Vozni red …

Gledam jo, kako se sistematično oblači. Najprej nogavice, potem triko, ki se odpenja tako priročno. Ne mine 20 minut in že stoji pred mano v popolni opravi. “Čez 15 minut pride trola, naslednja pa šele čez 1 uro! Mudi se mi.” reče nekoliko otožno. V dveh potezah ponovim svojo različico vaje in vstanem. “Ta ura 10 minut prehiteva!” Pogleda me postrani in se nasmeje. Vem, da mi ne verjame … Začneva prazen pogovor o ničemer, ki teče skoraj celo minuto, nakar se ujameva s pogledi. Primem jo za vdolbinico, kjer se krivina stegen prelije v hrbet. Nežno drsim navzdol … potem jo zgrabim. Poleg oči se ujamejo tudi usta, ki sprožijo plet teles. Oba nalahno dregetama v strastni tišini mokrih zvokov. Vso skrbno delo je bilo zaman. Hlače so pohotno zmečkane pod koleni. Odprt triko zleze nekam visoko pod majico. Razmočene hlačke ostanejo na mestu, ovite okrog utripajočega organa, ki prodira brez pravega ritma. Na njeni desni ritnici se bohoti rožnat izraz strasti, ki se logično zaključuje z rdečico na njenem vratu. Vsega je konec v parih vročih sekundah, ki segajo do večnosti … Odplavava.

Vsiljiva ura na telefonu naju potegne v prostor, ki mu pravimo tu in zdaj. Sistematika je zdaj stvar preteklosti, odveč, nepotrebna.  Rezultat je isti. Ponovno stoji pred mano, ljubka kot vedno, z dodano skrivnostno rdečico v licih. Že je ni, a z mano ostane še dolgo po tem.

Voc

 

Rating: 5.0. From 2 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

1 Comment

  • Vito says:

    Slika je res neverjetna 🙂 uuu

    No votes yet.
    Please wait...

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *