Vročica

Rolete na oknih blokov, stolpnic in hiš so spuščene do konca, tako da se v notranjost stanovanj ne bi po naključju prebil niti najmanjši delček svetlobe. Prav tako so zatemnjena in zaprta okna poslovnih stavb, polnih klimatiziranih pisarn, kjer uradniki in poslovneži vseh vrst, z rahlo razvezanimi kravatami in zavihanimi rokavi, do avtomata z vodo na koncu hodnika drsijo še počasneje kot bi sicer, uradnice in tajnice pa si pod mizo naskrivaj vihajo krila čez kolena ter sedijo ‘po moško’ z razkrečenimi nogami, da bi nemara ujele kako sapico iz klimatske naprave ali pa iz bližnjega ventilatorja, ki bi vsaj nekoliko ohladila njihova razgreta stegna, občasno pa si pihnejo v še nekoliko bolj razpete bluze kot ponavadi, hladeč svoje razgaljene dekolteje.
Na ulicah ni skorajda nikogar razen malokaterega posameznika, ki je namenjen domov, v trgovino, v nakupovalni center ali kam drugam, kjer so klime naravnane na močno hlajenje.

Gostinski lokali samevajo, natakarice lenobno slonijo ob šankih, z visoko spetimi lasmi, si z rokami shlajenimi pod mrzlo vodo gladijo vrat in prebirajo novičke v tabloidih ali pa na družabnih omrežjih bentijo nad neznosno vročino, medtem, ko redki gostje posedajo v senci, se trudijo kar najmanj vdihavati soparo, s prsti polzijo po orošenih kozarcih, premetavajo ledene kocke v pijači in se skušajo vsaj nekoliko ohladiti z mrzlo tekočino, ki si jo zlivajo po grlu ter z zobmi drobijo hitro topeče se ledene koščke iz vedno bolj razredčenih kokt, tonikov in vod.
Razen avtobusov, dostavnih vozil, kakega tovornjaka, kamionov komunale in redkih osebnih vozil, na cestah malodane ni prometa.

Vročina pritiska že več kot dober teden dni in mesto se zdi, kakor, da je iz kakega post apokaliptičnega filma, kjer le redki preživeli skušajo najti ohlajeno zatočišče preden jih sončni žarki razkrojijo na drobne prašne delce, ki jih bo vroč veter odpihnil nekam med posušeno listje žejnih dreves in rastlin.

Če res nimajo nujnih in neodložljivih opravkov, ali pa če niso eni tistih nesrečnikov, ki morajo kljub več kot petintridesetim stopinjam celzija krpati asfalt, ali pa polagati tlakovce, se do večera, ko temperatura vsaj za silo popusti, ljudje raje držijo v svojih zatemnjenih brlogih, prisluškovaje oddaljenim zvokom mimo bežečega tovornega vlaka ali pa zamolklim udarcem pnevmatskega kladiva nekje v daljavi razbeljene betonske džungle.
Najbolj pogumni se morda prepustijo nasladi pod tušem, ali pa v jutranjih urah, sicer pa se držijo rekla, da v vročih dneh ni najbolj zdravo fukat, ki si ga je gotovo izmislil kdo, ki se mu zimski dnevi zdijo prehladni za fukat, jesenski pa preveč depresivni in je primeren čas za fuk najbrž le pomlad.

Med maloštevilnimi avtomobili je mimo semaforja na katerem je utripala rumena luč, s spuščenimi okni po prednostni cesti švignil majhen rdeč punto čigar avtomobilski displej je na vrhu z oglatimi rdečimi številkami kazal 37.7, pod temperaturo zraka pa je bilo izpisano 15:23, ko je David vozil po eni stranskih ulic, saj so glavno cesto prenavljali, na vseh radijskih postajah pa so ves čas, kot bi se vsi glasbeni uredniki zarotili, predvajali pesmi, ki so kjerkoli v naslovu vsebovale besedo ‘hot’, ‘beach’ ali pa ‘summer’ ali pa celo obatroje hkrati.
Mungo Jerryju je sledil Billy Idol, za njim pa je zažvrgolela Donna Summer. Pritisnil je tipko CD in iz zvočnikov je zagrmel ‘ … may your walls fall and may i live to tell!’, ter navdušeno vzklikanje kaznjencev.

‘Tile so pa neuničljivi! Ne ustavi jih ne sneg, ne toča, ne dež, ne vročina!’, je pripomnil David brez kančka dvoma na koga leti, saj sta v desetih minutah, kar sta sedla v pregreto pločevino srečala le enega samega človeka.

MORAŠ PREBRATI  Končno svobodna!

‘Se mi zdi, da je njemu na biciklu vseeno manj vroče kakor nama.’, mu je odgovorila Ana in potisnila sedež še malenkost bolj nazaj ter iztegnila sloke noge spod pisane kratke obleke.

Pogled v vzvratno ogledalo mu je na hrbtu kolesarja razkril velik znojen madež, ki je pokrival skoraj celotno površino rdeče majice in tvoril packo podobno tistim pri Rorscachovem testu, oni pa je sopihajoč in oddaljujoč se, še naprej sukal pedala zdelanega dirkalca.

‘Hja, ne vem če bo to ravno držalo, ‘ je dejal, vklopil desni smernik in zapeljal na bencinsko črpalko.

Ustavil je avto pri eni od pump za točenje goriva in skupaj sta vstopila v prodajalno.
Pri hladilnikih s pijačo sta se zadržala malce dlje kot bi bilo potrebno, kajti od njih je vel prijeten ohlajen zrak, ki jima je skozi obleko pronical v kožo.

Pograbil je plastenko vode z okusom nečesa, kumkvata ali sekvoje, okus pa bo nekakšna sladkasta pizdarija z okusom detrgenta za pomivanje posode, jo postavil na tla k nogam, ta čas pa iz ozadja hladilnika izkopal dve pločevinki piva.
Prepričan je bil namreč, da se tistemu – kdorkoli že tisti je– ki polni hladilnike, prav gotovo ne zdi niti najmanj potrebno, da bi ohlajene piksne zlagal spredaj, v ozadje pa nalagal nove, temveč jih je po liniji najmanjšega odpora tlačil v hladilno omaro spredaj, in potemtakem je iz tega sklepal, da je zadaj vedno mrzlo pivo.

S pijačo v naročju se je ozrl nazaj, pogledal okrog, a je ni uzrl nikjer. Stopil je proti blagajni, nakar jo je sklonjeno ugledal sloneč čez skrinjo s sladoledom. Pomislil je, da bi jo usekal po riti, a si je izbrano blago tako nerodno nagrmadil v naročje, da se tega ni dalo izpeljati, ne da bi česa odložil.
Na lepem se je Ana s sladoledom v roki vzravnala in kot bi ves čas vedela, da stoji za njo rekla:’ Mava vse? Greva?’

Nakupljeno sta pospravila v prtljažnik, ona pa je sladoled odvila že pri izhodu, odvrgla ovitek v smetnjak in ugriznila v s čokolado in mletimi lešniki oblito lučko. Prijela je odlomljen košček čokoladne skorje, ga nesla v usta in si malce izzivalno obliznila kazalec, zatem pa še sredinec.

Čez slabe pol ure in dobrih dvajsetih kilometrih sta se znašla na cesti med koruznimi polji, ter bolj ugibala ali sta na pravi poti ali ne, ko je ob cesti ugledal tablo, ki jo je bržkone izdelalo kako vaško turistično društvo ali pa zveza za obuditev turizma na slovenskem podeželju, ki mu je odgnala dvom, da sta morda kje zgrešila kak odcep in sta se že odpeljala mimo.

‘Sva kar prav.’, je pripomnil in z desnico pokazal na leseno tablo z vžganimi in zbledelimi rdečimi črkami.
‘E pa super!’, je odvrnila razigrano in sedaj pomirjena, da gresta v pravo smer.

‘D?’, je čes čas izdavil David, na prvo žogo nepovezano s čimerkoli.
‘Kaj D?’, ga je povsem upravičeno vprašala, že nekoliko vajena takih neumestnih prebliskov.
‘Napisano je bilo z Djem.’
‘Daj ne zajebavaj! Resno!?’
‘Resno!’
‘Veš kaj? Mi je čisto vseeno a je bilo z Djem ali s Tjem, samo da bova čimprej tam!’, se je nasmehnila Ana, iztegnila jezik in izdihnila.
‘Evo!’, je pokazal na uradno tablo, ki je označevala pričetek kraja, ‘ tukaj pa je T!’

MORAŠ PREBRATI  Marjetice št. 2

Parkirala sta na makadamskem parkirišču in se ob strugi reke, ovešena z nahrbtnikom v katerem sta imela brisači in pijačo, odpravila proti toku opazovaje vodo, ki je tekla čez skale in brzice, ter se vrtinčila v ne mnogih nekoliko globljih tolmunih, kjer voda sega vsaj do pasu in ne le do gležnjev.
Sestopila sta po bregu, vkorakala v hladno osvežujočo vodo, brodila po njej in iskala prostor kamor bi se namestila. Kljub dolgotrajni suši reka ni presahnila, kot se je to zgodilo pred nekaj leti in to celo po tem, ko je nekaj dni zapored obilno deževalo, kmalu zatem pa je preprosto izginila, kot bi je sploh ne bilo in pustila za seboj izsušeno strugo in suhe skale.

Tokrat je na sredini reke segala do sredine meč, ponekod celo do kolen, tako da je njemu močilo rob kratkih hlač, Ana pa si je nabrala obleko in si jo zataknila kar za kopalke, ki jih je imela oblečeno pod obleko.

Čez čas sta na svoji desni opazila ravno prav veliko položno skalo, tik pod precejšnjo bukvijo, ki je na majhen del skale metala senco, grmovja in manjša drevesca posejana po bregu pa so zakrivala pogled morebitnim mimoidočim na gozdni poti zgoraj ob reki.
Čim je odložil nahrbtnik si je slekel majico in hlače, se sezul in se nag pognal v vodo. Zaprlo mu je sapo, saj voda ni mogla imeti več kot 18 stopinj, poleg tega pa je bila na tem mestu precej globlja kot drugje, nekaj metrov višje pa so bile brzice.

Stopil je na noge, voda mu je segala skoraj do ramen. Kot bi se še ne ohladil dovolj si je z dlanmi pljusknil vodo v obraz in pljunil curek vode v zrak.
Njena obleka je visela z veje, oba dela kopalk pa sta ležala na brisači, ki jo je razgrnila v senci.
Gola je sedela na skali, z bingljajočimi nogami opletala po vodi, si namakala roke in si z zaprtimi očmi počasi močila telo. Rame, stegna, trebuh, …

Nenadoma je odrezano kriknila, kot bi se prestrašila plazeče se kače ali pa bi jo pičila osa. Z nadvse resnim izrazom na obrazu in s priprtimi očmi je nepremično zrla predse.

‘Da ne bi slučajno!’, mu je zabičala, izvila gleženj iz primeža njegovih rok in mu postavila podplat desnice tik pred nos, levi gleženj pa je bil še vedno ukleščen v njegovi desni roki.
‘Če me suneš te bom potegnil za sabo …’
‘Če te sunem in me potegneš za sabo, bo pri vsem skupaj dobro vsaj to, da ti ne bo treba daleč po hladne obkladke za zlomljen nos.’

Na ves glas se je začel režati, spustil je njeno ujeto nogo Ana pa je še maloprej grozečo nogo spustila v vodo in ga poškropila.
Premaknil se je bližje, z rokama ji je šel čez kolena, navzgor prek stegen do trebuha ter višje do jošk in do napetih bradavičk.
Stopil je na kamen pod skalo, vendar mu je voda še vedno segala do pasu in tam obstal.
Stal je med njenimi stegni, z rokama gnetel joške in jo poljubljal po trebuhu. Spustil se je nižje, segel z roko v reko in si ponesel vodo v usta, potem pa se ji je z mrzlimi usti prisesal na ščegetavček.
Ležala je na skali, z nogama na njegovih ramenih, David pa ji je, do pasu v mrzli vodi, lizal pičko. Sonce ga je žgalo po hrbtu in po vratu, voda pa se mu je zdela z vsakim trenutkom bolj hladna, tako da je spodnje okončine komajda še čutil. Prijel se je za tiča, ki mu ni stal, temveč štrlel proti površju, proti soncu in toploti. Povsem presenečen, da ima tako trdega navkljub ledenici v kateri je stal že okrog pol ure, se je povzpel na skalo in ji ga potisnil v dlan.

MORAŠ PREBRATI  Tih deževen dan

Sklonila se je k njegovemu kurcu, si vrgla lase nazaj in si ga nesla v usta. Čutil je njene ustnice, ki so objemale tiča in se premikale po celotni dolžini, se zadržale okrog glavice in se ponovno spustile do korena.

‘Daj mi ga noter …’, mu je šepnila in ga zalizala.

Lajež psa ju je vrnil v realnost.
Nekaj deset metrov stran, so se k reki prebijali odrasla ženska postava, dve manjši otroški in nekaj kosmatega in repatega. Pes, ki je pred kako sekundo zalajal in postavil njun koitus na kocko.

‘Jebote pes!’, je zaklel skozi zobe in se usedel obrnjen proč od pravkar prispelih sosedov, ki ju bržda niti opazili niso, saj sta bila v nekakšnem rečnem rokavu, a jima je vseeno padlo dol. No, vsaj deloma.
Oba sta se pričela režati, ona je med smehom spravila iz sebe ‘Ne, fakin hvala!’, mu šla z dlanjo prek trebuha in ga zagrabila za tiča.

‘Pofukaj me! Tako zelo vseeno mi je za tiste tamle, da ti povedat ne morem!’
‘Pridi za mano …’, ji je namignil proti ogromnemu balvanu nižje ob reki, vstal in se nameril proti z mahom obrasli gmoti, ki je segala v reko.
Za njim je bilo kak meter prostora, voda je bila visoka nekaj deset centimetrov, breg pa je bil strm, tako, da če bi se kdo slučajno ravno takrat sprehajal tam mimo, bi ju le stežka opazil.
Ugotovil je, da je lokacija relativno ‘varna’ ali pa vsaj varnejša in ne tako zelo na očeh kot prejšnja, ko se je izza skale prikazala Ana.

‘Se vidi kaj?’
‘Ne.’

Potegnil jo je k sebi, jo zalizal, potem pa jo je obrnil in jo potisnil ob balvan. Prislonila je dlani na gost, mehak in spolzek mah, usločila hrbet, stopila nekoliko narazen, izbočila rit in pogledala čez ramo, kot bi mu hotela dati znak, da je pripravljena.
Prijel jo je za boke, ji prislonil kurca med ritnici in ga potisnil proti pički. Prav nepolagoma se je David zasadil vanjo, jo z obema rokama zagrabil za rit, izvlekel kurca in ji ga ponovno zabil.

Poljubil jo je na hrbet, jo prijel za rame in jo potisnil nižje. Z dlanmi je podrsala po mahu in še malo bolj pokrčila kolena.

‘Fukaj me …’

Zaganjal se je vanjo z vso močjo, njeni prsti so bili zakopani v mahovje, kakor v krzno ogromne zveri, ki jima za svojimi mogočnimi ledji omogoča nemoten fuk in ščiti njuni telesi pred nadležnimi pogledi, hkrati pa onemogoča povzročitev travme pobalinoma, ki sta nekje na oni strani kamnitega velikana metala palico razigranemu in premočenemu zlatemu prinašalcu, ki je s palico med zobmi očitno že lomastil nazaj, ne da bi ga kdo od njiju sploh opazil, ko je še brez polena in z opletajočim jezikom tekel mimo njiju.

Rating: 3.3. From 12 votes.
Please wait...

Avtor

Oglejte si vse prispevke avtorja oziroma avtorice - .

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *