Bil je vroč poletni dan. Tako vroč, da bi ga morali prepovedati. Mira je ta vikend načrtovala že tedne, a ker jo je prijateljica pustila na cedilu z izgovorom, ki mu še sama ni prav verjela, se je odločila na pot podati sama. 

V Benetkah je bila že ničkolikokrat in vsakič je v tem mestu doživela nekaj, kar jo je vedno znova vleklo nazaj. Rada je pametovala, da vse poti vodijo v Benetke. In res – vsako leto je en vikend v letu namenila pobegu v rojstno mestno kurtizan. Oboževala je to mesto, mesto tisočerih vonjav, italijanskega šarma, a samo enega okusa – okusa po življenju. Tega ni mogla doživeti nikjer drugje kot samo v Italiji, še posebej v Benetkah. Videla je že lep kos sveta, toda vsakič, ko se je vrnila v to očarljivo mesto, je bilo tako, kot da se vrača domov. Ne samo življenje, ki ga je bilo čutiti na ulicah tega čarobnega kraja, tudi italijanski šarm jo je zmedel vsakič, ko se je sprehajala med testosteronskimi vonjavami. Včasih se je morala prav brzdati, da ni obračala glave za vsakim drugim moškim, ki je ujel njeno sicer težko izzvano pozornost. V Italiji, zlasti v Benetkah, izbirčna sploh ni mogla biti, saj so Italijani godili ne samo njenemu izbranemu okusu, pač pa tudi njeni samozavesti, katera je vedno nekoliko zrasla, ko je obiskala to prečudovito deželo. Italijani pač vedo, kako osvajati in tudi usvojiti žensko srce. Tudi če samo za trenutek, skozi bežen flirting na ulici ali nekaj besed v kateri izmed tisočerih kavarnic.

Tokrat je pobegnila v Benetke zato, ker si je želela napolniti izpraznjene baterije po ubijajočem delovnem ritmu in negativni klienteli, ter pozabiti na to, kako dolgo že ni čutila moškega diha na svojem vratu. Ni nekaj, kar bi želela ali zmogla pozabiti, pa vendar se ji je včasih zdelo, da ob kozarčku ali dveh rdečega vina, dobri hrani in prijetni glasbi, vsaj za noč ali dve lahko pozabi na to, da bo zaspala v prazni postelji. Takrat se ji prebudi tudi libido. Kozarček rujnega in drug kraj ponavadi v njej prebudijo čute in takrat si zaželi moškega … med nogami.

Tudi tokrat ni načrtovala nič drugače. Ravno je opazovala “šik” par, najbrž Italijana, je pomislila, ki se kopata v denarju in verjetno vsak dan seksata kot dva ponorela zajca, ko je zavohala nenavaden parfum. V trenutku se je zbudila iz sanjavega opazovanja “šik” para in glavo zasukala na levo, nato pa še na desno stran. Šele nato je pogled namenila še čez ramo, ko se ji je pogled ustavil na privlačnem temnolascu kodravih las, ki je sedel ob mizi za njeno, listal časopis in od časa do časa dvignil pogled, da je preveril, ali je zamudil kakšne dolge noge v prekratkem krilcu. Njegove barve oči zaradi temnih sončnih očal, ki so mu zakrivale pogled, ni mogla ujeti, vendar je predvidevala, da njegove pozornosti najbrž tako ali tako ni vzbudila, ali pa je samo še en gej, sploh glede na vso popolnost, ki je opozarjala nanj.

Plačala je pregrešno drago kavo, in, kot da to še ne bi bilo dovolj, pustila še nekaj napitnine, kot so jo naučili ameriški kolegi, predvsem pa zaradi boljšega vtisa, nato pa se samozavestno vstala, vzravnala in poskušala kavarno zapustiti v stilu. Tudi, če tega stila noben ne opazi. Samo, da se bo sama bolje počutila. 
Ko že hodi po ulici navzdol, s pogledom uprtim v tla, da s petkami, ki jih je nosila, ne bi končala med granitnimi kockami, za njo privihra moški glas. Tak globok, ki ti spodnese tla pod nogami še preden si moškega sploh lahko ogledaš.
“Oprosti, telefon si pozabila v lokalu,” jo v italijanščini nagovori prav tisti lepotec, ki ga je še pred nekaj minutami zaznala na podlagi privlačnega parfuma, ki je obdajal njegovo skrivnostno karizmo. Poleg italijanskega stila, ravno prav vpadljivega in ravno prav preprostega, da jo je pritegnil, je bilo na njem še nekaj drugega, česar do tistega trenutka še ni mogla ugotoviti, je pa jo vleklo k njemu kot nevidna vez.

“Oh, h-hvala,” se je Mira jecljajoče zahvalila, nekoliko v zadregi, sploh, ker mu je odgovorila v angleščini, v kateri se počuti bolj domače. Upala je, da zna ta šarmanten lepotec vsaj malo angleško, a še preden bi dvom lahko zaključila z obrabljeno razlago, da Italijani ponavadi nimajo pojma o tujih jezikih, ali pa enostavno nočejo govoriti v drugem jeziku kot maternem, jo očarljiv kodrolasec preseneti s presenetljivo dobro angleščino. 
“Bi te morda lahko povabil na kakšen kozarček, dasiravno bi me morala povabiti ti, v zahvalo za to, da nisi ostala brez telefona,” jo hudomušno pogleda in ji podari enega najlepših nasmehov kar so jih v življenju videle njene oči. Med zgornjima enkicama je imel prikupen razmak, ki ga je naredil le še bolj privlačnega, ker tistih popolnih moških iz naslovnic revij ponavadi ni opazila, vsaj ne na takšen način, da bi si jih želela.

Že sta marširala proti prvemu lokalčku in Maximilian, kot mu je bilo ime, ji je o mestu razodel marsikatero zanimivost, ki je po vseh teh obiskih še vedno ni vedela. O mestu ji je povedal skorajda vse, o sebi pa bore malo. Tudi, ko ga je izzvala z vprašanji, je bil kratek in jedrnat. Govoril je zbrano, toda ne narcisoidno ali vzvišeno. Je pa ga toliko bolj zanimala ona in zgodba, ki se skriva za tem lepim obrazom, kot se je izrazil in s čimer ji je fino pobožal samozavest. Kdo je, kaj počne, kaj obožuje, česa ne mara, kdo je moški njenega življenja in kaj počne tukaj – sama in tako lepa. V trenutku je bila njegova. Vedela je, da mu ni bilo treba dosti reči in postoriti, da jo je pritegnil, ker jo je imel že takrat, ko je pritekel za njo. No, pravzaprav celo nekoliko prej, ko ga je opazila v lokalu in si želela, da bi si je kdaj želel takšen lep moški kot je on.

Ni trajalo dolgo, no, samo 7 ur, že sta si bila bolj domača kot si je predstavljala da si bosta, in že sta se med pogovorom “mimogrede” dotikala ter nezavedno iskala bližino drug drugega. Nekoliko opita, a še vedno motorično in miselno sposobna sta eden drugemu risala nasmeh na obraz. Vedela je, da če se tokrat ne prepusti moškemu kot je on, bo to svojo ponosno držo obtoževala še leta. To bo avantura njenega življenja. Najbrž edina, a tudi najboljša.

“Pojdiva k meni, ne bova hodila v tvojo hotelsko sobo, hoteli so preveč neosebni,” je zaključil in ji dal vedeti, da ženski ne daje izbire, navkljub laskanju, ki ga je bila polna noč. Tako je, kot si zamisli, in samozavesten kot je, dobro ve, da mu bo ženska sledila v želji ali bolje rečeno ukazu. To jo je začuda na nek nov, prijetno čuden način vzburilo. Nekaj na njem je bilo vznemirljivega. Še celo sama sebi se je zdela vznemirljiva, pa živi sama s sabo že 26 let in bolj dolgočasne osebe kot je bila sama, ni poznala.

Njegovo stanovanje je imelo prijeten, domačen vonj. Stanovanje je bilo staromeščansko, a okusno opremljeno in za moškega dokaj urejeno. Ravno si ga je hotela nekoliko podrobneje ogledati, ko jo je močno prijel okoli pasu in se ji prisesal na vrat. “To, to, to!!!”, je kričalo v njej, “vedno sem sanjarila o takem scenariju, pa se ga noben moški v mojem življenju ni spomnil sam od sebe. No, ali pa ga realiziral”. Čvrsto jo je zagrabil za prsi, jo z desno roko močno stisnil za vrat, z levo pa nadaljeval z gnetenjem prsi. V eni potezi ji je slekel brazilke, nato pa sebi začel odpenjati usnjen pas in slačiti hlače. Nekoliko grobo, a z občutkom, jo je potisnil na kavč in jo med slačenjem hlač prodorno opazoval. Napol leže je sedela na njegovem kavču, razkrečenih nog in pohotna bolj kot kadarkoli. Po glavi so ji rojile neujemajoče se misli.
“Kaj vendar počnem tu, saj ne vem niti, ali ima brata ali sestro, ali morda celo ženo na službenem potovanju, jaz pa sem že napol naga v njegovem stanovanju”, se ji je podilo po glavi, a ji je druga polovica v njej onemogočila pokvariti avanturo, po katero je hodila v to plavajoče mesto že nekaj let in se ji nikoli ni zgodila.
“Končala boš kar si začela,” , je zabičala njena divja plat in mu začela pohotno grabiti moškost. 
Ko ga je izvlekel, jo je preplavil še večji val strasti kot prej. Noge ji je potisnil v zrak in jih razkrečil kolikor jih je lahko, nato pa ji začel obdelovati mokro muco. Vsa ta leta je čakala, da jo razvname en tak odločen tič, pa ga ni bilo od nikoder. 
Z jezikom se je elegantno sprehajal navzgor in navzdol, ravno prav zaril v sredico, da jo je streslo kot od elektrošoka, in ravno prav nežno nadaljeval. V njej je vrelo, mislila je, da se ji bo zmešalo od užitka. Kje se je sprehajal vsa ta leta? Aja, v Benetkah, se je opomnila. 
Med nežnim kroženjem z jezikom po njeni razvneti muci, je krog zaključil in znova presedlal na grob način. Kot bog seksa si jo je neizprosno vzel v eni sami potezi. Še preden se je dobro zavedala, je bil že v njej, divje se ji je zazrl v oči in lahko je prisegla, da je v teh rjavih očeh, v katerih se je izgubila v stotinki, videla strast, ki je bila samo njuna. Zrla sta si v oči in se medtem divje fukala. Bila je igra strasti in golega, surovega seksa, prepojena s čustvi, ki jih ni bilo moč prepoznati. Ne samo njuni s seksualno energijo prepojeni telesi, cel prostor je bil seksualno naelektren, zrak je kar pokal po šivih od strasti, ki sta jo želela izživeti.
Tako močno se je zaril vanjo, da je mislila, da bo prenehala dihati – prav tam in takoj. Nato jo je z močnimi rokami lahkotno obrnil, kot peresce, in nadaljeval z istim ritmom še od zadaj. Močno jo je prijel za lase in jo nabijal kot zmešan. Kot da je to njegov zadnji fuk v življenju. Ali drugače rečeno – kot da gre za fuk njegovega življenja. Nato jo je obrnil k sebi, jo stoje dvignil in nataknil na svojega vztrajnega tiča. Ko je skakala na njegovem tiču pod taktirko njegovih močnih rok, ji je začelo prihajati. Vrhunec je iz nje prišel kot zadovoljen krik pomešan z glasnim izdihom, nato pa jo je njen beneški ljubimec položil na tla in dokončal. Ko mu je prišlo, jo je po obrazu oblil s svojim sokom, jo zadovoljeno pobožal po laseh in se ulegel zraven nje. Povabil jo je v svoj prepoten objem, kjer je čutila divje bitje njegovega srca in vonj svoje najljubše avanture.

Spet je imela razlog, da se vrne v Benetke, tudi če samo po fuk.
“Mira … moja tarča”, ji je Maximilian zašepetal skozi lase, ki so se ji od potu lepili na obraz in njegovo ramo. V njegovem glasu je začutila njegovo divjo naravo, ki jo ja rajcala bolj kot sam fuk.
Šele naslednji dan, ko je opita od strastne noči vozila proti domu, se ji je posvetilo, da njeno ime v jeziku njenega ljubimca pomeni ravno to, kar ji je sinoči zašepetal na uho – tarča. Njena prijateljica s tisoč in enim izgovorom bi ji sigurno postregla s pokroviteljskim dodatkom “lahka”, pa vendar se Mira ni obremenjevala z etiketami, ki jih ta svet tako rad deli. Uživala je, ker je vedela, da sta uživala oba, in to je vse, kar je štelo. Končno je začutila v sebi življenje. Daleč se je morala voziti in velikokrat, da je ta speči vulkan v sebi končno prebudila, je pomislila.