Vedel sem, da se z mano dogaja nekaj novega in neznanega. Ona je bila prva, ki sem jo ljubil.

Vedno, ko sem bil z njo, so se moje stene rušile, podirale, in jaz sem se z njihovimi koščki spojil, zlil z vsemi barvami sveta in v njih plaval. Moj dih je bil lahek.

A občutki so bili premočni. Celo ljubezen, ki je nova in prva, je lahko nekaj, kar mora človek sprejeti v duši.

Ko sem bil z njo, so se trenutki opojnega veselja trgali s potrtostjo, se združili v eno in moj um zavijali v meglico. V glavo mi je švignil stavek, da nič ni večno, da vse mine. In ravno ta misel me je navdajala s paniko. Hotel sem se odstraniti. Samo za nekaj časa. To sem potreboval bolj kot njeno ljubezen.

A ona je bila tako prelepa. Besede so se izgubile med mislimi, ko sem zrl v njen obraz.

Zakaj želim nekaj časa zase, ji nisem bil zmožen povedati. Njene oči so bile takrat ocean, moje misli pa čolniček, ki plava sredi njega. Na njem sem se drl, pa vendar me ni slišal niti moj razum.

»Zakaj nočeš ostati pri meni?« je vprašala. Odgovor je bil tako večplasten, da ga nisem bil sposoben izustiti. Čutil sem preveč, mislil premalo. Lebdel sem v odmaknjenosti.

Spominjam se tišine, ki je nastala med nama, ko sem ji dejal, da grem domov. Spominjam se zvoka radia, ki je komaj slišno brnel, medtem ko sva jedla. Spominjam se njenega vonja, ki me je zjutraj zbudil. Še najbolj pa se spominjam njenih ustnic.

Ko sem ji povedal, da grem domov, se ni odzvala kot sem pričakoval. Obrnila mi je hrbet in rekla: »Prav.«

Vedel sem, da jo bo zanimalo zakaj, še preden sem ji to povedal. Na trenutke me je prijelo, da ji sploh ne bi, da bi enostavno šel. A imel sem jo preveč rad.

Njene oči so se srečale z mojimi in takrat se je začelo. Na ustnicah se je zarisalo vprašanje: »Zakaj?«

»Potrebujem malo časa zase, pridem kmalu nazaj.«

Dejala je, da razume, a nisem ji verjel. Najin pogovor se je odvil nekam v nepredvidljivo smer in njen zadnji odgovor sem utišal s svojimi ustnicami. Vedel sem, da želi da ostanem, vse to je bilo moč čutiti v njenih premikih, v mojih odzivih pa je bil odgovor, da si tega želim tudi sam. Njene mokre ustnice so se srečale z mojimi v počasnih gibih. Pred vsakim poljubom sta najina pogleda odplavala in v svoje orbite pripela občutke blaženosti, zamaknjenosti. Pod nežnim božanjem se ji je ježila koža, čutil sem jo z vsakim dotikom prstov. Njene tihe besede so se izgubile nekje v etru. Napajal sem se z njenimi poljubi in ona z mojimi, vse dokler ni kuhinja kjer sva bila obstala, postala prostor brezčasja.

Najlepše so bile njene oči. V njih se je skrivalo odobravanje, razumevanje, vame so zrle napol zaspano. Svet se je zdel neulovljiv – postal je v ljubezen zavito poplesavanje luči in občutkov. Plaval sem nekje v atmosferi, objet, svoboden, vse je bilo jaz in jaz sem bil vse. Tam sva kot eno stala toliko časa, dokler najini mehki poljubi niso postali več kot poljubi, ampak izmenjava zraka, čutnosti.

Na zasneženi gori, nekje na Daljnem Vzhodu, je menih nekoč občutil točno ta občutek. A njega ni bila izpopolnjevala ženska, ampak sama Zemlja. Čutil je, kako se njena moč preliva skozi njegova pljuča, ga polni in izpopolnjuje. Te moči ni prepoznal kot zgolj kisik, ampak nekaj več, nekaj, kar ždi v vsem kar je moč uzreti, pa vendar se skriva tudi tam, kamor oko ne seže. To silo je poimenoval Prana. In v trenutkih, ko izdih postane ljubezen, in ljubezen postane izdih, ko ga čutiš v sebi, in veš, da je še sekundo prej napolnil osebo, ki jo imaš najraje, takrat v takšno čarovnijo verjameš. Verjameš, da zrak ni zgolj zmes plinov. Verjameš, da zrak ni samo tisto kar te drži pri življenju. Takrat zrak postane vse. Takrat ženska, ki ti ga daje, postane vse, postane svet, ki je menihu pred tisočimi leti dal sebe.

Vsakič znova sem se zagledal v njen obraz, in vsakič znova so bile njene ustnice nove. Kuhinja, kjer sva še vedno stala, se je kopala v jutranjem soncu. Svetloba je robove zgladila, izničila vso ostrino. Spoznal sem, da še nikoli nisem bil tako srečen, in ta občutek je najino pot iz kuhinje, po stopnicah in v posteljo, izbrisal iz mojega spomina.

Ležala sva na boku, najina mednožja prižeta drug k drugemu. Dotikala sva se preko tkanine. Moje roke so odkrivale vse, kar je bilo prikrito in moj jezik je počasi našel njenega. Tonil sem v pozabo in sanje so me izsledile, prišle za menoj v realni svet.

Koncept, kot je enost sveta in vsega v vesolju, človek lahko razume zgolj konceptualno. Če ga hoče več kot razumeti, ga mora občutiti. Takrat, za tisti čas, sem z njo postal več kot sem bil. Postal sem nekaj kar ni moč opisati ali orisati. Zajela me je ganjenost, ki mi je srce prestavila v grlo, nato v glavo, odjadralo je, se izgubilo nekje v neskončnosti. Iskal ga nisem, spoznal sem, da je moje srce ona.

Ko se mi je vrnila zavest, se je vame zasidrala neverjetna pohota.

Bil je kot klik v glavi. Ta občutek ni nekaj kar človeka najde pogosto. Občutek, da ti drhti duša ob bližini ženske, ki zre vate, kot da si nekaj najlepšega, kar bi lahko našlo pot v njene oči. Še manj pa ta občutek najde dva v istem trenutku. Počutil sem se kot ujetnik njene ljubezni, kot zvarek nečesa kar je bilo nekoč enotno, sedaj pa se je zlilo vanjo in jo napolnilo, mene pa puščalo praznega, vedno kadar je ni bilo ob meni. Za trenutek, pa četudi je ta trenutek samo en utrip srca, sem hotel zasužnjiti tudi njo. Kot je njena ljubezen in nežnost zasužnjila mene. Najini dotiki in božanja so se prelevili v nekaj drugega. Objemal sem jo in stiskal k sebi, lizal njen lep obraz in mehko kožo. Z odprtimi usti je sprejemala vsak dotik jezika. Njene pokončne prsi sem osvobodil tkanine in si jih prisvojil s celimi usti. Jezik je poplesaval po njenih bradavičkah, kot da jih čuti prvič. Slina se je svetila na njeni koži, jo krasila. Ona je dišala kot vonj jutra, v katerega se želiš prebuditi. Stezice po katerih sem skakal so me popeljale med njena stegna. Začutil sem jo med prsti, vlažno in toplo. Zvok njenega stokanja sem objel s svojimi usti in jezik potešil z njeno slino. Nad mano je zanihal strop in pozabil sem, da obstajam. Nekako sva se znašla na hodniku pred njeno sobo in si zopet zrla v oči. Sence pomladnega jutra so bile vlažne, a tople, kot njeni poljubi. Pritisnil sem jo ob steno in ji zalizal vrat. Še trenutek prej sem mislil, da česa bolj mehkega in prijetnega od njenih ustnic, ne bom občutil nikoli. Še trenutek poprej sem bil prepričan, da ne potrebujem ničesar drugega od poljubov in jezika, njenih prsi. A v trenutku naslade, ob poslušanju njenih tihih vzdihov, sem spoznal, da jo hočem celo. Želim jo popolnoma zapolniti.

Z obema rokama sem zagrabil njeno zadnjico, svojo ljubezen stisnil k sebi in jo prislonil na neučakano nabreklost. Srajca je končala na tleh, njene prsi pa na mojem obrazu. Jezik je svojo pot črtal od trebuščka do brade, našel pot v njena mehka usta. Obrnil sem jo in padel na kolena pred lepoto njene riti.

Okrogla zadnjica je nekaj najlepšega. Rit suhljate ženske v moji glavi ni sposobna ustvariti vrtinca, ki bi se lahko primerjal s tornadom, ki ga pripiha okrogla, zalita rit. V takšni riti se tvoj obraz izgubi, med hlebčka pa vas popelje sama teža gravitacije. Hlače sem ji slekel, še preden se je sploh dodobra zavedela, da stoji na prstih in se mi nastavlja pred obrazom. Ugriznil sem jo. Javknila je. Občutek je bil kot mana. Z eno roko sem objel njena stegna, z drugo razširil ritnici, ter svoj jezik porinil v njeno mokro mednožje.

Ljubezen naredi stvari sladke. Jezik je sam od sebe jadral po njenih ustnicah, stegnih, ščegetavčku, riti, gor, dol, levo, desno in po vseh smernicah kompasa. Moj obraz in njena rit sta se v ploskajočih sunkih srečevala, ko sem jo s pomočjo rok nabijal nase. Slišal sem kapljice, ki so se združile s parketom in mi tekle po bradi.

Stala je prižeta, uprta ob steno.

Ljubezen vonje spremeni v dišave, in le-ti so me zajeli, kot da ne bi bili nevidni. Čutil sem kako mi otrdelo moškost držijo pokonci in moj obraz ženejo še globje med njena stegna. Zaril sem ga tako močno, da sem se v hlebih izgubil in na trenutke pozabil dihati.

Ni verjela, da jo ljubim. Ni verjela, da jo ljubim tako močno, da potrebujem nekaj časa zase. Ni verjela, da je ona moja droga in da človek vsake toliko hrepeni za počitkom. Duša je tisto, kar potrebuje spanec bolj kot um. Ni mi verjela, in to sem videl v njenih očeh.

Zaslužila si je točno to kar je sledilo.

Udaril sem jo po riti s takšno silo, da bi človek mislil da se je svet pravkar odkotalil iz svojih stebrov. Udaril sem jo še enkrat. Še enkrat. Še dvakrat. Še trikrat in še petkrat. Finbonaccijevo zaporedje me je našlo tudi v zamaknjenem stanju, ustvarilo razplet dogodkov, kot kroji vse okoli nas.

Vstal sem in roko popeljal po njenem zaobljenem, mehkem trebuščku vse do mednožja, z drugo roko pa odtis moje ljubezni na njeni zadnjici še naprej izrisoval v rdeče. Zvok prvega udarca, in vseh, ki so sledili se je združil v simfonijo, ki mi je donela v glavi kot jutranji zvon osamljene cerkve. Zvok sem slišal kot iz daljave. Modre oči so brez zadrege bolščale vame. Zrla sva si v dno občutkov.

»Kaj je, ljubica? Ti paše?«

Premogla je le tihi, »Ja,« in obliz ustnic.

Njena usta sem zapolnil s svojimi prsti. Okoli njih, mednje in vsepovsod, je njen jezik iskal vse kar sem ji dal, nato pa sem jih obliznil še sam, ter vse štiri zaril v njeno pičko. Za trenutek je obmolknila, nato zastokala. Prijel sem jo za vrat, jo stiskal, ter svoje mokre prste suval v njeno še bolj mokro pizdo.

Razgled je velikokrat nekaj kar v človeku ostane celo življenje. Zareže se v spomin. Razgled na pokrajino z vrha gore, ki vam je skoraj vzela življenje. Razgled v na videz negibno, oddaljeno obalo morja. Razgled iz praga hiše, kjer ste odraščali. A razgled, ki bo za vedno ostal z mano, je razgled na njeno rit. Roke sem ji vklenjene držal na hrbtu, ji lizal tresočo Rit in jo fukal s prsti.

Prevzela me je bleščica sonca, ki si je utirala pot do mojega obraza in se odbijala iz ogledala na steni.

Tantra se začne, ko dva postaneta eno.

Sonce je v odsevu ogledala na moji desni vse to opazovalo. Bilo je tiho in prelepo, žareče kot ona.

Obrnil sem jo, v reflekciji našel njen pogled in njene nabrekle bradavičke. Pokleknil sem in svoj komolec naslonil na lastno stegno. Moja roka jo je čakala vpeta v njeno veličino. Z eno dlanjo se je naslonila na ogledalo.

Imela je najlepšo pizdo. Razgled kako se pripravlja, popravlja in nebrzdano guzi pred mojim obrazom, je povzročil slap cedeče se sline.

»Usedi se,« sem rekel.

Ni oklevala. Začela je počasi, bila je kot neustavljiv, tektonski premik. Njene sramne ustnice so se razširile, njena usta obstala v čudnem transu. Takrat se je nepričakovano ustavila. Preko oči se ji je ovil dvom.

»Kaj je?« sem jo vprašal. »Daj se. Rekel sem ti, da se usedi.«

Prijel sem jo za boke in ji pomagal, jo v ogledalu pred sabo gledal v oči, zrl v njen napol ranjen, a do konca zrajcan obraz. Okoli nje se je v odsevu gibalo sonce.

Ljudje pravilno mislimo, da občutek enosti lahko srečamo kadar združimo v seksu. A seks ni zgolj združenje moškosti z ženskostjo, seks je zaupanje, seks je strast, seks je tisto kar nas ustvari. Seks je ljubezen.

In četudi sem videl svojo roko v njeni pički, njene ustnice kako se širijo in krčijo, kako se počasi ziba, kako njena naslada kaplja po moji roki in po tleh, sem čutil zgolj ljubezen. Pripadnost. Bila je moja in tisti trenutek mi je zaupala, kot sem jaz ves čas zaupal njej. Tisti trenutek sem bil jaz njen in ona moja. Moja kurbica.

V trenutku pozornosti sem spoznal, da nisem sam, da sva dva; jaz in ona. Ona in jaz. Vedno sva bila, to sem čutil. Skozi nešteto življenj in neskončno trenutkov.

V njena stegna se je zasidral sam hudič in jih tresel. Ni me več gledala v oči, ni zmogla, njen svet je zajel orgazem in zrla je nekam v daljavo. Jaz pa sem videl vsako kapljico njene sline in mokrote njene pičke, ki je zadela ob tla. Slišal vsak njen zvok. Videl vsak tresljaj. Nabijal sem jo tudi, ko so se tla pod njo spremenila v pravo, pravcato lužo. Česa takega ni doživljala še nobena moja ljubimka, orgazem je bil tako močan, da je iz nje dobesedno lilo.

Vstal sem, jo objel in še močneje zapolnil. Med nožnimi prsti sem čutil toplino sokov, ki so veli iz njene pizde. V glavi mi je sijalo sonce in me slepilo. Za trenutek me je želela ustaviti, a začutila nekaj novega. Njena kolena so se vdala pod težo svežega orgazma. Padla je po tleh in z odprtimi usti strmela v nebo. Bila je tako prelepa. Tresljaje njenih nog sem čutil okoli svojih, ko sem se ulegel nanjo. Jo objel. Poljubil. Ljubil. Jo umil.

Domov sem odšel z njeno esenco med prsti in mislijo na mojo malo popolnost. Želel sem se vrniti, še preden sem stopil na vlak.

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 2 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!