Ženski cvet 

Poraščena, urejena, s črtico, s trikotnikom ali pa mini grmičkom. Svojo (Da! Svojim si jo, ker je z nikomer ne delim) pičko imam najraje pobrito … brez dlakice. Zakaj? Da se mi razkrije v vsej svoji lepoti in pohoti. Da je pogled na tempelj ženskosti neokrnjen. Da je očem vidna vsaka krivina, vsaka guba, vse kar se skriva za hlačkami, vse, za kar takrat živim.

Pa ne razumite me narobe. Na moji ženski je pomembno vse in z njo je pomemben vsak trenutek, nežen, igriv, resen, preresen.

A za zaprtimi vrati, v najinem kotičku, ko se čas ustavi, ko se najini pogledi iskrijo, ko si s teles strgava oblačila, ko sva že vsa vroča … takrat je najpomembnejša moja muca. Najraje jo poližem. Zakaj? Ne vem. Morda pa zato, ker ti tako paše, ker te občutek mojega drsečega jezika pa tvoji mokri muci popolnoma obnori. Morda ne veš, a obnori tudi mene. Obnori me vonj, obnori me oblika, obnori me vsak tvoj stok, ki ga zaslišim, obnori me ko me primeš za lase, obnori me da me gledaš, ko ti jo božam z jezikom. In v meni nekaj vzplamti ko ti pride, ko se ti od naslade usloči hrbet, ko kričiš od užitka, ko drhtiš od potešenosti. Takrat vem, da si moja in komaj čakam na naslednjič.