Počasno nedeljsko popoldne, kavarna ob reki. S hčerko posedava, ona sladoled, sam kava in časopis. Dolgočasen uradniški oče srednjih let sem, a za najstniški sladoled je vredno potrpeti.

Molče vstopijo, v trenutku napolnijo prostor, sedejo k sosednji mizi. Trije, vpadljivi na prvi pogled.

Starejša ženska, nekaj nad 40 let, brazde doživetij se jasno zrcalijo na obrazu.Svetleče usnjene hlače, črne in oprijete, dresirana postava. Bluza odpeta skoraj do pasu z očitnim namenom, da napumpani silikonci kipijo iz modrca.Niso tako veliki, kolikor napeti, zagotovo kvaliteten kirurški poseg. Na sredincu velik rokerski prstan, asimetrična frizura za mladostnice. Nekje med šik urejenostjo in resnično odtrganostjo.

Nasproti ji sedi mnogo mlajša, lahko bi bila hči, vendar nobenih sorodnih obraznih potez. Oprijete leopardske hlače in sorodna oprava ne deluje obsceno, bolj kot high class prostitute. Obraz ni grd, je pa nekako oster, nobene miline na njem.

Med njima sedi moški, po starosti nekje vmes, po izgledu med metroseksualcem in gejem. Obritoplešast, oprijete kavbojke, gibi, gibi mehki in poudarjeni.

Ti ljudje ne pomivajo posode. Ti ljudje nimajo kartic zvestobe za trgovine. In tudi za druge reči ne. Ti ljudje nimajo delodajalcev. Nimajo pravil. Nimajo sobotnega družinskega večernega misionarja. Imajo neko lastno, meni nerazumljivo stremljenje. Ne govorijo glasno, a tudi ne pritajeno. Vedo, kam so namenjeni. Tako gotovi so vase. Iz njih spolnost seva. Nobenih predsodkov nimajo. Kaj neki vse počnejo?!

Ko hodijo ob reki, vzbujajo pozornost, počasna, kot nenamenska hoja. Všeč mi je njihova divja nedoločenost. Zavidam jim. Hči ne reče nič na vse to. Mislim, da se ji smilim. Primerja me s to svobodo. Mojo pokornost in poslušnost. Mojo nikakršno spolno življenje. Najraje bi mi zabrusila, poženi že mamo k vragu! Zakaj jo vedno ubogaš. Najdi si ljubico. Nehaj nositi te dolgočasne obleke. In ta polizana frizura!

Ah, najstniki. Nikoli jim ni prav in nikoli jim ne ustrežeš.

Coffee Anan