Po tem dogodku še ene tri ure od same nervoze nisem mogel zaspati. Saj ne, da si nisem vso življenje to želel. Namreč, da me seksi punca dobi med masturbiranjem. Ampak zdaj, ko se mi je pa to dejansko zgodilo pa imam občutek, da bi se najraje skril v neko luknjo in tam umrl. Že takrat ponoči sem iskal vse možne scenarije kako se naj preselim in če je pametno že takrat ponoči klicati lastnika. No, potem sem vseeno ob vsem tem razmišljanju zaspal.
Naslednje jutro je bil ponedeljek. Zadnji teden preden bi začel s službo se je začel in, ko sem se zbudil sem po manjkajočih čevljih ugotovil, da sem sam doma. Hvalabogu, vsaj to. Počutje je blo danes malo bolje in se nisem več mislil odselit ampak se pač spopasti s situacijo. Kaj se mi pa lahko zgodi? Verjetno je Barbi isto sram kot mene, tako da niti ne pričakujem, da bi mi kaj šla govorit o včeraj.
Vsedem se k mizi s sveže skuhano kavo in štrkam malo po telefonu, da bi mi minil čas. Naenkrat se odprejo vrata in v kuhinjo vstopi – kdo pa drug – Barbi. Očitno je mela svojo obutev kje drugje pospravljeno. Danes začuda, kot da bi bila pod vplivom včerajšnjega dogodka – v trenerki in majčki. V katerih seveda ni zgledala nič manj seksi, ampak s tem si več verjetno ne more pomagat, ker bi verjetno tud v krompirjevi vreči zgledala seksi.
‘Boš kavo?’ jo vprašam, ker še mi je ostalo ravno za eno šalco.
‘Prosim, hvala.’ Odgovori, se vsede za mizo in si natoči.
Tako sedima kakšno minuto za mizo, s pogledoma usmerjenima v svoje šalce in vedo sem, da bo včerajšnji dogodek kmalu moral postat tema pogovora.
‘Glej, včeraj…’ začne Barbi in mi s tem požene kri po telesu s tako hitrostjo, da sem se vstrašo, da mogoče nimam žil narejenih za takšno hitrost in mi telo ne bo vzdržalo. Seveda je napadu adrenalina sledila tudi vročina v obraz in prve potne kapljice.
Po nekaj sekundnem premoru se je odločila nadaljevat. ‘Tisto, ko mi je brisača padla… Mogla bi jo bolje držat in res me je blo sram, da je padla ravno pred tvojimi vrati. Sem se ti pol hotla prit opravičit pa si bil… zaposlen… tak, da se ti bom zdaj. Oprosti.’
Čakaj, čakaj. Se mi je pravkar opravičla za brisačo, brez, da bi sploh omenla, da me je vidla drkat razen, da sem bil zaposlen? Se ji ni zdelo nič posebnega? Ja, ok. Kupim.
‘Eh, ne se hecat’ probam ohranit mirno kri, ‘Kaj misliš, da je men taka muka videt golo žensko telo? Če se da, bi te lepo proso, da od zdaj naprej vsako večer vržeš brisačo pred mojimi vrati. Boma naredla urnik, da ne bom mogo zgrešit.’ Se pohecam in dejansko se proti mojim pričakovanjim nasmeji šali.
‘Ja, ok. Pol se pa še zmenima, da bom jaz pol kasneje po nesreči vsako večer vstopla k tebi pa te vidla pri…opravljanju…zadovoljevanja…’ ves čas, ko je to govorila je ohranila rahli nasmešek, oči pa so ji švigale malo k šalci, malo k meni. Jaz nisem mogel rečt na to nič, ker mi je kri zaledenela in sem popolnoma otrpil. Spet. Se šali ali misli resno? Seveda mi je kri kljub zaledenelosti butnila v mojega prijatelja med nogami in naredila se je lepa izboklina, ki sem jo moral skrit tako, da sem se prestavil bolj pod mizo in nogo prestavil tako, da sem se z gležnjem dotikal kolena in sprostil napetost hlač v mednožju. Rečt nisem mogel nič. Mislim, da tud ona ni vedela kako naj nadaljuje, zato je spila do konca svojo kavo, se vstala in jo odnesla k pomivalnem koritu, ki je mimogrede bil potreben praznenja in umivanja. Še dobro, da smo imeli pomivalni stroj, pa še to se očitno nikomur ni dalo napolnit.
Postavila je šalco v korito in se obrnila k meni ter se z rokama naslonila na korito. Zgledalo je kot, da mi misli nekaj rečt in res je začela: ‘Glej, oprosti tud za pol, da sem te vidla ampak sem dvakrat potrkala pa dolgo čakala, pa nisi nič odgovoril, jaz pa sem se ti res hotla opravičit. Upam, da ti ni blo prehudo zaradi tega. Naj ti olajšam zadevo, da je meni blo precej všeč, da sem te vidla. Blo mi je neprijetno itak, da ne boš mislo, ampak obenem mi je bilo tud všeč kar sem vidla.’ Takrat sem že doživljal izkušnjo izventelesnega pobega in se nahajal nekje na letalu za Papuo Novo Gvinejo kjer bi začel novo življenje v nekem primitivnem plemenu, ime bi mi pa bilo Hi Vas Kat!
Odgovorit ji nisem mogel nič na to samo en tihi ‘Mhm’ sem zamumlal in odšla je iz kuhinje proti svoji sobi, jaz sem se pa za njen odhod takrat zahvalil vsem bogovom, katere so si ljudje do zdaj v zgodovini človeštva izmislili. Bil sem »rešen« za nekaj časa.

The Book Thief

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 2.7 / 5. Število glasov: 3

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!