Všeč mi je kadar kričijo.

Moje ime takrat zanje postane božje in vsak slehrni udarec jim požge kožo, da se meso pod njo še par sekund upira bolečini, nato pa popusti pod težo moje nadvlade, se umiri. Moji udarci takrat postanejo poljubi. Slina se prelevi v nektar, ki se zvija in preliva po njihovih telesih, jih barva in se blešči v soju blage luči.

Prostor kamor jih zvabim je popolnoma gol, ne krasi ga ničesar. Vse kar stoji, jadra po sobi, je zgolj vonj nešteto drugih, čigar telesa so bila iznakažena in izrabljena prav tukaj. Še vedno vidim premike vsake svoje žrtve. Še vedno jih slišim, še posebej v sanjah. Včasih, a zgolj včasih, ko noči postanejo še posebej temne in moje misli mračne, se mi celo zasmilijo. A vendar jaz nisem tisti, ki si zasluži, da ga obsojate. Jaz sem zgolj usoda. Jaz sem odraz vseh njihovih želja in prviskih nagonov, sem manifestacija vsake njihove želje po dominaciji.
Vem kako vse skupaj izgleda. Izgleda, kot da sovražim ženske. A ravno nasprotno… Ljubim jih. Ljubim jih s takšno vnemo in zagonom, da jim strem celotno identiteto, jih zlorabim in mentalno poteptam, vse dokler se ne sprevržejo v čisto, brezmadežno bistvo samih sebe. Takrat, ko se pred menoj zvijajo v krčih in trpijo sladke bolečine, jih odvežem, objamem s celotnim telesom,  stisnem kot jih ni pred menoj še nihče. Obrišem jim solze.
Ta dejanja se v krogih ponavljajo kot vrtljaji Zemlje.
V trenutku, ko sem jo prvič uzrl, sem bil prepričan, da tudi Ana ne bo prav nič drugačna. Spoznal sem jo v nakupovalnem centru. Bila je popolnoma običajna. Tako zelo običajna, da me je prav ta njena preprostost neznosno privlačila. V mojih očeh je tako zelo izstopala, da sem v trgovini polni ljudi, videl le njo. Njene obleke niso bile elegantne, a vendar je bilo vse na svojem mestu. Videl sem jo, kako se po trikrat preobleče, vse dokler ne zadane prave kombinacije in se z nasmeškom na obrazu še zadnjič ogleda v ogledalu.
Z enim samim pogledom nanjo se je pred menoj odvil celoten scenarij in ni bilo potrebno veliko časa, da sem razbral kaj želi. V roku pol ure sva v njenem najljubšem butiku nakupovala nova oblačila. Še posebej rada je imela čevlje. Jaz pa sem užival v tem, da sem jo opazoval kako jih preizkuša, si jih natika na svoje zaobljene noge. Suha ni bila. Bila je ravno pravšnja in vedel sem, da bo takoj za stvar, ko sem ji predlagal, da greva še nekaj prigrizniti.
»Jedla boš meso,« sej ji dejal. »Moram te malce porediti.«
Ana se je bila na široko nasmejala.
Moja služba mi je omogočala udobje. Udobje, ki sem ga rad delil, zapravljal na drugih, predvsem ženskah. Bil sem ugleden psihijater in rad sem si mislil, da sem zmožen prebrati vsakogar.
Ano sem razvajal na vse možne načine, jo po kosilu odvlekel v trgovino in ji nabavil drago, kvalitetno pečico, saj mi je med pogovorom namignila, da njena ne deluje več. Bil sem prijazen, a ukazovalen. Videl sem, da naravnost uživa, obožuje, da ji ni potrebno sprejeti nikakršne odločitvne in da sem bil jaz tisti, ki usmerja in narekuje, kako bo preživela svoj dan. Počasi, a z gotovostjo sem jo privezal v mentalne okove in verbalno dominiral.
Vse skupaj je potekalo povsem prikrito, in vseskozi je imela občutek, da je njeno mnenje pomembno, da je pametna, kar je tudi bila. Tudi njena mnenja so bila na mestu, bila je izobražena, še vedno študenka. Iskala je samo sebe.
»Sebe ne boš našla, Ana. Sebe moraš ustvariti,« sem dejal. »Mogoče, če si za, ti lahko jaz pokažem kdo si.«
»Se ti zdi da veš?« se je nasmehnila. »Po parih urah?«
»Si pripravljena preizkusiti?«
Prikimala je.
***
Njene oči so strmele v sliko nad mojo posteljo. Na njej je bila ženska, njen obraz ujet v trenutek popolne ekstaze, njene poteze zatemnjene in njeno telo ovito v tančične sence.
»Zanimiva slika,« je pripomnila.
»Pridi,« sem ji rekel in njen pogled se je rahlo povesil. Videl sem, da je upala, da ja bom preprosto pofukal. Tu in zdaj.
Odpeljal sem jo v klet, odprl lesena vrata in prižgal luč.
Sredi sobe sta viseli dve verigi. Upirala se ni, tudi pretirano presenečena ni bila. Bila je popolnoma dovzetna. Pustila se je, da jo vklenem, počasi slečem. Nisem je božal in vsaka moja poteza je bila hitra, klinična. Moral sem dajati občutek, da vem kaj delam, vse dokler o tem ni bilo več nobenega dvoma. Sama je razširila noge.
Pustil sem jo v nedrčku in hlačkah, njene obleke pa lepo zložil na stol ob steni. Pristopil sem do vrat in švignil po stikalu. Veriga se je napela in jo povzdignila. Spusila ni niti zvokca, niti ko je bila prisiljena stati na prstih. Odprl sem vrata, ugasnil luč, in odšel ven.

***
V temni sobi strmim predse. Čakam na moškega, ki sem ga čakala celo življenje. Čakam. Čakam, da mi pokaže kdo sem, kaj sem, da mu dam vse, še tisto česar mislim, da ne morem. Vrata zaškripajo in se počasi odprejo. Obris njegove podobe vstopi v sobo. Vonjam njegov parfum, njegov dišeč parfum. Slišim njegove korake. Približuje se mi. Za mano je. Svojega trdega kurca mi prisloni na rit, me pritisne k sebi in me z drugo roko zagrabi za vrat. Močan je. Njegov glas je šepet.
»Vem kdo si. Vem kaj si, kurba.«
Njegova roka zajadra do moje nabrekle bradavičke. Zastokam. Stisne jo. Stiska jo. Vse močneje, vmes popusti, nato spet, še močneje. Prisoli mi udarec in moje prsi zavibrirajo. Z njimi se igra, jih stiska, jih gnete in mi diha na uho. Popolnoma miren je, a vem, da je vzburjen, čutim utrip njegovega kurca na svoji riti in srca na svojem hrbtu. S svojo močno roko prime še za drugo bradavičko. Prepustim se občutku. Med nogami me zvija in sokovi mojega poželenja me zajemajo, razganjajo. Zvijam se in verige nad menoj skoraj preslišim.
»Niti zvoka ne boš izustila«. Njegov glas me predrami, globok in odločen je.
Nenadoma me izpusti in se odmakne.
»Vsak tvoj zvok bo vse skupaj še potenciral.«
Za trenutek ne vem kaj je s tem mislil, ko začutim močan udarec na svoji zadnjici. Zastokam. Udari me ponovno, na isto mesto, še močneje.
A kljub bolečini, kljub ostri bolečini, želim še. Še več, še bolj, hočem še njegove ljubezni.
Pritisne me k sebi in me spet zagrabi, zajame moj vrat. Moj vsak izdih je popolnoma pod njegovo kontrolo. In ko moje hlačke strga z mene in me pleska po riti, zdaj po eni strani zdaj po drugi, mi med nogami prične kapljati… Vem  da niti še ni dobro začel, a si ga želim bolj, kot sem si kadarkoli želela česarkoli…

(se nadaljuje…)

Oceni prispevek

Oceniš ga s klikom na zvezdico 🙂

Povprečna ocena 3 / 5. Število glasov: 1

Prispevek še nima ocene, bodi prvi in ga oceni!