepo, elegantne hlače in srajčka te naredijo božanskega. Ko se mi nasmejiš, postanem še jaz živčna, kam se bova čimprej zapeljala. Nimava veliko časa. Ti imaš svoje obveznosti in jaz svoje. Oba sva zbežala. Za pol ure najinih sanj. Za pol ure neopisljivega užitka. Sredi dneva, nenasitna, nesramežljiva.
Hitro poiščeva odmaknjen parkirni prostor in postopek je jasen. Zlezem na zadnje sedeže in ga dam v usta. Ti paziš, da kdo ne pride.
Tvojega korenjaka primem močno, ker je povsem trd in se ne bojim, da bi bila pregroba. Dobro si me naučil. Ko zančenm z mojim poslanstvom prejemam samo tvoje krike užitkov. Jezik mi s polno paro poplesava po ustih in s tem okrog in okrog tvojega najobčutljivejšega dela-glavice. S celo dlanjo delam osmice medtem ko polzim od glave do korena. Če imam drugo roko prosto, se seveda posvetim tudi jajćkam. Sprostim celotna usta, da se mi nabira slina in pazim da je vsepovsod dovolj navlaženo. Mogoče celo preveč. A všeč mi je tako. Tudi tebi je. Večkrat me ustaviš, da podaljšaš trenutek pred bližajočim se koncem. Večkrat vmes se poljubiva, vsa mokra in mastna.
Potem zaštartam znova. Počasi. Umirjeno. Nato vedno hitreje. Hitreje… čeprav bo to pomenilo konec, ti nočem odvzeti trenutka. To je tvoj trenutek. In pomeni mi vse na svetu, da te lahko tako zadovoljim. Pustim, da ti pride. Pofafam ga do konca! Kar mi še ostane v ustih, pljunem skozi desna vrata in ti mi že pomoliš robec. Zmeraj poskrbiš zame!
In jaz seveda zate. V drugem smislu. Včasih se ob vsem tem niti nimaš časa dotakniti mojih g točk, ampak ti ne očitam. Vem, da boš drugič ti poskrbel zame! In takrat bom jaz v nebesih! Ob drugi priložnosti. Drugič!
Mudi se ti. Posloviva se. Do naslednjič …
