Izgubljen nasmeh

Morda je moja zgodba tako netipična, da se bodo v njej našli samo nesrečniki, a upam, da tako univerzalna, da se bodo v teh stavkih do neke mere našli prav vsi. Ne vem več, kje se me drži glava, včasih si želim, da bi tudi sam izginil …
Nisem bil vedno takšen.

Nekoč sem ljubil. Nekoč sem imel rad sebe in svet v katerem sem se znašel, in kar je najbolj pomembno, nekoč sem imel rad žensko bolj kot zrak, ki mi še ta trenutek obliva pljuča.

Morbidnost in nesreča sta me našla po koncu dneva obdanega z najsrečnejšimi trenutki mojega obstoja. Tisti dan bi lahko objel sonce.

A nikoli si ne bi bil zmožen predstavljati groze, ki se je še isti večer zgrnila nadme in me zaznamovala za vedno in na najbolj krut način.

……………………….

Prispela sva na peron v tuji državi in se usedla, uničena od vročine, željna kave. Okoli naju so stale okrogle mize in stoli, in pod senčnikom je bila vročina prav znosna. Poslušala sva besede drug drugega, poslušala tujo govorico in se smejala, bila sva vidno vesela, in tedaj se je zdelo, da so še zvezde pod pravim kotom, četudi so se skrivale za nebeško modrino.

»A greva?« sem jo vprašal, ko sem opazil, da je popila svojo kavo. Želel sem si jo samo zase, stran od tujih pogledov in oči neznancev. Prikimala je in prijaznemu natakarju sva podala nekaj drobiža, ter se odpravila med ljudi. Med sprehodom po ulicah na poti do apartmaja je sonce barvalo njena gola ramena, moje čelo pa oblivalo s potom. Na najini desni se je po pol ure hoje prikazala plaža in nadaljevala sva po ozki poti, kjer naju je hladil nežen vetrič.

MORAŠ PREBRATI  Galerija: S&M

Pogovori so bili lahkotne narave in počasi je vse padalo na svoje mesto. Ona se je smehljala, jaz pa sem se dotikal njene gladke kože. Njene ustnice so me veš čas klicale in obraz ji je sijal od sreče. Spremljal naju je zvok njenih prisrčnih japonk.

Po manjšem nesporazumu na recepciji, ki se je končal s smehom in prijaznimi pogledi, sva se odpravila v sobo, a tudi ta ni bila nič manj vroča kot zrak zunaj. Odpakirala sva najpomembnejše stvari in se ulegla na posteljo. Sprva sva samo ležala, počivala, nato pa se je ona premaknila bliže in mi ustnice omokrila s poljubi. Dišala je, njena strast pa se je prelivala iz čutne v poželjivo, poljubi so tako prehajali iz počasnih v hitre in se pomešali z dolgimi pogledi in nežnimi objemi. Moje dlani so raziskovale po njeni čudoviti koži. Drug drugega sva slekla in cunje odvrgla na tla. Dotiki prepotenih teles so postali neznosno privlačni, njeni izdihi pa so name delovali omamno, z vsakim novim izdihom me je popeljala višje. Njene mehke prste sem čutil na sebi in neznansko užival, ko jih je počasi premikala po moji nabreklosti.

»Greva pod tuš?« sem jo vprašal. Odgovorila ni, le vstala je in me prijela za roko, ter popeljala do kopalnice. Sprva sem jo samo opazoval in tuširal, gledal kako se voda zliva po njenem lepo zaobljenem telesu. Božal sem jo počasi in z milom prepotoval vse dele njene silhuete, nato pa se k njej lahno stisnil in jo objel. Z rok mi je vzela tuš in me s hladno vodo oblila po glavi. Smehljala se je, medtem ko sem jaz sopel od jeze in njeno toplo telo še bolj stiskal k sebi. Z zaprtimi očmi sem našel njen mehak vrat in ji ga oblizoval, nežno grizljal in poljubljal, ona pa je milo s svojega telesa mazala po meni in me počasi umivala. Ko sva se še nekajkrat oblila s hladno vodo, sem jo obrnil in poljubljal njen hrbet, ji šepetal na uho in se podrgnil ob njeno od vročine žarečo muco. Prijela me je in usmerila vase, vanjo sem zdrsel počasi, nato pa jo ob držanju za boke nasajal ob zvoku vlažnega ploskanja.

MORAŠ PREBRATI  Fotka najinega fuka!

»Samo objemi me, prosim,« je zašepetala, in najino počasno ljubljenje se je prelevilo v čuten objem, kjer sem se – ko sem svoje telo počasi premikal v ritmu njenega – počutil, kot da je tuš kabina v kateri sva stala center obstoja in časa. Tisti trenutek noben izmed naju ni potreboval orgazmičnega vrhunca, to je prišlo kasneje. Tisti trenutek noben izmed naju ni hotel biti drugje in nobeno mesto ne bi bilo prijetnejše. Obstajala sva samo midva. Čutil sem jo po celotnem telesu – njene tople izdihe in neučakane dotike. Od same ganjenosti je zajokala, drhtela je in ihtela, solze sreče pa skrila med vodne kapljice.

Ta trenutek mi bo ostal v spominu za vedno, tako kot mi bo za vedno ostal v spominu njen krik, ko so jo odnesli valovi, nazaj na obalo pa prinesli samo njeno hladno in nepremično telo.
Ta krik me še danes zbuja sredi noči. Še danes zalije s hladnim potom, in ta krik je razlog, da bom to pismo posvetil njej v upanju, da jo srečam nekje za oblaki.

Sedaj, ko brez strahu stojim na robu in z mirno roko pišem v svoj majhen zvezek okoli katerega vidim oddaljena tla pod seboj, me nekaj muči. Misel, da bo z mojo smrtjo zbledel tudi moj spomin nanjo, mi ne da miru. V trenutku spontane realizacije se zavem, da četudi mi bo na koncu ostal samo en spomin nanjo, bo tudi to dovolj. Nočem ga izgubiti. Nočem ostati sam v brezupni praznini, če je to tisto kar me čaka.

Utrujen in mrkih misli odkorakam do svojega stanovanja in se uležem v posteljo. Ona ostaja moja zadnja misel, še vedno sanjam njen nasmeh.

Rating: 4.8. From 77 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

6 Comments

  • mucka says:

    Ne znam si predstavljati te bolečine, me je pa ganila. Zelo. Ne obupaj. Tvoja smrt ne bo rešila izgubljenega … bi pa morda pogubila koga. Poskusi ohraniti te trenutke in se spomni na to, če se ti še kdaj kdo približa na tak način. Morda se v tebi kaj premakne. V kolikor pa rabiš samo lepo besedo in človeka, ki je pripravljen prisluhniti … se tudi na tem blogu najdemo taki ljudje. Glavo pokonci*

    No votes yet.
    Please wait...
  • simply me says:

    Vem kako je, če izgubiš tisto drugo polovico s katero si si želel ustvariti vse… moja zgodba je nekoliko drugačna a vseeno je usoda poskrbela za krut konec… mogoče čas prinese neko olajšanje, izpere krivdo (ki jo čutim kljub temu,da nisem bila zraven)… ne vem… Vem pa, da vsak dan pogledam v nebo in nekje med oblaki vidim njegov obraz… vsak sončni žarek je “moj piki bucbuc” in VEM, da se nad oblaki zopet srečamo… Drži se!!

    No votes yet.
    Please wait...
  • Just Me =) says:

    🙁 🙁 🙁 🙁 🙁 🙁

    No votes yet.
    Please wait...
  • mirč says:

    Upam, da nisi kristjan 😛 No, v bistvu je vseeno… kak “Break up” je v primerjavi s tem prvoaprilska šala 🙁

    No votes yet.
    Please wait...
  • Neo says:

    Po dolgem času mi srce razbija kot noro zaradi takšne žalostne zgodbe.
    Hvala, ker si delil svojo bolečino z nami. Upam da ti je po izpovedi vsaj malo lažje v duši.
    Sočustvujem s tabo in zelo mi je žal za tvojo izgubo.
    Drži se, kolega, ne obupaj!

    No votes yet.
    Please wait...
  • Lusy_Lu says:

    Ojoj 🙁

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *