Z njim 

Manca je sedela na kavču v dnevni sobi. Soba je bila tiha in oblita z rdečo svetlobo. Bila je sama doma in vedela je, da ga ne bo domov. A njene misli so bile mirne in sproščene. Želela si ga je čutiti in vedela je kaj mora narediti.

Zaprla je oči. Udobno se je namestila. In njena koža je napela vse živčne končiče. Začutila je njegov nežen dotik na svojih laseh in njegovo roko, ki je prepletla prste z njenimi lasmi. V nosnicah je začutila njegov vonj. Njegove roke so tako nežno, a hkrati močno jo držale. Njegov prvi poljub ji je vedno povzročil takšno slo. Njeno telo je preplavilo poželenje, kakor neuničljivi strup in jo zastrupil z naslado in hotenjem. Želela si je okušati njegove ustnice znova in znova. Želela se je vsesati v njih, izpiti njega in v naslednjem trenutku se ga komaj dotakniti. Kot nežno pero zapeljati preko njih in nato zopet in zopet… Njegovi poljubi so bili hrana zanjo in po drugi strani je bila zasvojena z njimi. Ni se mogla odtrgati od njegovih ustnic. Njegove roke so potovale po njenem telesu in njihova moč prebuditi jo je bila izjemna. Vsak njen dotik ji je po telesu spustil na tisoče mravljincev, ki so se sprehajali po njej in prebujali spečo slo. Njeno mednožje je utripalo v vsej svoji vzburjenosti. Mokrota se je širila in njegovi prsti so poiskali njeno točko za katero je tako dobro vedel, kako hitro in dobro ji pride. Vedel je, da ji bo pritisk prstov in vztrajno draženje prineslo prvo in nato drugo in če bo želel še tretjo potešitev. A ona se bo predala. Uživala in izgorela vsakič znova in znova.

Manca je odprla oči. Njeni roki sta še vedno božali njeno mednožje. Na obrazu ji je počivala potešenost in spokojnost. Ljubljenja z “njim” se ni nikoli naveličala…