Demon

Zvlekel sem jo v senco stare cerkve. Okoli naju se je vila noč, mi šepetala svoje skrivnosti, Luna pa podobo moje žrtve zavijala v tančice poželenja. Nežna svetloba je bila popolno nasprotje mojih prijemov. Bilo so grobi, nenasitni, zverinski. Obleko sem z nje trgal, jo cefral s prsti in zvok trpeče tkanine mi je igral v glavi. Vsaka nota je bila na mestu. Prav vse je bilo na mestu. Še posebej Ona, še posebej medtem, ko je moj jezik iskal vsak skriti kotiček njene kože.

Zajel me je val. Objel v sfero nerealnosti in mistične topline. Znašel sem se ujet med trenutki, objet z osnutki svojih dejanj. Spoznal sem, da so me glasovi ponovno privedli do te točke, kot ze neštetokrat poprej. Uvidel sem kaj počnem. Kaj zares počnem. Vroč puls adrenalina je divjal po zilah, mi meglil um, vsak Njen izdihljaj pa mi je barval ustno nebo, mi s toploto zajemal jezik. Barva je bila barva miline in gnala me je vse višje, vse dokler se ni pod menoj zamajalo vesolje. Luna je obstala in mi zašepetala, velela, da končam kar sem pričel. V hlačah je bruhal vulkan iz čigar pepela se je počasi a zanesljivo manifestiral in vzpenjal demon. Prevzemal me je, mi mrmral na uho in mi s svojo mogočnostjo obdajal um. Njehovo poželenje je bilo neukrotljivo, prvinsko, in ostal mi je zgolj še trenutek mučne zavesti. Vedel sem, da če bi me takrat nekdo uzrl s pravimi očmi, s temnimi očmi in si me ogledal, bi videl, kako mi iz hrbta rastejo in štrlijo netopirjeva krila.

Razprostrla so se in z njimi jaz, žensko sem zajel v njih objem. Občutki slehrnih smrtnikov so me zapustili z enim, prah-dvigajočim zamahom kril. Okoli naju se je zavrtinčilo odpadlo listje in trava. Zarjovel sem in pogled usmeril proti zemlji. Pod menoj, na kolenih, z nabreklim hudičem v ustih, je klečala Ona. Prelepa in potrebna. Morda sem za delček trenutka celo pomislil, da si bržkone ne zasluži usode, ki ji je bila namenjena. Bila je brhka, nežnih, rjavih oči in zaobljenih potez. Nisem se spraševal kako za vraga je bila privolila, da odide z mano. Z mano, ogabno grdobo.

MORAŠ PREBRATI  Valentinov izziv

Vroči valovi občutkov so se kot stopljeno steklo prelivali po mojih okončinah.

S svojimi kremplji sem ji prijel in stisnil bradavičko. Zacvilila je in utišal sem jo s svojo zverino. Vsak potisk je bil posiljstvo. Iz oči so ji lile solze, iz ust pa kapljala in se vila njena slina.

Dilerij me je popeljal v svet kjer je bilo življenje smrt in smrt ni obstajala. Vedel sem, da so bo smrad njenih izločkov izlil iz njenega življenja in me po moji smrti našel tudi v onostranstvu. Prijel sem jo za vrat in ji fukal obraz. Z rokami na mojih stegnih me je hotela umiriti, se odriniti vstran, a to je hudiča samo se bolj podžgalo. Upirala se je in iznenada me je vsrkal val frustracije. Spoznal sem, da njena fizična realnost nikoli ne bo dovolj. Entiteta v meni je hotela več, hotela je vse, hlastala je za tistim neoprimerljivim česar ji jaz nisem bil zmožen dati; hotela je mojo dušo.

Ne dam je! Oblast bom moral zadovoljiti z dušo te ženske, četudi sem vedel, da to nikoli ni bilo in nikoli ne bo dovolj. Segel sem pod svoje ogrinjalo in v siju Lune je zasijalo bodalo. Oči so se me zaiskrile. Brez oklevanj in brez čustev, sem ji ostrino zaril v grlo in temna kri je zamenjala slino. Grgrala je in se upirala, a jeklo je samo še bolj rezalo in jaz sem jo še naprej nabijal. Njen obraz je počasi ovenel in s pogledom nanjo so vame privalovili občutki fizičnega svetá. Prevleka, ki se mi je bila ovila okoli oči je izpuhtela z enim utripom srca, moje roke so bile prekrite s krvjo. Praske, ki mi jih je bila zadala na stegnih in rokah so me pekle in jaz sem se pomešal z njo – moja kri z njeno – sušila se je in mi stiskala kožo. Odstranil sem nož in ona je zgrudila. Sesedel sem se tudi jaz. Gnus in žalost sta me pomendrala, me mentalno pretepla in zajela. Kri se je združila s solzami in vsak izdih me je zabijal še močeje, še globje v realnost mojega dejanja. Ko sem videl njeno podobo kako mirno leži na temni travi, kako je tudi v smrti lepa, brezmadežna, sem si snel bel ovratnik in svojo črno obleko, jo vanjo zavil in zvlekel v cerkev. Njene fizične sledi bodo izpuhtele, spomini nanjo bodo zbledeli, in ko bom stal pred vrati pekla in zrl v globočine lastne zlobe, bom vedel, da je to točno tisto kar si zaslužim.

Rating: 2.5. From 31 votes.
Please wait...

Tags

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

5 Comments

  • NoMercy says:

    no ja … lahko bi ji najpreje pičko izrezal, in si jo med obredom nataknil na curaka 🙂
    pa, dokler je bila še živa odrezal joške, da bi imel za rifuzni tobak vrečke (to so počeli že indijanci) 😀
    in na hrbtu izrezal trakove kože za hlačni pas 😀
    iz kože na ritnicah pa bi lahko naredil udobne copate 🙂

    No votes yet.
    Please wait...
  • Nelly says:

    hmmmm dark side of the way ,,, I realy like’d it but when I come to the word dagger and every simple word after that one ,,, just to dark even for me ,,, great story in general

    No votes yet.
    Please wait...
  • ona says:

    naravnost čudovita zgodba! čudna.. a čudovito napisana!! big LAJK

    No votes yet.
    Please wait...
  • bibika says:

    Fantazija ne pozna mej… In na nekakšen mizerno groteskni način mi je všeč.

    No votes yet.
    Please wait...
  • simply me says:

    hmmmm… tole je pa grdo rečeno… fu***d up…

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *